Knjiga zgodovinarjev dr. Boruta Klabjana in dr. Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo Narodni dom v Trstu 1920 – 2020, ki sta jo izdali Cankarjeva založba in Skupina Mladinska knjiga, vzbuja veliko pozornost in bi bilo prav, ko bi jo takoj prevedli v hrvaščino, italijanščino, angleščino, ruščino in nemščino, saj na podlagi skrbno raziskanih (ne pa vedno najdenih – saj se v Londonu celo državni dokumenti v državnih arhivih radi izgubijo) gradiv kaže, kako srdito in hkrati organizirano je bil ob italijanskih izzivanjih in izdelanih scenarijih brutalno napaden slovanski živelj, tako v sedanji Hrvaški kot v Sloveniji oziroma Slovenci povsod v zamejstvu.
V knjigi je veliko novosti tako o požigu Narodnega doma 13. julija 1920, kot tudi o drugih zločinih, kot so požig Narodnega doma v Pulju že naslednji dan, to je 14. julija, pa na Reki, v Pazinu in v naslednjih mesecih še drugod. Malo pa je samih raziskav o širših aspektih fašizma in še posebej o Mussolinijevih osebnih obiskih Trsta še pred samim zločinskim požigom in kmalu po njem. Mussolini je dajal celoten takt in navodila za vsa zločinska dejanja, kar bi bilo treba končno raziskati. A to bo težko, ker v Sloveniji ni Mussolinijevih Zbranih del, ki so sicer v Italiji izšla že po koncu druge svetovne vojne in ustanovitvi Republike Italije, kot tudi ne mnogih takratnih in aktualnih del o fašizmu. Vse to pa pomeni, da so bile fašistične ideje, pa tudi pogum starih fašistov v Italiji, da svojega voditelja vsaj na publicistični način še naprej podpirajo, še vedno zelo močne in segajo v tržaški prostor vse do danes.
Koncert prijateljstva v Trstu, 13. julija 2010, foto Marijan Zlobec
Obljubljena vrnitev Narodnega doma (na srečanju treh predsednikov – Slovenije, Hrvaške in Italije v Trstu 13. julija 2010) se fizično še ni uresničila, tako da slovenska narodna skupnost, skupaj z Republiko Italijo, Republiko Slovenijo in programi EU, še ne more narediti načrtov glede upravljanja, vsebine, načina delovanja, izvedbe arhitekturne notranje adaptacije, kadrov, mednarodnih povezav ter programov, financiranja (Interreg Europe)… Do danes nismo dobili vrnjenega nič. Enajst let praznih obljub in iskanja izgovorov. Če bi bil Mussolini tako nesposoben, bi bil Trst še danes brez univerze, predvsem pa ne bi prišlo do požiga Narodnega doma.
Mussolini se je s Trstom vedno rad hvalil. Ob svojem obisku Goriške in Trsta s Krasom vse do Postojne in meje s tedanjo kraljevino Jugoslavijo oziroma Dravsko banovino, kjer se je srečal s svojim očitno takojšnjim prijateljem banom Natlačenom (19. septembra 1938), je povedal, da je Trst obiskal že leta 1918, 1920 in 1921. Obisk 18. septembra 1938 je bil že četrti in takrat je med govorom izrekel besede, da tu ni zadnjič.
Mussolinijev sprevod je razkazoval državniško držo vladarja
Za nas ostaja odprto vprašanje, kako je tedaj do srečanja z banom Natlačenom sploh prišlo, kdo ga je organiziral, kje so ustrezni dokumenti o pripravah nanj…?
Ivanka Gantar (Stare Slike, Cerknica. www.org) o tem med drugim piše: “19. septembra 1938 je Mussolini obiskal jugoslovansko –italijansko mejo v Kačji vasi pri Planini. Za kratek čas jo je tudi prestopil in se ustavil na jugoslovanskem ozemlju, kjer so mu priredili slavnosten sprejem. Njegov obisk je močno odjeknil tako v jugoslovanski kot italijanski javnosti, vzbudil pa je tudi veliko pozornosti po Evropi, saj je bilo to že drugič, odkar je prišel na oblast, da je stopil na ozemlje sosednje države. No, takrat še miroljubno.
