Ne spomnim se, kje sem v Aluthgami na Šrilanki s kartico Maestro pred leti zlahka dvignil 200 evrov v rupijah; pravzaprav mi je pomagala gospa Tatjana Butul, ki je oni bankomat poznala. Tokrat nisem imel sreče; nobena banka, ki je sicer ob bankomatih imela oznako Maestro, na mojo bančno kartico ni reagirala; pravzaprav je, saj jo je gladko zavrnila. A kot veste, ne računaj na nekaj, ker ni zanesljivo. Nekaj gotovine, vsaj za dvajset evrov, je dobro imeti v žepu.
Sveže domače sadje, kot ga doma ne ješ, vse fotografije Marijan Zlobec
Presenečajo visoke cene zelenjave in sadja na tržnici, ki so višje kot v supermarketu; še posebej to velja za mango, pa tudi za banane. Mango so mi na tržnici ponujali po sto rupij za enega, v supermarketu pa so bili po 150 rupij za kilogram, kar je bilo šest mangov (da dober kilogram).
Zajtrk je lokalen in obilen
Banane so med 70 in 220 rupijami za kilogram, kar je občutna razlika. Manjša razlika je pri ananasu; nekako med 190 in 230 rupijami za kilogram. Papaje in marakuje jemo z vrta, prav tako divji, manjši mango. Vse sadje se prileže po zajtrku s pikantno omleto in curryjem različnih sestavin (plava riba, kalamari, meso, še posebej piščančje) s prilogami. Pozni zajtrk je kot kosilo, saj se že zjutraj dobro najem. Zjutraj je sicer relativen pojem, saj spim do desetih, včasih še malo dlje, a je pri nas še vedno štiri ure in pol manj ali bolj zgodaj, tako da se mi lahko oprosti.
Brez motorjev marsikdo ne bi preživel
Najprej spijem štiri šalice cejlonskega domačega čaja z mlekom in sladkorjem. Turško kavo sem sicer prinesel s seboj, a še čakam z njo. Je že čaj sam po sebi zelo dober, da ne rečem odličen. Čaj me čaka še enkrat, ko pridem s plaže ali morja nekako ob šestih. Še enkrat štiri šalice. Mogoče bom z vlakom, pravijo, da je brez voznega reda, odšel med one plantaže cejlonskega čaja, da vidim trdo delo obiralcev listov čaja z grmov od blizu.
Prvič sem videl sveže girice (na desni in levi)
Cene avtobusnih prevozov nikoli niso enake; vedno sprevodnik, če se mu sme tako reči, najprej pogleda, kakšen bankovec ali bankovce imaš v rokah. Če imaš 50 rupij, je to ena vožnje, če imaš 100, je takoj sto, če imaš dva po 20, morda še kaj dobiš nazaj, če daš 50 in 20 ti na listek napiše 80. Večinoma pa vozovnic ni. Vsi avtobusi vozijo brez vsakršnega finančnega nadzora. Vozovnice so poceni, saj je evro vsaj 230 rupij, kje pa tudi 250. So pa navdušeni, ko povem, kako se upokojenci v Sloveniji z rdečo kartico vozimo povsod zastonj.
Toliko metel ne najdeš več v vsej Sloveniji
Vozniki ali po domače šoferji so pravi divjaki; njihov šport je izzivanje, pospeševanje, zaviranje, nenehno trobljenje, vijuganje; če greš dol na kakšni manjši postaji, ti ne ustavijo, ampak moraš kar skočiti in tvegaš padec, podobno je, ko vstopaš in tečeš za avtobusom kot v kakšni risanki, potem pa te potniki za srajco vlečejo gor. Včasih pa gredo z največjo hitrostjo kar mimo, še posebej oni na daljše razdalje, kot sta Matara -Colombo ali Galle – Colombo. Potem pa zaman vpiješ za njimi, kam bi rad šel.
Gneča na avtobusih je precejšnja
Če imaš kolo, si že prevozen
Marijan Zlobec