Leta 2022 se spominjamo 120. obletnice rojstva in hkrati 25. obletnice smrti Rose Ludmille Schick, kasneje preimenovane in nam tako poznane Milke Hartman (1902–1997). Koroška založba Mohorjeva – Hermagoras ob dvojnem jubileju opozarja na Izbor pesmi Milke Hartman z naslovom Težka je moja misel od spominov.
Milka Hartman, slika levo: arhiv KKZ, slika desno: Tihomir Pinter
V teku svojega pesniškega ustvarjanja si je pridobila vzdevek »pesnica z Libuškega puela«. Preučevalci pesništva si nekaj časa niso bili na jasnem, medtem pa se vsi strinjajo, da je pesništvo Milke Hartman več kot ljubiteljska ali priložnostna lirika. V spremni besedi pesniške zbirke »Težka je moja misel od spominov«, ki je izšla (poleg prejšnjih zbirk Lipov cvet in Zimske rože) pri Mohorjevi založbi Celovec ob 10. obletnici smrti Hartmanove, Andrej Leben piše: »V primeru Milke Hartman moramo omeniti družinsko, versko, socialno ali nacionalno motivirane pesmi, iz katerih govori vroča želja po harmoniji, dopadljivosti Bogu, pravičnosti, enakosti in bratstvu.« A v njenih pesmih je zaznati še kaj več, tudi razočaranje nad lastnim življenjem, ki ji ni uresničilo velikih osebnih življenjskih sanj.
Mohorjeva založba iz Celovca skupaj s pesnico z “Libuškega puela”, nagovarja slovenske bralce na slovenski kulturni praznik, Prešernov dan, “naj prislonjena vrata vnovič odprejo in vržejo novo luč na življenje in delo te pesnice, ki je želela služiti ljudem.”
Kot javna osebnost je bila dolga desetletja v stiku z mnogo ljudmi, kar najbrž tudi utemeljuje neomejeno spoštovanje, ki ga vse do danes uživa preko vseh političnih, ideoloških in jezikovnih meja. Zavedala se je socialne razsežnosti svojega bivanja in je v svojih pesmih hotela izraziti ne samo lastna čustva, ampak tudi čustva sorodnih duš, ki se same niso mogle, upale ali hotele izraziti. Za svoje rojake je pisala iz občutka dolžnosti in notranje pobude, povezane s težnjo, da bi iz vsake posamezne besede morala zazveneti Božja in bratovska ljubezen.
Ta altruizem postavlja Milko Hartman v bližino Gogolja, ki je na začudenje svojih privržencev izjavil, da je po dolgih letih prizadevanj prišel do spoznanja, ki mu je bilo v mislih blizu že kot otroku: da je človekov namen služiti ljudem. (Iz sklepne besede izdajatelja. Andrej Leben je lektor za slovensko literaturo na dunajski univerzi.)
»Milka Hartman je literarni talent, ki je tako rekoč zrasel iz ljudstva. Vendar je to tudi talent, ki se je tako zarasel v resno življenje literature, da o kaki bukovniški preprostosti ne moremo več govoriti. Kljub svoji ljudskosti je torej njena poezija tisto, kar navadno imenujemo umetna poezija. Res je, taka je, a vendar je istočasno vsa ljudska – kot tiste dobre, tudi za véliki svet velikokrat pretresljive slovenske lirske pesmi.« Tako je o pesniškem delu Milke Hartman zapisal literat Lev Detela.
Marijan Zlobec