Mussolinija so pričakale Slovenke v narodnih nošah
Priprave na sprejem so se začele že ob 10. uri dopoldan. Vsa Planina je bila okrašena z zastavami. Ob enajsti uri je z italijanske strani prišlo povelje, naj se vsi udeleženci sprejema postavijo v vrsto. Četrt ure za tem se je pripeljal gost s svojim avtomobilom in spremstvom. Nasmejan je izstopil. Italijanska godba je zaigrala jugoslovansko himno. Pregledal je italijansko častno četo in stopil na mejo, kjer so mu predstavili bana Marka Natlačena. Na jugoslovanski strani so ga čakali tudi številni tedanji funkcionarji. Manjkal ni niti rakovški župan Andrej Modic.
Pregled jugoslovanske častne čete
Skupaj z banom in generalom Lukićem je obšel tudi jugoslovansko častno četo. Po obhodu se je Mussolini postavil pred sredino čete in v srbskem jeziku pozdravil: »Pomozi Bog, vojnici!«, vojaki pa so mu odgovorili: »Bog ti pomog’o!«
O obisku je obširno poročal tudi Mussolinijev časopis «Giornale d’Italia« in objavil mnogo fotografij.
V poročilu med drugim še preberem, da je “po opravljeni proceduri Mussolini dejal banu Natlačenu: »Prosim vas, da sporočite predsedniku vlade dr. Stojadinoviču, da sem srečen in zelo zadovoljen nad tem sijajnim sprejemom. Sporočite mu istočasno moj pozdrav.« Enako sporočilo je predal tudi zunanji minister grof Ciano. Mussolini je nato še dodal: »Vedno bomo ostali vaši prijatelji. To je moja volja. To, kar rečem, tudi držim, ker je takšna moja morala.«
Predsednik italijanske vlade je nato izmenjal še nekaj besed z našimi zastopniki oblasti, še enkrat obšel italijanski bataljon vojske, zastopniki jugoslovanske oblasti pa so se vrnili na svoje ozemlje. Italijanska godba je zaigrala jugoslovansko himno, vojaška četa pa je z zastavo izkazala čast Jugoslaviji. Nato je naša godba stopila na mejo ter zaigrala »Giovinezzo«, z zastavo pa izkazala čast Italiji. Slednjič sta se obe četi pozdravili še med seboj. Poveljniki našega in italijanskega vojaškega oddelka so stopili v sredo ter se prisrčno rokovali. Mussolini se je iz Kačje vasi odpeljal čez Postojno, kjer je »posvetil« temeljni kamen za Casa del Fascio, v Trst.
Srečanje takojšnjih zaveznikov in prijateljev je kasneje pokazalo, da ob italijanski fašistični vojaški okupaciji Ljubljane in ustanovitvi Ljubljanske pokrajine Duce ni imel več nikakršnih težav. Ne presenečajo pa pričevanja, da so zaradi tega Natlačenovega srečanja s predsednikom fašistične vlade Mussolinijem nameravali narediti atentat na bana. Podobno so tigrovci načrtovali atentat na fašističnega šefa v Sežani, Emilia Graziolija, ko bi odšel na sprehod proti Orleku, a je po nekaterih pričevanjih to (preko svoje žene Slovenke) še pravočasno izvedel in postal previden. O načrtovanem tigrovskem atentatu na Mussolinija v Kobaridu pa je znano tako rekoč še največ, ne bom pa zapisal da vse.
