Založba Beletrina je ob svoji petindvajsetletnici v Prvem preddverju Cankarjevega doma pripravila pregledno jubilejno razstavo s predstavitvijo vseh knjig v posebni omari ter predvsem plakatnimi portreti slovenskih avtorjev, ki so izdali svoje knjige pri tej uspešni založbi, s posameznimi zapisi ter drugimi dokumenti iz nekaterih osebnih pisateljskih delavnic. Ves čas Slovenskega knjižnega sejma so imeli spletno prodajo knjig s popusti, medtem pa so že napovedali in predstavili izid nekaj novih knjig, med katerimi bosta bralce vsekakor pritegnili vsaj dve: o pokojnem partizanu, članu agitpropa, univerzitetnem profesorju, literarnem zgodovinarju in publicistu dr. Dušanu Pirjevcu in pesniku, uredniku, publicistu in prevajalcu Niku Grafenauerju. Pravkar pa sta izšli še dve knjigi esejev in proze slavnega ruskega pisatelja F. M. Dostojevskega, pred tem pa že tri.
Razstava Beletrine, foto Marijan Zlobec
Naslov razstave je Temnejša je noč, svetlejše so zvezde in poleg jubileja Beletrine obeležuje še 200. obletnico rojstva ruskega pisatelja F. M. Dostojevskega.
Knjige
Portretni plakati
Pomanjšane naslovnice vseh 532 knjig
Razstava
Vhod
25 let Beletrine
Naslovnica knjige Nika Grafenauerja
Kako je nastajala najnovejša knjiga o Niku Grafenauerju? Tina Kozin, kritičarka, pesnica in novinarka, in Urban Vovk, knjižni urednik, sta Nika Grafenauerja začela obiskovati v začetku apokaliptičnega leta 2020. Že kmalu po tem, ko je padla prva »klapa« načrtovane avtobiografije tega nadvse pomembnega Slovenca, pesnika in misleca neizmerne širine in globine, je v proces dela odločno zarezala pandemija in posledično ukrepi, ki so za lep čas onemogočili žive stike med njimi. Tako kot so se v letošnjem in minulem letu razstavila naša življenja, je tudi knjiga velikanovih spominov prevzela fragmentarno obliko, v kateri si njegova lastna življenjska pripoved poda roko z mislimi, ki so jih o njem izpovedali njegovi bližnji sorodniki, prijatelji in sodelavci v vseh ključnih fazah pesnikove življenjske poti.
Niko Grafenauer ob ponatisu Mahajane, foto Marijan Zlobec
»Kadar človek obuja spomine, je vselej v nevarnosti ali pa v skušnjavi, da kaj pove drugače, kot je bilo v resnici. Tudi čas opravi svoje, saj z leti spomini radi zbledijo ali pa se jim pritaknejo kasnejše izkušnje, ki iz razdalje vplivajo na njihovo prvotno podobo in verodostojnost. Kajti res je, kar je povedal sodobni romunsko-francoski pisatelj Emil Cioran v svoji knjigi Padec v čas: da namreč ‘vsakdo dela pokoro za svoj prvi hip’. K temu lahko prištejemo tudi obujanje spominov, kakršnega vsebuje tole moje pisanje.«
S temi besedami začenja svoje avtobiografsko popotovanje Niko Grafenauer, nedvomno eden izmed najbolj znamenitih in zaslužnih Slovencev 20. stoletja. Brez njega bi bila slovensko literarno in družbeno polje v temelju drugačna, kot sta. Globok, pronicljiv mislec, kritičen intelektualec, domoljub, ljubitelj življenja, umetnosti in vsega lepega – a tudi v jedru zaznamovan z odsotnostjo starševske topline, varnosti, doma in s težkim otroštvom. Temu primerno zaprt, nepredoren. A spet: srčen in topel, nesebičen. Vse omenjeno odzvanja tudi v njegovih spominih; z njimi nas popelje na vse ključne postaje, do vseh bližnjih ljudi svojega življenja – včasih njim povsem blizu, spet drugič pa tako, da njihove zarise bolj slutimo kot v resnici vidimo.
