V Prešernovem gledališču Kranj po uspešno zaključenem 51. Tednu slovenske drame, ki so ga lani izvedli v izrednem, novembrskem terminu, že potekajo priprave na 52. Teden slovenske drame, ki se bo letos tradicionalno začel 27. marca, na svetovni dan gledališča. Teden slovenske drame je osrednji festival uprizoritev, nastalih po slovenskih dramskih besedilih, ki ga Prešernovo gledališče Kranj organizira s podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Kranj.
Umetniški selektor Rok Andres in direktor Jure Novak, foto Prešernovo gledališče
Kot je poudaril direktor Prešernovega gledališča Jure Novak, gre za festival nacionalnega pomena, ki spodbuja ustvarjanje in uprizarjanje slovenske dramatike, in sicer tako pri nas kot v tujini. Pri tem je omenil projekt Cankar gre na zahod /Cankar Goes West, prevode celotnega Cankarjevega dramskega opusa, ki so ga predstavili na 51. TSD in ki omogoča predstavljanje in promocijo slovenske dramatike v tujini.
Tiskovna konferenca
Lansko gledališko leto, sicer še vedno zaznamovano z epidemijo covida-19, je ponudilo precej več uprizoritev kot leto prej. Selektor Rok Andres si je ogledal 68 uprizoritev, nastalih na podlagi slovenskih dramskih predlog, ki so bile premierno uprizorjene leta 2021 v produkciji tako institucionalnih kot tudi drugih gledaliških hiš in ustanov.
»Uprizoritve, ki sem jih izbral v oba programska sklopa, se osredinjajo na dve premisi: na temo aktualnega trenutka in na vprašanje, o čem si upamo govoriti. Sodobni čas se poraja v uprizoritvah najprej v izhodiščih samih besedil, v katerih najdemo: politično razdrobljenost, posameznika v nesolidarni družbi, psihična stanja z boleznimi, podnebno krizo, odvisnosti, katastrofičnost, polarizacijo družbe (družine, skupnosti), občutek konca zgodovine ali trenutka tik pred kritičnim obratom. Umetniška obdelava aktualnega trenutka se nadaljuje z zgodovinskimi ali dokumentarističnimi temami, ki z oddaljenosti, s postopki distance, učinkovito spregovorijo o težavah in dilemah, ki nas še kako zadevajo in nas vzpostavljajo. /… / Poleg osrednjega merila, ki je vedno kakovost izbranih uprizoritev, je treba poudariti, da izbor določajo tudi nekatere druge kategorije. Med njimi je najizrazitejša vsebinska – torej prezentnost teme, ki jo predstavlja uprizoritev ali osrednje sporočilo uprizoritve. Različne so tudi oblike naracije: od klasičnih, dramskih uprizoritvenih postopkov do avtorskih pristopov z elementi performativnega, dokumentarnega in pripovedovalskega gledališča,« je med drugim zapisal selektor 52. TSD.
V tekmovalnem delu programa se bo za festivalske nagrade potegovalo osem predstav, v spremljevalni program pa je uvrščenih pet (vrstni red ne pomeni hierarhične lestvice).
Fotografiranje umetniškega selektorja 52. TSD Roka Andresa in direktorja Jureta Novaka
Tekmovalni program
• Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek (Anton Podbevšek Teater in SNG Nova
Gorica v sodelovanju s Cankarjevim domom in Galerijo Božidar Jakac), režiser: Matjaž Berger
• Simona Semenič: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (SNG Nova Gorica in Slovensko mladinsko
gledališče), režiser: Jure Novak
• Srečko Kosovel: KONS: NOVI DOBI, za oder priredila Katarina Morano in Žiga Divjak
(Prešernovo gledališče Kranj), režiser: Žiga Divjak
• Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo (Prešernovo gledališče Kranj), režiserka: Maša Pelko
• Barbara Zemljič: Olje črne kumine (Mestno gledališče ljubljansko), režiserka: Barbara Zemljič
• Nina Rajić Kranjac: Solo (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana), režiserka: Nina
Rajić Kranjac
• Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl (Drama SNG Maribor, Burgtheater,
Jugoslovensko dramsko pozorište, Cankarjev dom), režiser: Janez Pipan
