Multimedijska umetnica Eva Petrič se je v zadnjem času predstavila po Münchnu in Berlinu še v Bernu in sedaj v Museumsquartieru na Dunaju, kjer je razstavo odprl arhitekt Boris Podrecca, pa medtem še v Žalcu in nazadnje v Novi Gorici v Galeriji Gong (Kidričeva 20). Posebnost je bilo njeno nedavno gostovanje v Londonu v sklopu predstavitve ljubljanske in mednarodne galerije Photon. Prav tako se je pridružila pretežno slovensko – avstrijski in mednarodni razstavi v Avstriji. Vsekakor gre za izjemno ustvarjalno umetnico, z mednarodnim pedigrejem in gibanjem v mednarodnih likovnih in galerijskih krogih, a z željo biti nenehno prisotna tudi doma. Novogoriška razstava bo odprta do 29. januarja.
Eva Petrič v novogoriški Galeriji Gong, fotografije osebni arhiv
“Razpon ustvarjalnega dela Eve Petrič, konceptualne intermedijske umetnice, je širok, saj sega od fotografije, videa, instalacije in performansa do oblikovanja, literature in petja, vendar je izhodišče večine njenih projektov fotografija, ” umetnico predstavlja kustosinja Nataša Kovšca.
“V svojih delih uporablja večinoma svoje lastno telo, ki se pojavlja bodisi v materialni obliki, kot podoba fizičnega telesa bodisi v nematerialni formi, kot senčne podobe – neotipljive sledi telesne prisotnosti, ki niso del realnega sveta, saj se jih ne moremo dotakniti ali jih prijeti, razen v metaforičnem smislu.
Nihanje med telesnim in duhovnim, materialnim in nematerialnim, vidnim in nevidnim, figurativnim in abstraktnim je tudi rdeča nit pričujoče razstave TRANSapPARENT, ki združuje fotografska dela, nastala v zadnjem desetletju.
Prvi sklop del predstavljajo črno-bele in barvne fotografije na transparentnem pleksi steklu, ki prikazujejo avtoričino lastno podobo v različnih oblikovnih variacijah, od povsem realističnih upodobitev do senčnih sledi njenega telesa, ki dajejo vtis bežnosti, minljivosti.
Zdi se, da so figurativne podobe, ki prikazujejo avtoričin lik v različnih performativnih vlogah – denimo v podobi razmišljujoče, zasanjane ali zapeljive ženske, izhodišče za preizpraševanje njene lastne identitete in ženske vloge v današnji družbi.
Medtem ko se senčne podobe navezujejo na raziskovanje različnih emocionalnih stanj, s katerimi se je posebej intenzivno ukvarjala v projektu Gr@y matter. 1 Tudi naše emocije so namreč – tako kot sence – vseprisotne in neotipljive, predstavljajo nematerialni pol človekove biti.
Da Eva Petrič raziskuje različna emocionalna stanja, kažejo tudi podvojene, zamaknjene, popačene, razvlečene ali kakorkoli drugače transformirane figure, ki dajejo vtis razblinjanja materialnega telesa in predstavljajo kontrast hipni in ostri fotografski podobi. Ob tem pa je treba poudariti, da avtorica fotografij nikoli ne obdeluje, ampak doseže abstraktnost podob izključno s fotografskimi sredstvi: z uporabo odsevnih/zrcalnih ali transparentnih površin ter s svetlobnimi efekti.
Drugi razstavni sklop sestavljajo fotografije v svetlobnih okvirjih iz serije WEB Chain (2018), na katerih je avtorica povezala fotografijo in prostorske postavitve, narejene iz čipk, ki predstavljajo pomemben del njenega ustvarjanja. 2 Krhka čipka, ki so jo ženske roke spletle iz neštetih vozlov in zank, namreč v avtoričinem izraznem jeziku zaznamuje tako človekovo življenje z neštetimi preobrati kot tudi njegovo povezanost s širšim okoljem oziroma s celotnim univerzumom, na kar namigujejo tudi dela iz cikla WEB Chain.
Osnova del so fotografije čipkastih asemblažev, ki ustvarjajo videz žarčenja oziroma, po avtoričinih besedah, velikega poka. V to čipkasto mrežo pa je vpletena njena lastna podoba, ponovno prikazana v različnih pozah, ki predstavlja mitohondrijsko Evo – prednico ženske, iz katere naj bi izšel človeški rod. 3 Vendar podoba Eve, ki drži v rokah različne predmete in živali, v avtoričinem izraznem jeziku ne zaznamuje le povezave med ljudmi, ampak prepletenost vsega bivajočega, živalstva in rastlinstva. Hkrati pa mrežna struktura čipkaste podlage namiguje na človekovo vpetost v neskončni vesoljni prostor.