To je bil čas Grafenauerjevega svobodnjaštva, zavzetega uredniškega dela na Mladinski knjigi, angažmaja na Novi reviji v času slovenskega osamosvajanja in ustanavljanja samostojne države. Ohranjeni dokumenti – od prvih revijalnih objav do različnih aktivističnih pobud in dopisov – ter slikovno gradivo dajejo pričevanjem dodatno zgodovinsko težo, saj so pomemben dokument časa, ki je nespregledljivo zaznamoval našo sedanjost in … prihodnost. Vsekakor knjiga, ki nas bo dokončno prepričala, da je Niko Grafenauer res »naša katedrala«, kot se je o njem posrečeno izrazil pokojni velikan slovenske književnosti Tomaž Šalamun. (Iz predstavitve knjige).
Niko Grafenauer (1940) je vsestranski ustvarjalec za odrasle in otroke, pesnik, prevajalec, esejist, akademik in družbeni kritik. Za svoje pesniško ustvarjanje je prejel več nagrad; dve Jenkovi, tri Levstikove, Kajuhovo, Sovretovo, Prešernovo in Zlatnik poezije.
Tina Kozin (1975, Ljubljana) je urednica in radijska ustvarjalka. Zaposlena je v uredništvu za kulturo Radia Slovenija, je urednica knjižne zbirke Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura in urednica rubrike Proza pri istoimenski reviji. Za svoje kritiško delo je leta 2007 prejela Stritarjevo nagrado za najboljšega mladega kritika, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Leta 2010 je izšel njen knjižni prvenec, knjiga poezije Mož s petimi podplati. Od leta 2009 svojo poezijo objavlja tudi v Literaturi, Sodobnosti, Zvonu in Dialogih.
Nina Kozin, foto Neodvisni/Ivan Merljak
Bile je prejemnica študentske Prešernove nagrade. Doslej je objavila 3 knjige poezije in knjigo literarno-kritiških besedil o sodobni slovenski prozi, v zadnjem času pa se posveča tudi pisanju scenarijev in libretov – je soavtorica libreta za elektroakustično opero Iden in avtorica scenarija za zvočno-poetični dogodek Daljave, ki je bil predstavljen tudi na Praškem kvadrienalu 2019.
Knjižni urednik Urban Vovk, foto Marijan Zlobec
Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Končal je študij filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Po njem je bil nekaj časa zaposlen kot gimnazijski profesor, med letoma 2000 in 2012 je bil svobodnjak, potem je bil dve leti zaposlen v Mestni knjižnici Ljubljana, kjer je opravljal funkcijo programskega vodje Trubarjeve hiše literature, od septembra 2014 pa je bil znova samozaposlen.
Med letoma 2001 in 2008 je opravljal funkciji glavnega in/ali odgovornega urednika revije Literatura, katere izdajatelj je Literarno – umetniško društvo Literatura. Pri istem izdajatelju je med letoma 2002 in 2007 urejal knjižno zbirko Prišleki, namenjeno izvirnemu slovenskemu leposlovju. Od 2011 do 2013 je bil urednik knjižne zbirke Sto slovanskih romanov za Slovenijo, trenutno pa urednikuje pri založbi Beletrina.
Od leta 2001 do 2017 je predsedoval Literarno-umetniškemu društvu (LUD) Literatura. Bil je tudi ustanovni član in prvi predsednik (2008–2014) Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) ter idejni oče nagrade kritiško sito, ki jo to društvo vsako leto podeli najboljši leposlovni knjigi slovenskega avtorja.
Z Urošem Zupanom sta sestavila in leta 2013 tudi objavila antologijo sodobne slovenske poezije z naslovom 75 pesmi od Dekleve do Peratove.
Med letoma 2004 in 2017 je redno vodil kritiške delavnice v okviru Šole kreativnega pisanja LUD Literatura.
Podpisal se je pod petnajst knjižnih in celo vrsto revijalnih prevodov del avtorjev s področja bivše SFRJ in Združenih držav. Je tudi avtor številnih spremnih besed h knjigam domačih in tujih avtorjev.
