Slovenska Istra II je nadaljevanje Slovenske Istre I, ki je bila subvencionirana v programu JAK leta 2019 in bila v letu 2020 deležna izjemne pozornosti medijev in javnosti. Po prvem zvezku, ki je osvetljeval naravoslovne vidike tega prostora, je drugi zvezek posvečen humanistiki. Predstavitev knjige Slovenska Istra II bo v četrtek, 10. februarja, ob 11. uri v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8/I. Knjigo bodo predstavili prof. ddr. Mitja Guštin, prof. dr. Salvator Žitko in Aurelio Juri.
Naslovnica knjige Istra II
Delo sodi v sklop desetletnega raziskovanja območja med Kraškim robom in morjem ter obsega poglavja o poselitvi istrskega polotoka, družbeno-ekonomskih razmerah, pomorstvu, kmetijstvu, solinarstvu, ribištvu in predelavi, razvoju turizma, demografiji, o likovni in glasbeni umetnosti ter arhitekturi, italijanski skupnosti, športu, zdravstvu, razvoju visokega šolstva …
Tako kot pred 120-leti z izrazom Beneška Slovenija (knjiga Simona Rutarja) si zdaj prizadevajo, tudi s pomočjo izida obeh obsežnih monografij, utrditi zavest o Slovenski Istri kot legitimni geografski kategoriji, ki jo pomembno zaznamuje slovensko prebivalstvo.
Slovenska Istra I
Slovenska Istra I je prva od dveh knjig, ki v prispevkih uglednih avtorjev in s pomočjo dragocenega slikovnega gradiva osvetljuje naravoslovne vidike tega prostora. Del, posvečen neživi naravi, obravnava geografske in klimatske značilnosti pokrajine, kamninsko podlago in njeno strukturo. Poglobljeno je predstavljena tudi izjemna vrstna pisanost rastlinstva in živalstva na kopnem in v morju. Iz prizadevanja, da bi bili antropogeni vplivi na naravo čim manjši, je knjigi dodano sklepno poglavje – v razmislek in spodbudo bralcu za sonaravno bivanje. Knjigi, ki so jo uredili prof. dr. Jernej Pavšič, akad. prof. dr. Matija Gogala in mag. Andrej Seliškar, kot omenjeno zgoraj, sledi drugi del, ki ponuja humanističen vpogled v to slikovito slovensko pokrajino.
Termin Slovenska Istra poudarja tako slovenskost tega območja ali pokrajine kot tudi zamenjuje dva geografska pojma, kot sta Primorje in Obala. Tematika je še odprta, saj poznamo številne vplive npr. italijanskega kulturnega prostora, še posebej na področju likovne umetnosti in glasbe, pa tudi gledališča in literature, pa seveda vsem opazne mediteranske arhitekture, v prvotni podobi mest še urbanizma, pri čemer ne gre samo za “ukradene slike” iz Kopra, Izole, Bernardina in Pirana, ki dokazujejo žlahtnost pretoka ustvarjalnosti, sedaj žal zaznamovane kot politično blokiran projekt vračanja slik na svoje nekdanje in s tem edino pravo mesto, ampak še širši aspekt vpliva beneške glasbene kulture, kot seveda Tartinijevo osrediščenost v naš in širši italijanski, beneški prostor. Tu so še možni številni podrobnejši vidiki obravnave, a počakajmo, da bo knjiga najprej predstavljena.
Prav tako se v definiciji slovenskih pokrajin zastavlja vrsta vprašanj, zakaj v 30 letih samostojne države slovenska politika ni čutila zavezujoče naloge, da slovenske pokrajine utemelji (po že ugotovljenih zgodovinskih vidikih in tradiciji), hkrati pa potegne jasno mejo ali črto, do kje sega Slovenska Istra, kje se začne omenjeni Kraški rob in kam pravzaprav le – ta spada ? Kraški rob ne more biti drugega kot Kras ?
Marijan Zlobec