Slovenski pisatelj Zorko Simčič danes praznuje stoti rojstni dan. Celjska Mohorjeva družba se je potrudila in pohitela z izdajo njegovega najslavnejšega romana Človek na obeh straneh stene (1957). Gre zanove izdajo, že šesto, pospremljeno z nekaj avtorjevimi spremnimi besedami (1991, 2004) in tokrat še z esejem dr. Matevža Kosa Bližnja daljava Človeka na obeh straneh stene. Roman velja za osrednje Simčičevo delo in sodi v vrh slovenske povojne proze, ki zapira neko preteklost in se s spodbudami odpira prihodnosti. Tako je estetsko in zgodovinsko prelomen. Po anketi Mladine sodi med deset slovenskih “naj-romanov”.
V počastitev stoletnice pisatelja Zorka Simčiča pri Celjski Mohorjevi družbi, ki je kot prva slovenska založba od avtorja starejša okroglih sedem desetletij, bralcem ponujajo nov natis romana Človek na obeh straneh stene, ki velja za eno najpomembnejših pripovednih del slovenske izseljenske književnosti in enega prvih modernih slovenskih romanesknih tekstov. Dopolnjeno izdajo, kot rečeno, na novo osvetljuje spremna beseda dr. Matevža Kosa.
V bogatem in raznovrstnem pisateljskem opusu Zorka Simčiča imajo posebno mesto njegovi trije romani: Prebujenje (1943), Človek na obeh straneh stene (1957) in Poslednji deseti bratje (2012). Letošnja izdaja romana Človek na obeh straneh stene, ki je prvič izšel v Argentini (v slovenščini), v Sloveniji pa nato šele leta 1991 (Mihelač; 1999 in 2003 Celjska Mohorjeva družba; 2004 DZS in Mladinska knjiga), in za katerega je avtor leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada, je na novo avtorsko pregledana in nekoliko jezikovno-stilistično popravljena.
Zorko Simčič v predsedniški palači julija letos, foto Marijan Zlobec
Na nekaj manj znanih okoliščin ob in po izidu tega romana je Zorko Simčič nedavno opozoril v svoji knjigi Dohojene stopinje. Pogovori in dokumenti 2000–2018 (2019). V tem obsežnem dialoškem delu s pomočjo sogovornika in spraševalca Franceta Pibernika razgrinja marsikatero izmed ozadij, pojasnjuje pa tudi biografske detajle, splošnokulturni kontekst in ustvarjalne dileme, s katerimi se je srečeval v različnih obdobjih svojega pisateljevanja.
Zgodba Človeka na obeh straneh stene se začenja neko soparno poletno soboto okrog leta 1950 v Buenos Airesu. To seveda ni »vojni roman« ali roman na temo vojne, revolucije in državljanske vojne. Ne govori o človeku v vojni, ampak o vojni v človeku. Kolikor roman fragmentarno govori o letih 1941–1945, o njih govori samo kot o enem izmed poglavij iz biografije svojega junaka. Sicer zanj konstitutivnem, a vojno-revolucijska leta so bolj ozadje, na katerem se dogaja intimna – eksistencialna – drama. Govori o begunski usodi, ki je (bila) tudi usoda Zorka Simčiča. »Kakor da bi kdo sploh mogel prenehati biti begunec,« nekje – tako rekoč programsko – pravi njegov brezimni junak. In takoj dodaja: »Jaz sem vedno bil begunec.« A Simčičeva ambicija prav gotovo ni realistična freska življenja v emigraciji, odpoveduje se epskim dimenzijam, bralec ve in vidi toliko, kolikor ve in vidi glavni junak romana. V središču pisateljeve pozornosti je pravzaprav genealogija razdvojenosti njegovega junaka, njegovih iskanj, izgubljenosti in omahovanj.
V Človeku na obeh stran stene srečamo kar nekaj elementov moderne proze, zlasti tok zavesti, fragmentarizacijo in notranji monolog, ki nadomeščajo tradicionalno pripoved, dialoge in fabulativno zaokroženost. Prepletajo se različne časovne in geografske ravni, konec romana pa je odprt. Simčičev človek se, ta podoba je dovolj pomenljiva, spet odpravlja na pot, v neznano, preizkušat sebe in svoje odločitve. Kot da se ne more udomačiti ne na tej ne na oni strani stene. Ta odprtost begunske in, v najsplošnejšem pomenu, človeške usode je svojevrstno nadaljevanje in poglobljeno refleksijo doživela čez nekaj dolgih desetletij v Simčičevem romanu Poslednji deseti bratje. Kot da bi pisatelj z njim, po različnih preizkušnjah in ponovno nepredvidljivosti zgodovine, tako individualne kot kolektivne, hotel in moral odgovoriti na vprašanja in dileme, ki so problemsko jedro zagonetne življenjske situacije, popisane v Človeku na obeh straneh stene. Konec koncev je že ta človek eden izmed desetih bratov. Daleč, a hkrati tako blizu. Tudi ta bližnja daljava po svoje priča o tematski zaokroženosti, premišljenosti in, ne nazadnje, Simčičevi unikatnosti znotraj (post)moderne slovenske literature.