Sodeloval je v strokovnih komisijah za vse najpomembnejše slovenske literarne nagrade in pri Evropski komisiji v Bruslju. Nazadnje je predsedoval strokovni komisiji za književnost pri Prešernovem skladu.
Naslovnica Niko Grafenauer Tina Kozin Plasti odzidanih daljav
Če je knjiga o Niku Grafenauerju nastajala v živo, z avtorjevim sodelovanjem, pričevanjem in spominjanjem, pa je knjiga o Dušanu Pirjevcu, s partizanskim imenom Ahac, vsaj posredno spominska, saj so podpisani kar trije avtorji: literarni zgodovinar, profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorojo FF, pesnik in nekdanji Ahačev študent dr. Boris A. Novak, hčerka Alenka Pirjevec in zgodovinar dr. Peter Vodopivec.
Naslovnica
Dušan Pirjevec (1921–1977) je bil ena najbolj enigmatičnih in markantnih osebnosti na področju preučevanja literature in filozofije pri nas, profesor primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je močno vplival na razvoj misli slovenske inteligence svojega časa. Po končani gimnaziji je najprej v Zagrebu vpisal študij agronomije. Kot aktivni udeleženec narodnoosvobodilnega boja je med drugo svetovno vojno in nekaj let po njej opravljal pomembne vojaške in politične funkcije. Iz tistega časa ga je spremljalo partizansko ime Ahac. Po vojni je na ljubljanski Filozofski fakulteti študiral slavistiko in primerjalno književnost, iz te doktoriral in zatem do konca življenja predaval primerjalno književnost in literarno teorijo. Po smrti je bil upodobljen v več literarnih delih in spominih, mnogi pa o njem na različnih ravneh še danes polemizirajo in bolj na tihem kot javno govorijo. Različna so tudi pričevanja o njegovem partizanskem življenju, pri čemer ostajajo mnoge posameznosti še skrivnost.
Knjiga Ahac – knjiga o Pirjevcu izhaja ob 100-letnici njegovega rojstva. Zgodovinsko in družbeno vlogo Dušana Pirjevca predstavljajo, kot rečeno, Boris A. Novak, Alenka Pirjevec in Peter Vodopivec. V knjigi so prvič objavljena medvojna korespondenca med Dušanom Pirjevcem in njegovo prvo ženo Marjeto Vasič, pa tudi Pirjevčevi dnevniki in odlomki iz del njegovih sodobnikov.
Dušan Pirjevec je takoj zaslovel s svojo monumentalno doktorsko disertacijo Ivan Cankar in evropska literatura, potem pa kot pisec spremnih esejev ali predgovorov v novo literarno zbirko Sto romanov, za katero je napisal kar dvanajst razprav.
V nadaljevanju svoje profesorske kariere so ga zanimale teme literarne in filozofske fenomenologije (Husserl) in filozofije biti (Martin Heidegger), potem vprašanja o narodu (v Evropi in Sloveniji) in poeziji (kaj je poezija ?) ter o Jurčičevem Desetem bratu kot prvem slovenskem romanu ter ob tem o odnosih Levstik – Jurčič, kjer se je v nekem smislu Levstik pokazal kot Jurčičev učitelj, bi skoraj lahko rekli (Levstikovo pismo Jurčiču). Predaval je tudi o strukturalni poetiki, Bahtinovi teoriji romana, pa o Sartrovi filozofiji eksistence, poznal je filozofijo Romana Ingardna, s poudarkom na fenomenologiji literarne vede, še prej pa je predaval o Heglovi Fenomenologiji duha in Lukaczevi Teoriji romana.
Boris A. Novak (1953, Beograd) je pesnik, dramatik, esejist, prevajalec, literarni kritik in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Velja za enega pomembnejših slovenskih mladinskih pisateljev, pesnikov, dramatikov (Dramski diptih (1988): Vojaki zgodovine (dramska kronika 1918-1948), Hiša iz kart, Dramski triptih (2008): Kasandra (tragedija v verzih – uprizorjena 2001), Lipicanci gredo v Strasbourg (tragikomedija – uprizorjena 2006) Knjiga je čevelj (drama).
