Ves epistolografski opus našega velikega prednika Hieronima v slovenščini

Celjska Mohorjeva družba je poskrbela za založniški podvig; prevod pisem prevajalca Svetega pisma v latinščino, slavnega Hieronima, ki ga je nekoč med svojim pobegom na Malto tam naslikal problematični, a veliki italijanski slikar Michelangelo Merisi Caravaggio. Knjige so tri, obsegajo 1532 strani, pripravilo pa jih je kar dvajset prevajalcev. Pisma so izšla v zbirki Cerkveni očetje, urednik zbirke, izdaje in avtor spremne študije pa je dr. Miran Špelič OFM. Knjižna urednica je dr. Cvetka Rezar Mlakar.

Michelangelo Merisi Caravaggio – Sveti Hieronim piše (1607–1608), foto Marijan Zlobec

Sveti Hieronim je bil kozi stoletja češčen posebno na Hrvaškem in Sloveniji, saj je bilo od nekdaj splošno znano, da je izhajal iz kraško-istrskih krajev. Predvsem hrvaški strokovnjaki so opravili zajetno število študij tako o njem kakor tudi o samem rojstnem kraju. V Sloveniji se po njem imenuje kraj Jeronim (do leta 1955 Sv. Jeronim), obstaja tudi priimek Jerončič, na Vipavskem in Pivškem pa je znano družinsko ime Jerumen in Jerolima. Najbolj znana je cerkvica sv. Hieronima na Nanosu.

Hieronim – Pisma 1 – 3, Knjiga 1 (Pisma 1–60), Knjiga 2, (Pisma 61–110), Knjiga 3 (Pisma 111–156)

Več kot 1600 let po smrti Evzebija Sofronija Hieronima, prevajalca Svetega pisma v latinščino – avtorja znamenite Vulgate, cerkvenega učitelja in enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov, je 20 prevajalcev v slovenščino v celoti prevedlo zbirko njegove korespondence. Med 156 ohranjenimi pismi so tudi nekatera, ki so jih drugi pisali Hieronimu. Nekatera pisma so kratka, druga so prerasla v prave knjige in razprave o posameznih vprašanjih. Napisana so bila ob različnih priložnostih, za različne osebe, z neenakimi občutki, pa vendar ohranjajo neposrednost izrazoslovja, bogastvo različnosti, slogovno živost in pestrost, kakršni ni para v zgodovini epistularne književnosti.

Velik obisk in strmenje v Caravaggiovo drzno sliko v sostolnici svetega Janeza Krstnika (malteško Kon-Katidral ta’ San Ġwann) v La Valletti, foto Marijan Zlobec

Hieronim se je ravno nekje na sredini svojega življenja – ne da bi vedel, kdo pa ve, kdaj prečka svojo središčnico! – zatekel in zaprl v betlehemsko votlino, iz katere, vsaj simbolično, ni več prilezel ven, temveč je vanjo še in še vabil svoje znance, predvsem pa je iz te votline, kakor že prej iz njene predhodnice v Halkidski puščavi in tudi iz rimskega vrveža, pisaril pisma in tako dal slišati svoj glas. Danes bi ga bila verjetno polna vsa družbena in družabna omrežja. In ko je vestno hranil kopije svojih pisem, najbrž še zdaleč ne vseh, ki jih je napisal, nam je dal možnost, da ga nekako izbezamo iz njegove luknje. Veni foras! Pridi ven! Ko namreč vzamemo v roke to obsežno zbirko pisem, s tem pokličemo Hieronima predse, iz votline daljne preteklosti, in zaživi pred nami z vsemi svojimi plemenitimi, dobrohotnimi in tudi drugačnimi potezami. Pokaže se nam kot iskren prijatelj in kot žolčen nasprotnik, kot svetovalec pri vzgoji, a brez izkušenj iz prve roke. Vsekakor pa vedno kot nekdo, ki zna to, kar pove, dobro povedati. (Iz založbine predstavitve).

Prevajalci: † dr. Franc Ksaver Lukman, Jan Dominik Bogataj, Breda Čop, Neža Gačnik, dr. Kajetan Gantar, dr. Matej Hriberšek, Domen Iljaš, Gregor Lavrinec, dr. Aleš Maver, dr. David Movrin, Doroteja Novak, dr. Gregor Pobežin, Janez Potisek, Tomaž Potočnik, dr. Miran Sajovic, dr. Brane Senegačnik, dr. Miran Špelič, Bogomir Trošt, dr. Julijana Visočnik, dr. Sonja Weiss.