Mussolini je v seveda necenzurirani izdaji fotoalbuma Duce, ki je izšel eno leto po obisku septembra 1938 in ga je izdala Federazione provinciale dei Fasci di Combattimento di Trieste XXVIII, Otobre, XVII del’Era fascista a un anno della visita del Duce a Trieste, povedal, kdaj je pred tem že bil v Trstu in kako se bo kmalu vrnil. Knjiga se konča z Duce ritorna, kar pa očitno ni bilo sporočilo samo bralcem omenjene knjige. Potrebno bi bilo raziskati vse Mussolinijeve stike s Trstom in tamkajšnjimi fašisti; koga je obiskal in s kakšnimi namerami, kaj natanko je počel in svetoval, če ne kar ukazal. Seveda bi bilo nujno raziskati vse stike med Mussolinijem in voditeljem tržaških škvadristov Francescom Giunto. Nekaj razpršenih odstavkov v knjigi Ogenj, ki je zajel Evropo je zelo malo.
Šef fašistov Mussolini in Francesco Giunta zapuščata neko palačo, foto senato.archivioluce.it
O samem Giunti je napisanega precej več, med drugim o njegovem govoru na Velikem trgu pred samim požigom Narodnega doma in da je bil generalni sekretar fašistične stranke, kar bi že samo po sebi pomenilo, da je z Mussolinijem lahko imel stik vsak dan. A tega bistvenega problema: stiki Mussolinija in Giunte do Ducejeve smrti, ni v knjigi nikjer. Giunta je obiskal Mussolinija v Milanu 11. aprila 1920 (na sestanku Comitato centrale dei Fasci), kjer je predstavljal Trst, in dobil natančne inštrukcije, kaj bodo skupaj naredili. Ne razumem, kako slovenski zgodovinarji še danes ne dojamejo, da je bil Mussolini ves čas glavni. Ne nazadnje je bil tržaški fašizem ustanovljen že 4. aprila 1919, v Milanu pa le dvanajst dni poprej, 23. marca. Še več, procentualno je Trst hitro postal drugo najbolj fašistično mesto na svetu; za Milanom. Za primerjavo s slovenskim komunizmom po drugi svetovni vojni, kjer je bilo članov ZKS največ 7 % odraslega prebivalstva, je bilo fašistov v Trstu kakih 19 % ali še več. Povedano drugače: fašizem v Trstu je bil več kot 100 % močnejši ali večji in bolj množičen od komunizma v Sloveniji.
V knjigi sicer preberem ugotovitev, da je Giunta ubogal Mussolinija in da je sam vse naredil Zanj (pisano z veliki začetnico), ne zase. Giunta je Mussoliniju dal moč za kasnejši zmagovalni pohod na Rim. Brez požiga Narodnega doma (in drugih zločinov), nikoli kaznovanih, in še drugih zločinskih akcij po Italiji in v Istri ali Kvarnerju ter v Dalmaciji, tega ne bi bilo. Vseh zločinov je bilo doslej zabeleženih nepredstavljivo veliko.
“Fašistično nasilje se je v letu 1921 razvilo v pravo organizirano ofenzivo, ki je v bistvu trajala do prihoda fašistov na oblast oktobra 1922. Po podatkih italijanskih zgodovinarjev je bilo do konca leta 1921 v Julijski krajini požganih in razdejanih 134 zgradb, od tega kar 100 sedežev slovenske (ali hrvaške organiziranosti; ostalo je odpadlo na račun delavskega gibanja in levega tabora (komunistične in socialistične stranke). Ob tem so oblastveni organi (generalni civilni komisariat, vojaška poveljstva, policija, karabinjerji) dajali tiho podporo fašističnemu nasilju.” (Erik Dolhar, Marko Korosic: Narodni dom – Balkan Ob 80 – letnici požiga). Čakamo na slovenske zgodovinarje, da bodo vse te fašistične zločine predstavili z vso natančnostjo in kronološkim sosledjem v posebni, izčrpni ter bogato dokumentirani publikaciji.
