Mednarodni grafični likovni center pripravlja pregledno razstavo Adriene Šimotove, znamenite češke slikarke in grafičarke, nekdanje dobitnice velike nagrade Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani. Razstavo bodo odprli v petek, 10. decembra, ob 13. uri. Pokrovitelj razstave je Veleposlaništvo Češke republike v Sloveniji. Naslov razstave je Srečanje. Dotik in odtis. Na ogled bo do 3. marca 2022.
Adriena Šimotová – Mi smo tisti, katere iščemo, IV, serija, 2011–12, transparentni papir, pigment, pastel, svinčnik, 111 x 79 cm
Adriena Šimotová (1926–2014) je ena najbolj priznanih osebnosti češke vizualne umetnosti. Umetnica je bila nekajkrat v Ljubljani, kjer je zlasti sodelovala na slovitem Mednarodnem grafičnem bienalu in bila tudi nagrajena z veliko nagrado. S tem pa je prejela možnost in priložnost še za samostojno in širšo umetniško predstavitev s poudarkom na vseh izraznih likovnih tehnikah. Tako je imela v Moderni galeriji samostojno pregledno razstavo.
S Šimotovo sem se nekajkrat srečal tako v Ljubljani kot v Pragi; dvakrat sem jo obiskal v njenem ateljeju, enkrat pa sva se srečala na odprtju Plečnikove razstave na Praškem gradu, kamor je prišla kot velika ljubiteljica tako našega arhitekta kot Slovenije in slovenske umetnosti ter umetnikov. V Ljubljani se je srečala z več umetniki (vsaj Andrejem Jemcem) oziroma direktorjem Moderne galerije Zoranom Kržišnikom, kasneje pa še z drugimi, ki so pripravljali njeno razstavo. Če je bila ob prvem srečanju žalostna zaradi smrti moža, je v Pragi žalovala za umrlim sinom, ki je zapustil dvojčka in je zanju skrbela kar sama. Spominjam se, da je v Ljubljano prvič prišla z mladoletnim sinom. Topel sprejem ljudi iz kroga likovne umetnosti in še posebej grafike jo je prevzel. Zaupala je tako v moderno umetnost kot svobodo in demokracijo, kar se je kasneje zgodilo. Ne vem, če je osebno poznala Vaclava Havla, tedanjega češkega predsednika (ob Plečnikovi razstavi), vsekakor pa ga je poznala poprej kot literata in dramatika. Videla je češki dokumentarni film, ki ga je češka televizija prikazala na predvečer odprtja razstave na Hradčanih. Slovesnosti se je udeležilo kakih dva tisoč ljudi, med njimi nekaj sto iz Slovenije; prvi so v Prago odpotovali z letalom že dan poprej, z drugim letalom pa na dan slovesnosti, in avtobusi, z Dunaja pa prišli z avtomobili, med njimi sta bila Boris Podrecca in dr. Damjan Prelovšek, ki je tudi govoril (v češčini). Prisotna sta bila oba predsednika, poleg Havla še Milan Kučan; oba sta imela svojo oziroma skupno mednarodno tiskovno konferenco, poseben koncert pa je imela Slovenska filharmonija. Takrat sem na Hradčanih v koncertni predsedniški dvorani prvič slišal slovensko himno v izvedbi uradne češke državne vojaške godbe na pihala. Vtis je bil več kot imeniten. Ta utrip češko – slovenskega prijateljstva, povezan s stoletno tradicijo (nekako od Gallusa dalje) je z navdušenjem spremljala ponosna umetnica Adriena Šimotová. V svojo umetnost je absolutno verjela. Spominjam se je z neko posebno toplino in priznanjem njene najvišje zvestobe umetnosti.
Adriena Šimotová
Izbrana retrospektiva v Mednarodnem grafičnem likovnem centru bo predstavila dela, v katerih je umetnica radikalizirala eksistencialno dojemanje človekove osebnosti in se iskreno poglobila v stanja in odnose, ki so se ji zdeli relevantni. Svoje delo je videla kot odprto in komunikativno razmerje, poseben pomen pa je dajala etičnim in duhovnim razsežnostim ter ontološkim soodvisnostim. V tem kontekstu je s sijajno izbranimi postopki in izraznimi sredstvi raziskovala in preizpraševala dotik in odtis, ki ju je dojemala kot neločljivi del svojega pristnega umetniškega izraza. Ustvarjala je ob razmišljanju o odnosu med dotikom in odtisom in ob močnem zavedanju lastne in tuje telesnosti, kot umetnico predstavlja kurator Pavel Brunclík.
Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna, pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerie Klatovy – Klenová, praško Galerie Zlatá husa in Fundacijo Jindřicha Štreita.
Adriena Šimotová v mladih letih
Adriena Šimotová je bila dominantna osebnost tako na češki umetniški sceni zgodnjih sedemdesetih let kot tudi v političnem boju praške avantgarde. Izraz trpečega telesa – temelj njenega umetniškega pristopa – je pripeljala do najvišjega simbolnega pomena. Najprej je študirala pri Zdenku Balasu na Državni grafični šoli in kasneje na Akademiji za umetnost, arhitekturo in oblikovanje pri Josefu Klapicklyju v Pragi. Bila je tesno povezana s člani skupine UB 12, v kateri so bili Václav Boštík, Stanislav Kolibal, Věra Janouškova (1922-2010), Mzarek, pa tudi njen mož Jiří John, ki so se vsi zavzemali za ohranjanje humanistične in duhovne tradicije.
Adriena Šimotová – Magic of Things II, 1981, ročno izdelan korejski papir, iz zbirke Narodne galerije v Pragi
Po številnih političnih dogodkih in osebnih stiskah – smrti moža leta 1972, ki ji je sledila smrt sina – je opustila abstrakcijo človeške figure, ki je postala glavna tema njenega dela. V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Adriena Šimotová opustila slikarstvo za stenske kolaže oziroma »prostorske risbe« (Prihod-odhod , 1977; Doprsni kip, Homage to Antiquity , 1979-1980), v katerem so bile postavljene površine heterogenega materiala: platno, blago, steklo, svinec, papir. (Iz predstavitev njenega ustvarjanja)
Ena izmed zadnjih portretnih fotografij, foto Jiři Jiroutek
Marijan Zlobec