Raziskovanje človeka in njegove relacije do okolja je tudi osrednja tema instalacije Cross-over Lullaby (2020), v kateri se je ravno tako osredotočila na možnost zaznave predmetnega sveta s pomočjo sinestezije čutov. 4 Izhodišče instalacije je ponovno fotografija njenega obraza, prikazanega pod zaledenelo površino, ki se na prvi pogled prepleta s čipko. Vendar tokrat ne gre za fotografijo čipke, ampak posnetek umetničine sence, ki je preoblikovana v vzorec idrijske čipke in vgravirana na fotografijo.
Poleg tega se večplastna fotografska podoba razteza v prostor: sestavni del instalacije sta namreč tudi senčna podoba fotografije na steni in njena zrcalna podoba v ogledalu. Pomembno vlogo pa ima tudi zaledenela površina, ki predstavlja vodo v enem izmed treh različnih stanj.
Voda, za katero se zdi, da v delu zaznamuje predvsem neskončne možnosti našega delovanja in mišljenja, namreč dodatno poudarja avtoričino sporočilo: da lahko z uporabo čutnih povezav na svet in življenje pogledamo z različnih perspektiv.
Dela Eve Petrič so tako oblikovno kot vsebinsko kompleksna, saj usmerja gledalčev pogled v neotipljive plati našega obstoja, zlasti vizualizacijo emocij, toka časa in povezav med človekom, naravo in svetom. Izhodišče njenega dela je introspekcija, vendar se tematika njenih projektov navezuje tudi na znanost, psihologijo in aktualna vprašanja sodobnega časa. Kot sama pravi, ima kot umetnica privilegij, da se v svojih delih »dotika nevidnih stvari in jih materializira za ljudi.«
Nataša Kovšca
Eva Petrič v Žalcu razstavlja skupaj s slikarko Zdenko Žida. Kustosinja razstave v Savinovem likovnem salonu je Andreja Rakovec. Med drugim je o razstavi zapisala: “Med deli Eve Perič in Zdenke Žido se izrisuje povezovalna linija, in sicer reduciran likovni jezik, ki gradi kompozicije na podlagi osnovnih likovnih elementov črte in ploskve, ter plastenje ploskev, ki ustvarjajo prostorska razmerja po principu kontrastov. Ti se na fotografijah Eve Petrič zvrstijo znotraj razpona sivega klina, na slikah Zdenke Žido pa v reducirani barvni kombinaciji zelene podslikave in stopnjevanih nanosov v beli.
Zdenka Žido
Za aktualno razstavo v sklopu programa Misel, vrojena v času, liniji in teksturi sta izbrali dela, ki so tako v formi kot vsebini uglašena na določeno temo. Petričeva sledi pojmu črte kot sinonimu evolucije, prispodobe življenja, ki ima svoj začetek in konec, se prekinja in zalamlja, kar ponazarja odstopanja, ki so lahko tudi znak nadaljnjega evolucijskega razvoja. Židova pa se ukvarja z vprašanjem črte kot osnovnega likovnega elementa, izčiščenega v minimalističnem likovnem jeziku, črte, ki v povezavi z drugo črto oblikuje ploskev, črte, postavljene v prostor, in črte, ki ustvarja prostor.
Eva Petrič z Zdenko Žido in Andrejo Rakovec
“Umetnica je fotografije razpostavila v linijo, ki teče po razstavnem prostoru in simbolizira evolucijo ter življenje. Avtorica opozarja, da evolucija ni zgolj premočrtna, usmerjena v popolno in uniformirano, ampak jo zaznamujejo tudi odstopanja in napake. Teh ne pojmuje kot zastoja ali stranpoti evolucije, temveč kot del nje, kot modifikacije, ki so gibalo njenega razvoja. Odstopanja so naznačena z odmiki od osnovne linije postavitve del in z uporabo materialov, ki se razlikujejo od tistih v nosilni liniji postavitve.” (Iz zapisa Andreje Rakovec)
Eva Petrič – Shadow Caryatide
“Pred nami vstaja svet senc, ki jih umetnica zrcali, plasti, se poigrava z zornimi koti, kadriranjem, uporabo negativov in učinki kontrastov ter jih na ta način približuje abstraktnim delom. Ustvarja kalejdoskopski pogled, v katerem se sence razčlenjujejo in spajajo ter na posameznih delih tvorijo geometrizirane vzorce. Kot bi ujela dušo na njeni poti skozi notranji labirint, v katerem se srečuje sama s seboj, sooča s čustvi in napetostmi, kar še zlasti pride do izraza na zrcalno obrnjenih posnetkih, na katerih se zdi, da je v dialogu sama s seboj.
Pot po notranjih labirintih ni enostavna, saj se mestoma zdi, da se duša izgublja, zaletava, obupuje, vtis česar podkrepijo tudi distorzije figure kot tudi njena izoliranost oz. osamljenost, saj je vselej zajeta sama. Omenjeno stanje duše dodobra ponazori pleksi objekt Senca sence, ki kot da jo ujame v trenutku tihega premišljevanja oz. Čuječnosti na njenem razpotju (brezpotju?).” (Iz zapisa Andreje Rakovec).
Razstava Eva Petrič in Zdenka Žido: V odsevu svetlobe bo na ogled do 31. decembra.
Marijan Zlobec