Izjava Francesca Giunte
V knjigi manjka obsežno oglavje Kaj je Mussolini počel v Trstu na svojih obiskih v letih 1918, 1920 in 1921 ? Slovenski zgodovinarji, ne mislite, da bodo te raziskave opravili italijanski namesto vas! So jih opravili avstrijski o zločinih avstrijskih nacistov na Štajerskem in Gorenjskem med drugo svetovno vojno ? So to opravili nemški ? So angleški zgodovinarji (razen Tolstoja, ki pa je bil kaznovan z denarno kaznijo 2,5 milijona funtov zaradi razžalitve časti in dobrega imena), pisali knjige o tem, zakaj so s prevaro vrnili čez mejo v Avstrijo pobegle domobrance ? Zakaj je bil najbolj odgovoren domnevno ugleden ministrski predsednik Harold Mcmilan ? Se je skliceval na Teheransko konferenco že iz začetka decembra 1943, kjer so sklenili, da bodo oborožene enote, kjerkoli so že ali bodo sodelovale z nacisti, kaznovane s smrtno kaznijo ? Slovenci imamo formalno-pravno dve univerzi na Primorskem, vsebinsko pa v Trstu in še marsikje. Ergo.
Ena izmed knjig reškega fašista, novinarja, publicista in založika Eduarda Susmela, ki pri nikoli ni bil predstavljen, čeprav je skupaj s sinom po vojni izdal 36 knjig Mussolinijevih Zbranih del
Kaj je bilo leta 1918, ko je Mussolini 20. decembra nastopil na tržaški komemoraciji za obešenim iredentistom, po materi Slovencem Wilhelmom Oberdankom, ki je načrtoval, ne pa tudi izpeljal atentat na habsburskega cesarja Franca Jožefa natanko istega dne leta 1882, ko je ob 500. obletnici priključitve Trsta Avstriji cesar obiskal mesto ?
Kaj (vse) je Mussolini počel na obisku 20. septembra 1920, ko je govoril v Rossetijevem gledališču (ob 50. obletnici ustanovitve Zedinjene kraljevine Italije) ? In svoj takratni govor zaključil takole: “Triestini ! Il tricolore di San Giusto è sacro: il tricolore sul Nevoso è sacro; ancora più sacro è il tricolore sulle Dinariche. Il tricolore sarà protetto dai nostri eroici morti: ma giuriamo insieme che sarà difeso anche dai vivi ! Sveti Just, tržaška stolnica, Snežnik in Dinarsko gorovje. Mussolini je Tržačanom dal vedeti, kaj je ali bo naše. Poglejte si na zemljevid, kaj vse obsega ali do kod seže Dinarsko gorovje, ki ga je Mussolini na koncu svojega govora v Trstu 20. septembra 1920 napovedal kot naše teritorialno območje, ki ga bodo branili s svojimi življenji.
Oberdanovo obešenje na stari razglednici in njegovi vzkliki pred smrtjo: L’idea non muore, Viva Trieste Italiana, Viva l’Italia
In kaj je Mussolini počel v Trstu 6. februarja 1921, ko je govoril, prav tako v Rossetijevem gledališču ?
