Na zadnjem koncertu že 29. mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana je nastopil en sam glasbenik, kitarist Jaka Škoberne. Imel je svoj koncertni večer, ki ga je moral programsko razdeliti na dva dela in ga hkrati v celoti osmisliti. To mu je uspelo.
Škoberne je resen glasbenik, bolj poglobljen ali ponotranjen, meditativen in v dialogu z deli iz glasbene zgodovine ali sodobnosti enako skrbno pripravljen. Noče pa biti spogledljiv, kot so nekateri drugi kitaristi, ki bolj stavijo na zunanje kitarske efekte. Škoberne se ves večer ne nasmeji, daje vtis resnosti in strogosti, pa še samozavesti in nasploh tistega pogoja nastopanja, ki se mu reče pripravljenost.
Škoberne si je v prvem delu koncerta najprej izbral Variacije na Skrjabinovo temo poljskega skladatelja judovskega rodu Alexandra Tansmana (1897 – 1986), ki pa je večino svojega življenja preživel v Parizu. Bil je pianist in dirigent ter skladatelj. Pisal je tudi skladbe za kitaro, med njimi je Andresu Segovii posvetil Suito v poljskem slogu in na Škobernetovem koncertu slišane Variacije na Skrjabinovo temo. Skladbo sestavljajo tema Lento in šest variacij: Istesso tempo, Poco piu mosso, Vivo, Lento cantabnile, Allegreto grazioso in Allegro con moto. Izhodišče je Skrjabinov klavirski Preludij op. 16, št. 4. V Škobernetovi interpretaciji je vse potekalo mirno, z občutkom, nekaj je bilo melodij z okraski, verjetno citatov (mazurka).
Temu redkemu repertoarnemu izboru je sledila Sonata v C – duru italijanskega skladatelja Maura Giullianija (1781 – 1829), ki je vrsto let preživel na Dunaju in tam srečal glasbene velikane svojega časa: Beethovna, Hummla, Webra. Na Dunaju se je uveljavil kot kitarski virtuoz in krstil svoj Koncert za kitaro in orkester, op. 30. Njegova Sonata je napisana v klasičnih treh stavkih: I. Allegro spiritoso, II. Adagio, III. Finale: Allegro vivace. Škoberne je dojel tako zgradbo sonate kot stil ter čas ali kontekst; ohranjal ali poudarjal je njeno melodičnost, tehnično zahtevnost, ritmične in dinamične spremembe, morda je bilo največje presenečenje pokazano v tretjem stavku z nekakšno “koračnico”.
V drugem delu se je Škoberne spomnil preminulega Iva Petrića (1931 – 2018). V svojem zelo obsežnem opusu je nekaj krajših skladb za kitaro, med njimi Preludij št. 3 Notturno sferico, ki ga je Petrić napisal za kitarista Tomaža Rajteriča, sedanjega Škobernetovega profesorja na Akademiji za glasbo. Čeprav Petrić ni bil kitarist, je na koncu ali v končni verziji (menda v sodelovanju s samim Rajteričem) zmogel napisati zelo prepričljivo, kontrastno, tehnično zahtevno in s tem izvajalsko hvaležno, kot se preprosto reče, delo. Škoberne je, najbrž pod strokovnim vodstvom svojeva profesorja, delo naštudiral z vso potrebno občutljivostjo. Vsekakor kaže Petrića v še eni njegovi široki ustvarjalni perspektivi.
Johann Sebastian Bach je tako rekoč obvezen, čeprav smo slišali njegov Preludij, Fugo in Allegro BWV 998 v priredbi za kitaro Tilmana Hoppstocka, medtem ko je bila originalna skladba mišljena za lutnjo ali čembalo. Kitara ali izvedba z njo se v stilu in duhu ne oddaljuje od skladateljevega prepoznavnega melosa, z vsemi kontrasti, ki jih narekuje sama zgradba in od kitarista terja jasen koncept interpretacije po predhodni razčlenitvi. Vse to je kitarist obvladal.
Za konec bi težko uganili, kaj je Jaka Škoberne izbral. Poslušali smo Odhod/Le départ, op. 31, izvrstnega kitarskega virtuoza Napoléona Costa (1805 – 1883). Takoj se čuti originalnost skladbe za kitaro in skladateljevo mojstrstvo v različnih izraznih, tehničnih, lahko bi rekli celo razpoloženjskih prijemih in pristopih, kot jih je solist v celoti obvladal.
Morda je v njegovi celovitosti malo preveč resnobnosti ali strogosti, a je na koncu dočakal močan in dolg aplavz.
Marijan Zlobec