Širše je znan kot aktivist mednarodnega PEN. Za svoja dela je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada ter Jenkovo, Župančičevo, Veronikino, Levstikovo, Sovretovo nagrado. Vrhunec pa je bila Prešernova nagrada za življenjsko delo (2018) ob izidu mogočnega epa v treh knjigah Vrata nepovrata (43.000 verzov na 2.300 straneh: Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš). Med drugim je prejel tudi dve francoski državni odlikovanji ter častni znak svobode Republike Slovenije.
Alenka Pirjevec, foto ZDUS
Alenka Pirjevec (1945, Ljubljana) je lutkovna ustvarjalka, ki je študij dramske igre zaključila na gledališki akademiji v Beogradu. Tam je kot igralka honorarno sodelovala v Narodnem pozorištu, istočasno pa se je ukvarjala tudi s prevajanjem slovenščine v srbohrvaščino. Po vrnitvi v Ljubljano se je kot igralka in animatorka zaposlila v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je bila zaposlena 40 let. Kot celostna avtorica predstav se je posvečala predvsem marionetnemu gledališču.
Peter Vodopivec, foto SAZU
Peter Vodopivec (1946, Beograd) je slovenski zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z zgodovino 19. stoletja, med drugim tudi z gospodarsko in socialno zgodovino. Leta 1971 je bil na Filozofski fakulteti v Ljubljani izvoljen za asistenta, osem let kasneje za docenta, 1985 je postal izredni profesor na Oddelku za zgodovino, kjer je zatem kot redni profesor predaval občo zgodovino 18. in 19. stoletja. Za svoje raziskovalno delo je leta 2008 prejel avstrijsko nagrado Antona Gindelyja za kulturo in zgodovino srednje, vzhodne in južne Evrope, leta 2010 pa je bil odlikovan tudi z avstrijskim častnim križem za znanost in umetnost I. reda. Leta 2014 je dobil nemško medaljo Konstanina Jirečka za dosežke pri raziskovanju jugovzhodne Evrope. Od 1999 do 2012 je bil znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, 2012 upokojen. Izredni član SAZU je od 6. junija 2019. Načelnik oddelka za zgodovinske vede I. razreda SAZU od 1. junija 2020.
Beletrina z Dostojevskim ob jubileju
Beletrina se je pridružila letošnjemu svetovnemu praznovanju 200. obletnice rojstva velikega ruskega pisatelja F. M. Dostojevskega. Doslej je izdala še dve novi knjigi: Dnevnik pisatelja I Izbor kratke proze in esejev ter Mladenič. Pred tem pa je Beletrina izdala še Zapiske iz podtalja, Zapiske iz mrtvega doma in Nespodobno anekdoto.
Dostojevski je edinstveni Dnevnik pisatelja pisal od leta 1873 in ga objavljal v reviji Graždanin; leta 1876 je začela samostojno izhajati. Bila je glasilo enega samega človeka – Dostojevski je bil hkrati urednik in edini pisec vseh prispevkov. To je »dnevnik pisateljevega duha« in obravnava temeljna filozofska, religiozna in moralna vprašanja z vidika Rusije in širše, posveča pa se tudi kulturnemu, družbenemu in tudi političnemu dogajanju v takratni Rusiji in po svetu. Dnevnik pisatelja je res vznemirljiv: z razmišljanji o usodi človeka in človeštva nam sporoča svoja globoka spoznanja o preteklosti in sedanjosti. In ne le to: leta 1880 je objavil esej o Puškinu. V tej obliki je izhajal Dnevnik še leta 1877, potem pa se je zaradi pisanja romana Bratje Karamazovi moralo izhajanje Dnevnika ustaviti. Pred njegovo smrtjo je tako izšla edina avgustovska številka leta 1880 in potem še poslednja, januarska številka Dnevnika.
Svojevrstna kratka proza Dnevnika pisatelja F. M. Dostojevskega izkazuje tako visoke estetske kvalitete kot žanrsko raznovrstnost, ki sega od del, za katera bi lahko rekli, da so na meji med umetniško literaturo in publicistiko, do estetsko dovršenih novel »Bobek«, »Sanje smešnega človeka« in »Krotko dekle«. Pozornost zaslužijo posebej te tri novele, ki v podobi in besedi t. i. podtalnega človeka, osamljenega in odtujenega individualista, razkrivajo temeljne eksistencialne probleme novodobnega človeka: izgubo etičnih vrednot v grozi »niča« (»Bobek«), iskanje poti iz »niča« v evangelijski ljubezni do drugega (»Sanje smešnega človeka«) in izgubljenost v praznoti človeka, ki je v hotenju obvladati drugega prepozno spoznal vrednost in nujo življenja z drugim oziroma drugo (»Krotko dekle«).
Avtor spremne besede je slovenski rusist, upokojeni univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti dr. Aleksander Skaza.
Nagrobnik Dostojevskega
Dostojevski si je dolgo želel napisati roman o »očetih in sinovih«, saj se mu obstoječi romani na to temo niso več zdeli umetniško in idejno prepričljivi; Rusija je namreč v drugi polovici 19. stoletja stopila na pot velikih družbenih sprememb, staro je čez noč izginilo, novo pa še ni nastalo. Roman Mladenič (1875) pisatelj označi za »prvi poskus svoje misli«, o junaku Arkadiju, ki v »tekoči resničnosti« išče svojo identiteto, pa pravi takole: »Vzel sem brezgrešno dušo, ki pa so se je že dotaknili strašna možnost razvrata, zgodnje sovraštvo zaradi svoje ničevosti in ’naključnosti’ ter tista širina, s katero celo čista duša že zavestno dopušča greh v svojih mislih, ga goji v svojem srcu, se naslaja nad njim v svojih sramežljivih, a že tudi drznih in burnih sanjarijah – vse to je prepuščeno le lastnim močem in razumu, no, pa seveda Bogu. Vse to so nedonošenčki družbe, ’naključni’ člani ’naključnih družin’.«
Naslovnica
Zapiski iz mrtvega doma, ki so poleg Ponižanih in razžaljenih najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega, zasedajo v pisateljevem ustvarjanju in v ruski literaturi nasploh posebno mesto. To je pravzaprav prvo veliko delo v ruski literaturi, ki govori o taborišču – tudi katorga, v kateri je bil Dostojevski zaprt štiri leta, je bila namreč neke vrste taborišče. Gre za prelomno delo, ki opisuje obdobje, v katerem se je Dostojevski duhovno prerodil.
Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881) je ruski klasik, ki v svojih najznamenitejših delih, med katera sodi predvsem tako imenovano veliko peteroknjižje (Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič, Bratje Karamazovi), prek opisov nenavadnih, nemalokrat tudi ekstremnih dejanj in oseb upodablja najgloblje dileme človekove duše ter posledice njegovih odločitev.
Njegovo ustvarjanje, ki je usodno zaznamovalo literarne in filozofske smeri 20. stoletja, je še danes zelo aktualno, kar dokazujejo tako zanimanje za njegovo biografijo in vedno novi poskusi branja ter razlaganja njegovih del, kot tudi sveži prevodi teh del v mnoge svetovne jezike, med drugim v slovenščino.
Spomenik Dostojevskega v Omsku
Pogreba Dostojevskega se je udeležila velikanska množica ljudi. Že na prvi zadušnici dva dni pred pogrebom so v dvorani na mrtvaški oder postavili pisateljev portret, delo slikarja Ivana Kramskoja. Ko je vsa dvorana vstala, je znana pianistka Maria Karlovna Benois zaigrala Chopinovo pogrebno koračnico. Med samim pogrebom pa je med izjemno dolgim sprevodom ves čas pelo petnajst pevskih zborov.
Pred kratkim je v Omsku potekal mednarodni simpozij o Dostojevskem, na katerem je sodelovala tudi slovenska muzikologinja dr. Anita Prelovšek. Predavala je o Dostojevskem in glasbi.
Marijan Zlobec