Avtorja knjige Ogenj, ki je zajel Evropo, ugotavljata, da zločincev, ki so požgali Narodni dom (in druge domove), “ni bilo sram povzdigovati svojih dejanj, a da bi jim tedaj kdo zanje “izstavil račun”, je bilo kajpak povsem iluzorno. Zgovorno pa je, da “računa” ni bilo niti pozneje, v Republiki Italiji, ki se je utemeljila na antifašizmu.” Nasprotno pa Sloveniji izstavljajo račune za fojbe, namesto da bi se prišli javno opravičit za tisoče zločinov že tedaj in med okupacijo ter ustanovitvijo Ljubljanske pokrajine na vojaško zasedenih in priključenih ozemljih h Kraljevini Italiji. V knjigi piše, da je jugoslovanska vlada s Titom zahtevala sodno preganjanje kakih 600 (domnevnih, kot piše v knjigi, kot da v resnici to niso bili) fašistov (med njimi tudi Graziolija in Giunte) zaradi njihovih zločinov na naših (jugoslovanskih) tleh ali proti našim ljudem, a Republika Italija ni izročila v sodno obravnavo niti enega, kot rečeno predsednika Ljubljanske pokrajine Emilia Graziolija, ki je ostal goreč fašist celo po kapitulaciji Italije, ko se je zatekel pod Socialno ali Salojsko republiko. Po vojni so mu v Rimu sodili zaradi sodelovanja z nacisti in ga obsodili na dvanajst let zapora, a je bil zaprt le šest mesecev. Končal je kot vratar v Torinu in umrl leta 1969. Podobno ni bil Giunta nikoli zaprt, čeprav se je tudi on zatekel v Salojsko republiko, nekaj časa pa prebil v Braziliji. Med okupacijo Ljubljane, ko je VOS izvedel več atentatov, so bili očitki, zakaj niso ustrelili Graziolija ? Odgovor (vodstva KPS, verjetno samega Kardelja) je bil, da je Grazioli (njim) takoj dal vedeti, da bi v primeru atentata nanj bilo ubitih sto nedolžnih slovenskih talcev.
Mussolini je bil sijajen strateg in je že takratne obiske Trsta izkoristil za formiranje sebe kot bodočega državnega voditelja in predsednika fašistične vlade ter hkrati oblikovanja svojih ozemelj in ofašistizacije italijanskih prebivalcev ali idejno- politične okupacije onih, ki to (še) niso bili. Trst je prvič obiskal, kot rečeno, 20. decembra 1918. Iz knjige Ogenj, ki je zajel Evropo, to ni razvidno, je pa zapisano, da se je po italijanski okupaciji Trsta 3. novembra 1918 general italijanske vojske Carlo Petitti di Roreto pri upravljanju mesta naslonil na predvojno politično garnituro in da je že 11. novembra občinska uprava Vojaški trg pred Narodnim domom poimenovala po “heroju italijanskega iredentizma Guglielmu Oberdanu”, podobno kot je svojo ulico dobil koprski iredentist Nazario Sauro. Zanimiva je omemba Petittijevih obljub Slovencem, da bodo dobili še več svojih šol, kot so jih imeli pod Habsburžani, kar se seveda ni zgodilo. Manjka pa poglavje o morebitnih neposrednih stikih med Petittijem in Mussolinijem (takoj po italijanskem zavzetju Trsta, ki ji je sledil Mussolinijev obisk mesta že čez dober mesec in pol (3. novembra – 20. decembra 1918). Stiki so seveda bili, kasneje zelo očitni in publicirani v italijanskih medijih, a za nas bi bilo zanimivo izvedeti, kdaj so se začeli (v Trstu).
Carlo Petitti di Roreto (Torino, 1862 – 1933) je bil italijanski general med prvo svetovno vojno in prvi tržaški guverner. Kot član plemiške piemontske družine je vojaško šolanje začel že zelo zgodaj. Leta 1912 je v libijski vojni sodeloval s polkovniškim činom. Po zmagi je prejel naziv vitez savojskega vojaškega reda. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vodil brigado Parma ob dolomitski fronti. Sodeloval je pri spopadih okrog prelaza San Pellegrino in na Col di Lana, nato pa so ga povišali v generalmajorja in postavili na čelo 35. divizije na planoti Asiaga za časa trajanja »kazenske ekspedicije«.
Pokazal je izjemne vojaške sposobnosti, kar mu je prineslo celo priznanje francoske vojske. Nekaj mesecev kasneje so njegovo divizijo, v skladu z zahtevami Trojnega pakta, poslali v Makedonijo. Zato je bil Petitti na čelu 40 tisoč mož na jugovzhodni fronti in je zadal več porazov bolgarsko-nemškim četam. Novembra 1916 je vkorakal v Monastir (današnjo Bitolo).