Med 23. in 26. oktobrom 2019 je v Ljubljani v okviru Hieronimovega leta (ob 1600-letnici smrti) potekal simpozij Hieronymus noster (Naš Hieronim). To je bil največji simpozij o svetem Hieronimu na svetu do tedaj. Na njem se je zvrstilo več kot 100 predavateljev iz 18 držav, ki so iz različnih vidikov zgodovine, arheologije, teologije, patristike, klasične filologije in eksegeze osvetlili Hieronimov lik. Simpozij so na pobudo Rafka Valenčiča organizirali SAZU, Teološka fakulteta, Filozofska fakulteta ter tuje univerze in ustanove.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 25. julija 2020 svetega Hieronima imenovala za zavetnika Škofije Koper, kar se je zgodilo na pobudo škofije. Slovesna razglasitev je bila 26. septembra v koprski stolnici. V Ljubljani pa je dobil svojo ulico.

Sveti Hieronim, mož s Krasa, knjiga Rafka Valenčiča

Sveti Hieronim (347–420) je najbolj znan po svojem prevodu Svetega pisma v latinščino in po duhovnih pismih, ki jih je pisal svojim sodobnikom, tudi nekaterim v tedanji Emoni. Rafko Valenčič in drugi raziskovalci Hieronimov rojstni kraj (Stridon) postavljajo nekje med Oglej in Emono. Več o tem piše dr. Valenčič v knjigi z naslovom Sveti Hieronim, mož s Krasa. Zveni vsekakor zelo lepo, vprašanje pa je, koliko so Valenčičeve ugotovitve zanesljive. Domneve vsekakor so, da je bil Stridon nekje med Reko, Trstom in Postojno ter da je bil Hieronim ilirskega porekla. Njegov oče je bil Evzebij, bogat posestnik, ki se je ukvarjal pretežno z živinorejo. Ime matere ni znano. Družina je bila krščanska. Hieronim je imel še precej mlajšega brata Pavlinijana, ki je kasneje tudi postal puščavnik, in sestro prav tako neznanega imena, ki je postala spokornica. Hieronimov sosed in dobri prijatelj je bil Bonoz, sin uglednih in premožnih staršev, s katerim sta preživela večino mladostnih let.

Doma je bil skupaj z Bonozon deležen prvega izobraževanja, nato pa so ga starši poslali na študij v Milano in Rim, kjer je spoznaval latinske in grške klasike. V Trieru je stopil med menihe. Bivanje v Ogleju leta 370 mu je omogočilo stike s katoliško skupino v Emoni.

Cerkev svetega Hieronima na Nanosu, foto TIC Nanos

Velja za enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev, kamor sodijo še sveti Gregor Veliki, sveti Avguštin in sveti Ambrož. Najbolj znan je, kot rečeno, po latinskem prevodu Svetega pisma, ki je kasneje postal znan pod imenom Vulgata. Poleg drugih literarnih del so ohranjena tudi mnoga njegova pisma, v katerih poleg izrednega teološkega znanja kaže tudi osebno rahločutnost in svoj značilen temperament, ki dostikrat ni prizanašal s pikrostjo in odrezavostjo.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Hieronim

Vrnimo se še k usodi slavnega slikarja in Hieronimovega portretista. Posebno vprašanje je, ali so Caravaggia ubili malteški vitezi, kot je ena izmed dveh teorij ? Druga govori o zastrupitvi s svinčenimi hlapi, ki jih je vdihaval spričo mešanja barv.

Caravaggio se je po uboju mladega zvodnika Ranuccia Tomassonija (menda zaradi slikarjevega nadlegovanja njegove žene Lavinie) v dvoboju v Rimu pred kaznovanjem najprej zatekel v Neapelj, ki tedaj ni bil pod rimsko jurisdikcijo, zatem pa na Malto, kamor je prišel julija 1606. Veliki mojster reda svetega Janeza iz Jeruzalema Alof de Wignacourt je Caravaggia sprejel v malteški viteški red in mu naročil dve sliki za cerkev, ki ju je slikar mojstrsko naslikal. Bil je njegov zaščitnik, dokler se ni zapletel v razne škandale. Julija leta 1608 je napadel patra Giovannija Rodomonteja Roera, enega najstarejših vitezov iz reda sv. Janeza na Malti. Caravaggio je bil aretiran in  zaradi napada zaprt, vendar mu je po enem mesecu zapora uspelo pobegniti, a je bil iz reda takoj izključen. Zapustil je Malto in se vrnil v Neapelj… Za njim pa naj bi prišel pred tem na Malti napadeni Roero in mu vrnil napad, tako da mu je močno poškodoval in iznakazil obraz. Napad je močno vplival na duševno in fizično stanje Caravaggia.

Znanstveniki sedaj trdijo, da so se Caravaggiu maščevali malteški vitezi, ga ubili in odvrgli v morje, zato ni bilo slikarjevega pogreba. O nasilni smrti Caravaggia naj bi v Vatikanu obstajali takojšnji zapisi, ki da so jih odkrili v tamkajšnjih arhivih. Po nekaterih pričevanjih, naj bi Caravaggiove posmrtne ostanke našli zakopane v cerkveni kostnici v mestecu Porto Ercole ob morju blizu Rima, a so dokazi zgolj 85 odstotni, da gre za truplo slavnega slikarja.

Marijan Zlobec