• Počemučka (Nataša Keser, Klemen Kovačič, Karolína Kotrbová, Aljoša Lovrić Krapež, Filip
Mramor, Domen Novak, Nejc Potočan, Filip Štepec, Miranda Trnjanin): Under construction
(Gledališče Glej), režiser: Aljoša Lovrić Krapež
Nekaj gledaliških listov
Spremljevalni program
• Branko Završan in ansambel: Bodi gledališče! (Slovensko ljudsko gledališče Celje), režiserka:
Ivana Djilas
• Matej Recer, Gregor Zorc: Kako smo prišli do sem? (Moment in Gledališče Glej)
• Doroteja Nadrah: Potres (Hiša kulture Celje in AGRFT)
• Žiga Divjak in igralci: Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21′, Maska
Ljubljana), režiser: Žiga Divjak
• Varja Hrvatin: Zelda (Slovensko mladinsko gledališče), režiserka: Varja Hrvatin
Poleg tekmovalnega in spremljevalnega programa tudi letos pripravljajo bogat dodatni program s širokim naborom različnih dogodkov. »Tradicionalni Dan nominirancev bomo v sodelovanju s SLOGI in AGRFT še dodatno podprli z dramaturškimi analizami besedil. Predstavili bomo nove prevode slovenske dramatike v bolgarščino, nadaljevali promocijo novih prevodov Cankarja z analitičnimi branji članic in članov inštituta ITI z vseh celin. Problemska polja bodo odpirali kolegi iz DGKTS in ZDUS, v sodelovanju s slednjimi in DGR pa pripravljamo celodnevno srečanje dramatikov in režiserjev. Program 52. TSD bomo še dodatno popestrili s koncerti in vsebinami za otroke in mladino,« je napovedal direktor Jure Novak.
S svojim delom je že začela tudi strokovna žirija za podelitev nagrade Slavka Gruma 2022 ter nagrade za mladega dramatika 2022, ki jo sestavljajo Vesna Jevnikar, Tomaž Toporišič in Jakob Ribič. Na natečaj za najboljše novo slovensko dramsko besedilo je prispelo 29 besedil za Grumovo nagrado ter 9 besedil, ki se potegujejo za nagrado za mladega dramatika. Strokovno žirijo za podelitev Šeligove nagrade 2022 za najboljšo predstavo, igralskih nagrad in nagrade za poseben dosežek 52. TSD pa bodo sestavljale Diana Koloini, Viktorija Rangelova in Tery Žeželj.
Ob koncu novinarske konference se je direktor Prešernovega gledališča Jure Novak zahvalil Roku Andresu za uspešno delo v času njegovega dvoletnega mandata v vlogi selektorja. Selektor 53. TSD pa bo Rok Bozovičar.
Poročilo selektorja: odličnost v raznolikosti
Različni producenti so na 52. Teden slovenske drame prijavili 39 uprizoritev, ogledal pa sem si jih 68, kar je precej več kot lani (38) in kar se tudi pozitivno razlikuje od stanja v preteklih letih. Če bi bilo drugo covidno leto še malo bolj prijazno in bi producenti programe izpeljali, kot so jih napovedali, bi število ogledanih uprizoritev preseglo 70. Številke niso in ne morejo biti pokazatelj kakovosti, predvsem so posledica zapiranja kulturnega življenja v letih 2020 in (deloma) 2021. Posledica tega je tudi dejstvo, da se je produkcija slovenskih uprizoritev nevladnih producentov skoraj izenačila z institucionalno.
Misliti slovensko dramo v letu 2021 ne more biti enoznačno, v maniri povzemanja preteklih značilnosti, saj je ob skoraj rekordni beri uprizoritev treba poudariti, da slovenska dramska klasika niti v reinterpretacijah, tako rekoč že drugo leto, ne najde poti na odre. In če pod izrazom sodobna dramatika razumemo avtorice in avtorje oz. njihova besedila, ki so nastala po letu 2010, ugotovimo, da smo v letu 2021 v veliki večini lahko gledali uprizoritve sodobnih besedil. V letošnji selekciji sem si ogledal naslednja besedila, ki so starejša od desetih let: Cankarjeve Hlapce, Flisarjevo Alico v nori deželi ter Jurčičevi Kozlovsko sodbo v Višnji Gori in Sosedovega sina, slednji gotovo zaradi avtorjeve obletnice. Temu prištejem še dve produkciji AGRFT: Strniševe Žabe in Zajčevo Jagababo. Pogrešati ali ne – skoraj gotovo je, da ustvarjalci cenijo novo, neodkrito, mlado, kolektivno in nevideno v slovenski drami.
Izrazna moč uprizoritev vedno bolj temelji na avtorskih pristopih, snovalnem gledališču. Lani so avtorski projekti predstavljali že skoraj polovico vseh uprizoritev, ki so bile del selekcije. Tega podatka ne vrednotim kot negativno zaznamovanega, kaže nam samo trenutno stanje, zanimanja uprizoritvenih in avtorskih ekip ter odločitve umetniških vodstev. Pa vendar se, kot opomnik, včasih zazdi, da je avtorski projekt postal izhod v sili, ko ustvarjalci ne vedo točno, kaj bi z izbranim (določenim, dodeljenim) besedilom počeli.
Avtorji sodobnih besedil, ki so stalnica programov na vseh stopnicah uprizoritvenih umetnosti, so mlade dramatičarke, dramatiki ali avtorske ekipe. Generacijsko gledano, je dramska ustvarjalnost zadnjih dveh let skoraj v celoti postala del mlade in srednje generacije.
Ali to pomeni, da je slovenska dramatika, v najbolj klasičnem pojmovanju, za aktivno populacijo ustvarjalcev nezanimiva? Ali pa se je v splošni trendovski miselnosti »glasno povedati svoj prav in svojo zgodbo« izgubil smisel povedati/uprizoriti sebe ob besedi oziroma svetu nekoga drugega? Torej počelo uprizoritvene umetnosti same. Ker je imela starejša, klasična slovenska dramatika do zdaj domicil v institucijah, je pravi vzrok za nastali položaj treba iskati pri umetniških vodstvih. Mlajša generacija režiserjev, ki pretežno uprizarja slovenska besedila, nima povsem svobodne možnosti izbire dramskih predlog. Preusmeritev programske pozornosti na naročene tekste, ki je prinesla veliko svežine na repertoarje institucij, je po drugi strani povzročila umanjkanje starejših besedil.
Opisani položaj pa ima tudi pozitivne posledice. Nova besedila, ki nastajajo za uprizoritev, med njo in zaradi nje, so namreč neposredna, sveža, angažirana, komunikativna in za uprizoritvene umetnosti pomenijo soočenje s sedanjostjo in prihodnostjo. Znani uprizoritveni, režijski postopki so različni: od skupinskih improvizacij do živih režijskih intervencij, pripovedovalskega gledališča, angažiranih igralcev. Tem videnjem sledijo tudi scenografske rešitve, ki ponujajo različne možnosti interakcije ali aktivacije gledalca. Ob vsem tem se zazdi, da je tekst dokončno postal (zgolj) eden od enakovrednih sestavnih delov uprizoritve, kar nas usmerja v premislek o položaju (dramskega) besedila v institucijah.
Kaj je torej drama danes? Retorično.
Posebej poudarjam, kot že lansko leto, da so vitalnejši del uprizoritev slovenskih avtorjev oz. ekip ustvarili nevladni producenti, ki presegajo predsodke zgolj eksperimentalnega, ter za slovensko dramatiko prinašajo najdragocenejše uvide o temah, pristopih in uprizarjanju, kar poskuša prikazati tudi izbor tekmovalnega in spremljevalnega programa. Preboj izkazujejo projekti Varje Hrvatin, produkcija Gledališča Glej, Maske, Bunkerja in Momenta, ki niso značilni samo zaradi avtorskih pristopov, temveč so vsebinsko in estetsko celoviti, družbeno angažirani v snovanju izvirnih uprizoritev in posledično uprizoritvenih predlog. Za razliko od lanske selekcije so v institucionalnih gledališčih ustvarili tudi večje uprizoritve, s številčnimi zasedbami, prodornimi dramskimi besedili oz. dramatizacijami, v njih so opazni igralski dosežki, režijski stav se je visoko obrestoval in ponudil možnost, da se na festivalu predstavijo edinstvene velike in komorne uprizoritve.
Uprizoritve, ki sem jih izbral v oba programska sklopa, se osredinjajo na dve premisi: na temo aktualnega trenutka in na vprašanje, o čem si upamo govoriti. Sodobni čas se poraja v uprizoritvah najprej v izhodiščih samih besedil, v katerih najdemo: politično razdrobljenost, posameznika v nesolidarni družbi, psihična stanja z boleznimi, podnebno krizo, odvisnosti, katastrofičnost, polarizacijo družbe (družine, skupnosti), občutek konca zgodovine ali trenutka tik pred kritičnim obratom. Umetniška obdelava aktualnega trenutka se nadaljuje z zgodovinskimi ali dokumentarističnimi temami, ki z oddaljenosti, s postopki distance, učinkovito spregovorijo o težavah in dilemah, ki nas še kako zadevajo in nas vzpostavljajo.
Dramske predloge v nasprotju z neposrednostjo dokumentarnega diskurza opozarjajo na problematike, o katerih se premalo govori oziroma se v uprizarjanje nekaterih nevralgičnih točk niti ne želimo spustiti. Taka je zagotovo v družbi izpostavljena, a v uprizoritveni umetnosti skoraj spregledana tema spolnih zlorab, ki je večjo pozornost dobila z gibanjema metoo in nisi sama. Neposredno z njo se ukvarja zgolj ena uprizoritev, nekatere posredno, a glede na prezentnost teme, ki nenazadnje obravnava razmere (tudi) v gledališkem miljeju, verjamem, da mora prihodnost prinesti več premisleka tudi o tem.
Dramska in uprizoritvena ustvarjalnost si upata in želita govoriti o svetu, družbi, sebi, kar počneta na različne načine, s pomočjo različnih pristopov. Ne smejo obstajati teme, o katerih si gledališče ne upa govoriti. Slovenska dramatika lahko nudi odgovore na aktualna družbena vprašanja, z neposrednostjo stopa v dialog s svetom, iz katerega črpa.
Še beseda o izboru. Poleg osrednjega merila, ki je vedno kakovost izbranih uprizoritev, je treba poudariti, da izbor določajo tudi nekatere druge kategorije. Med njimi je najizrazitejša vsebinska – torej prezentnost teme, ki jo predstavlja uprizoritev ali osrednje sporočilo uprizoritve. Različne so tudi oblike naracije: od klasičnih, dramskih uprizoritvenih postopkov do avtorskih pristopov z elementi performativnega, dokumentarnega in pripovedovalskega gledališča.
Drama je, tudi v imenu kranjskega festivala, razumljena v najširšem možnem smislu, tudi v primerih, ko se na uprizoritveni površini izreče besedilo, ki ni stalno ali nastaja sproti ali ga s svojo intervencijo sooblikujejo gledalci. Program, kot ga predstavljam s tem kratkim poročilom, je pripravljen na način, da festivalsko dogajanje prikaže podobo najboljše uprizorjene slovenske drame v vsej njeni raznolikosti. Ta odličnost pa je prisotna tudi v raznovrstnosti glede na vrsto institucije, spol, generacije, žanre, poetike, vsebino in nenazadnje geografski položaj (kar v centralistični podobi našega kulturnega prostora ni samoumevno).
Izstopa izvedbena raven izbranih uprizoritev, in sicer ne glede na to, ali je uprizoritev velikopotezna v rabi znakov, besedila in tehnologije ali pa gre za intimnejšo, skoncentrirano izvedbo. Konceptualno so si izbrane uprizoritve povsem raznovrstne, a so tematsko in vsebinsko prepričljive in pristne. Selekcija pomeni tudi umikati subjektivni pogled in iskati najboljše z bližanjem objektivnemu, torej preseči lastno videnje gledališča, da bi zaobjel podobo slovenske dramatike in njenega gledališča.
V iskanju pomenov se odkriva tudi prihodnost slovenske drame; kaže, da bo še naprej odkrivala, zagotavljala in preizpraševala, ostala kritična, zabavala, povezovala in razbijala stereotipe. Vsebine ji, kot vidimo, zlepa ne bo zmanjkalo. Vse, kar moramo storiti, je, da drami damo prostor in čas. Da dramo gledamo, beremo, opazujemo in razumemo.
Rok Andres
»Nikakršnega pravila ni. Vsako dramsko besedilo znova in znova odpira nova vprašanja, nove misli, ki zahtevajo, da jim poiščem smisel (ne pomen!), in vsaka uprizoritev znova in znova postavlja nova, svoja, enkratna pravila, svojo notranjo logiko, ki nima nič skupnega s splošnostjo v mišljenju in obnašanju, s pravili čutenja. In ko postavim uprizoritveni koncept, prostora ali celotne uprizoritve, ga moram v tistem trenutku že postaviti pod vprašaj, dvomiti vanj, mu podtakniti ›napako v sistemu‹, da postane ranljiv, gledalcu in zgodbi odprt, torej dostopen, da se naseli v njem, da najde svoj smisel. Da najde svojo izkušnjo v njem. Potem zaživi in se me dotakne (kratkotrajna) utvara – gledališka uprizoritev.« (Meta Hočevar, Prostori igre, 1998). (Po tiskovnem sporočilu).
Marijan Zlobec