Mavzolej, delo tržaške fašistične oblasti
Maja 1917 so ga poklicali na Kras. Sodeloval je v zadnjih treh soških bitkah in si prislužil srebrno medaljo za vojaške zasluge, ker je skušal upočasniti avstrijsko-nemške čete po porazu pri Kobaridu. Junija 1918 (bitka ob solsticiju) je bil na čelu 23. armadnega korpusa, ob koncu vojne pa so ga imenovali za guvernerja mesta Trst.
Strafexpedition
Še danes se pomnijo slike Petittija di Roreta ob izkrcanju z ladje Audace na pomolu (svetega Karla, ki pa se je kasneje poimenoval po imenu ladje Audace) nasproti današnjega trga Zedinjene Italije. S tem je uradno potrdil prehod mesta pod Kraljevino Italijo (3. novembra 1918).
Izkrcanje italijanskih vojakov v Trstu 3. novembra 1918
Osvoboditev Trsta je prišla po morju
Mladi Mussolini
Mussolini je tako prvič prišel v Trst ob tamkajšnjih jasnih političnih smernicah, pri katerih je malo verjetno, da ni sam sodeloval, predno se je odpravil na pot. Prihajal je kot oblastnik, čeprav še ni bil na oblasti, in sprejet je bil tako, pa še govoril. Čiščenje v Trstu proti Slovencem in drugim Slovanom… pa so kot umazan posel opravili drugi, in to tako temeljito, da Mussoliniju v obeh govorih leta 1920 in 1921 Slovencev ni bilo treba niti omenjati, ampak so bili kvečjemu strpani in izrečeni kot “druga ljudstva”.
Zanimivo je, da književnik Boris Pahor za Oberdana vedno uporablja slovenski priimek Oberdank. V svoji knjigi Trg Oberdan piše o Viljemu Oberdanku, kot ga poimenjuje na več mestih. Zanj je vsekakor Slovenec, sin slovenske matere Marije Jožefe Oberdank, ki ga je imela z moškim z Beneškega ter mu potem našla krušnega očeta, ki je lepo skrbel za fanta, tako da je na Dunaju študiral na inženirski fakulteti. Pahor se ne vpraša, kakšni pa so bili dejanski stiki mladega Oberdanka s Slovenci, saj bi bil odgovor negativen. Iz knjig in študij o Oberdanu ni nikakršnih dokumentov ali dokazov, da se je pri svojih političnih orientacijah in dejanjih oziral na Slovence. Pahor ne predstavi ne krvnega ne krušnega očeta mladega Oberdanka, sicer bi verjetno ugotovil, da je bil krvni oče Furlan, krušni pa Hrvat. Italijanski biografi ne omenjajo, da je bil Oberdan dvojezičen oziroma da je bil njegov pogovorni jezik slovenščina.
Boris Pahor piše, da je “mladi Guglielmo v bistvu Viljem, ki v resnici ostaja primer tradicionalnega slovenskega upora, kljub temu, da se je odločil za večinski del prebivalstva in črtal črko k iz svojega – materinega – priimka. Ni se namreč zavedal, da je v svojem uporu ravnal spodbujen od nezavednega podedovanega arhetipa, ki je stoletja tičal tudi v genih goriške Marije – Jožefe najbrž že iz časov, ko so nemški škofje in predvsem Hermanrich leta 870 odklanjali slovensko bogoslužje, Metodija pa imeli tri leta v zaporu v skritem kraju, da se ni mogel povezati s papežem. Seveda je nemška nadoblast potem postala civilna, državna, cesarska, tako da je slovenska kolektivna podzavest vztrajala v uporu po filogenetskem dedovanju. Viljem je to skrito dispozicijo proti nemštvu sprejel in jo vključil v program pridobljene italijanske narodnostne politike in njenih teženj, pri tem pa hkrati zviška gledal na slovensko rajo, ki je dotlej podložnost sprejemala kot nekakšno obvezno usodo, saj je bila tista nova zavest, ki se je po letu 1848 javljala v slovenskih krogih, videti bolj protiitalijanska kot protiavstrijska, medtem ko je bila v resnici dvostranska.”
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec