Jutranje doživetje na največji ribji tržnici v Hikkaduwi je nekaj posebnega, vsaj za razmere malega mesta, običajno polnega tujih turistov, tokrat pa spričo pandemije precej skromneje obiskanega, razen večinskih ruskih gostov, medtem ko je evropskih turistov malo, še največ iz Ukrajine, Češke, Slovenije, nisem pa srečal še nobenega Italijana, Francoza, Nemca, Angleža, Avstrijca… Splošen vtis je, da med zimo v tople kraje v Aziji še najraje odpotujejo Rusi. Očitno njih doma najbolj zebe. Nek mlajši ruski turist mi je ocenil, da odpotuje med zimo na jug kakih sto tisoč Rusov, sam pa mislim, da jih je še precej več.
Pogled na ribiški pristan, vse fotografije Marijan Zlobec
Tržnica je za naše pojme čisto vsakdanja, ribiško naravna, precej spontana in na prvi pogled neurejena, vsekakor nesodobna, a se vendarle pokaže, da vlada neki red ali urejenost, tako da vsakdo ve, kaj je njegova naloga in kaj počne.
Za obisk sicer javnega prostora, kot je tržnica, morajo turisti plačati sto rupij ali pol dolarja
Ribolov se začne zvečer, ko zažarijo lučke na ribiških barkah
Vsega je v izobilju, a se zdi, da najboljše ribe takoj poberejo stalne manjše ribarnice in odjemalci v restavracijah.
Za vse je rib dovolj, pravih ptičjih plenilcev pa vendarle skoraj ni
Profesionalni ribiči znajo obdelati sleherno ribo
V mrežah se znajdejo tudi mladi morski psi, a jih nihče ne kupi
Ta skoraj kilska je bila zame za štiri dolarje
Ribiške barke so stare, a delujejo
Vsak košček ribe ima svojo funkcijo
Barke so živopisno poslikane
Ribiških bark je kakih petdeset
Brušenje noža ob kamniti pomol
Brez ledu rib ne moreš ohraniti svežih
Obdelana in samo za v pečico
Tehtnice so stare, a zanesljive
Čiščenje shranjevalnih hladilnih bazenov
Kožo dajejo stran,
potem pa po želji odrežejo
Marijan Zlobec