(Iz besedil dr. Matevža Kosa)
Naslovnica drame v dveh dejanjih Tako dolgi mesec avgust
Celjska Mohorjeva družba je že poprej izdala dve knjigi Zorka Simčiča: dramo Tako dolgi mesec avgust in dramo Zgodaj dopolnjena mladost.
Tako dolgi mesec avgust (drama v dveh dejanjih)
Družinska zgodba, ki poteka na navidez urejenem posestvu, v podtalju pa od vsega začetka slutimo zlovešče napetosti in potlačene travme: njihovo mučno počasno razkrivanje razgalja duhovno bedo in nenravnost družine v medsebojnih in družbenih razmerjih. Celotno dogajanje je strnjeno v zadnja dva dneva zloveščega meseca avgusta, ki je po ljudskem verovanju usoden od prvega do zadnjega dne. Postavitev v argentinsko okolje ne zastre aktualnosti dilem za naš prostor in čas.
Dramo Tako dolgi mesec avgust (v originalu Agosto, el mes más largo) je avtor napisal v Argentini leta 1975. Petnajst let pozneje jo je prevedel v slovenščino in izdal skupaj z misterijem Zgodaj dopolnjena mladost v knjigi Prepad kliče prepad (Slovensko gledališče Buenos Aires, 1992). Drami sta bili ponatisnjeni pod istim naslovom (Družina, 2001) s spremno besedo Denisa Poniža.
Tako dolgi mesec avgust se odvija na argentinski estanciji, ob klavnici ovac, ki jo je ustanovil in z njo obogatel protagonistov ded, angleški priseljenec. A za zunanjim bliščem se skrivajo temačne družinske skrivnosti in tudi širše družbene krivice. Bližina močvirja in smrad, ki se širi iz klavnice, še poudarjata ton drame.
“Umetnosti besede je v večjih narodih dan največji pomen”
Usoda, namenjena dramskemu besedilu, je odrska uprizoritev. Tudi ta Simčičeva drama, opremljena z natančnimi didaskalijami, pa se zdi prej namenjena uprizoritvi na bralčevem notranjem prizorišču. Ne množic, Simčič v svoji kompleksnosti vselej nagovarja posameznika. Ne ponuja enoznačnih, preprostih rešitev, saj jih tudi življenje ne. V drami, ki se po svojem prizorišču in zapletu slovenskemu bralcu utegne na prvi pogled zdeti tuja, najdemo številne vzporednice s še vedno odprto rano našega naroda in njenim neuspešnim reševanjem. S preteklostjo, ki usodno zaznamuje dva in tudi več rodov, kot je zapisal recenzent. Kdo ve, ali bomo Simčičeve drame prej videli na odrskih deskah ali na filmskem platnu. Besedilo se vsekakor bere kot natančen filmski scenarij. Miselni preskoki pa v svoji pristni človeškosti ostajajo življenjsko (ne)verjetni. Izvirnost ponujenih izhodov utegne olajšati pezo neba, ki tako vztrajno visi nad nami, in tudi v naš prostor prinesti novo svežino in življenjski polet. Čtivo, vredno pozornosti modernega slovenskega bralca.
Zgodaj dopolnjena mladost (drama v treh delih)
Akademik Zorko Simčič (roj. 19. 11. 1921 v Mariboru), slovenski pisatelj, esejist in dramatik, je v letih 1948–1994 deloval v Argentini in bil eden najvidnejših literatov tamkajšnje slovenske povojne emigracije. Za svoj roman Človek na obeh straneh stene (1957), ki sodi med najpomembnejša dela slovenske povojne proze, je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Večkrat ponatisnjena drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ki smo jo tokrat kot kritično izdajo pripravili v počastitev avtorjeve 90-letnice, sodi v vrh slovenske dramatike.
Snov črpa iz najbolj tragične epizode slovenske zgodovine, soj pa upre v posameznika: v njegovo tragičnost in njegovo svobodo ter v vprašanje posamičnega ali skupnega pogubljenja ali odrešenja. Jože Pogačnik je Simčičevo dramo označil kot slavospev ljubezni in željo po spravi med Slovenci.
Spremna študija Brane Senegačnik.
Črni tekač
“Zorko Simčič ni avtor enega samega romana, kot morda nekateri danes mislijo. Ob njegovi obletnici bo izšla vrsta njegovih knjig, ki ob drugih poosamosvojitvenih izdajah tudi matični javnosti razkrivajo avtorja Človeka na obeh straneh stene kot presenetljivo raznovrstnega pisatelja, ki se je preizkusil na različnih literarnih terenih, vse od proze, dramatike do poezije ter esejistike. Posebno mesto zavzema knjiga Črni tekač, predelana verzija Odhojenih stopinj iz leta 1993. Gre za izbor besedil, ki so nastala v dvajsetletju od avtorjevega odhoda v eksil do poznih šestdesetih, z dodanimi pomembnimi avtorjevimi pojasnili. Ta knjiga nam v marsičem dodatno osvetljuje Človeka, ki je nastal nekako sredi tega obdobja. Hkrati pa nam izrisuje položaj mladega intelektualca, ki se znajde odrezan od matice in ki sčasoma dozori v moža. To bivanjsko avanturo spremljamo na dveh ravneh, na umetniški in intelektualni. Knjiga je tako diptih. Prvi del tvori proza, drugi pa esejistika in publicistika.”
Iz spremne besede Mitja Čandra
Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide
V alegorični povesti Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide je pisatelj Zorko Simčič arhetipskemu liku Lepe Vide, ki ponazarja hrepenenje po boljši usodi, dodal še novo vrednost: narodni motiv hrepenenja, ki ga je neposredno povezal z usodo slovenstva v zdomstvu in v zamejstvu, saj se pripoved na svojem začetku in ob sklepu dogaja v Devinu. Pripoved o Lepi Vidi vabi k razmisleku in zavzemanju osebnega stališča do tega, kakšen je naš osebni in kolektivni odnos do domovine, kako doživljamo in živimo svojo kulturo, slovenski jezik in slovensko pesem.
Srček, ki podi telešček
Zorko Simčič je manj znan kot pisec humoresk (Tragedija stoletja), radijskih iger (Rondo), satir in epigramov (revija Zvon). Če velja rek, da je “človek, ki je vedno samo resen ali pa vedno samo vesel, samo pol človeka” (Leigh Hunt), pomeni, da je Simčič “cel človek”. Ta “dvojnost”, se nam zdi nenavadna, še zlasti pri piscih proze, morda celo paradoksalna, pa je vendar že nekdaj bilo rečeno (Sokrat v pogovoru s tragedom Agatonom in komediografom Aristofanom), da “bi pisec tragedij in komedij moral biti en sam človek in ne dva različna.”
Pa bo samo navidezno paradoksalno najbrž tudi to, da se pisec romanov ukvarja z otroško poezijo. Sicer pa je v tej knjigi bolj kot otroška poezija, poezija za otroke, v slogu Jožeta Snoja Pesmi za fantke ali za punčke. Kdor bi jih primerjal z Levstikovo otroško poezijo, ali z Župančičevo, bo mogoče razočaran. Po drugi strani pa je ta poezija vendarle nekak novum.
Otrok in starejši – toda tu nista samo mamica ali očka, ampak tudi dedek, babica, tetka … celo učiteljica ter minister za šolstvo …
Otrok modernih časov – ki pa se sreča tudi s Ciceronom in Sokratom …
Otrok še v zibelki – a kmalu tudi že seznanjen s krsto, ko pa je to slednje prikazano kot delček če že ne humorističnega pa vsaj normalnega, vedrega življenja …
V tej poeziji seveda ni mogel ostati prikrit avtorjev svet besede, besednih iger in asociacij pa naj bo to ob kakšni pravljici, ali pa ob Grumu in H. G. Welsu. Prikazujejo se pa še druge pokrajine: svet glasbe, likovnih umetnin. Zbirka Srček, ki podi telešček je nekaj novega naposled tudi zato, ker je v njej nastopajo otroci, rojeni pod tujimi zvezdami …
Pesnikovo povabilo otroku, naj tudi še sam sodeluje s knjigo (risanje avtoportreta), in ilustratorjeve izvirne zamisli bodo tudi starejšega bralca vabile, da se vrne v leta, ko so čudenje in prva spoznanja odpirala pogled na svet.
Skozi razpetosti
Simčič je tudi po vrnitvi v Slovenijo literarno ustvarjal. Ker je iz Argentine prinesel izjemno literarno bero in si že z njo zagotovil prepoznaven položaj v literarni javnosti, je svoje pisateljsko delo samo nadaljeval. Ni težko razumeti dejstva, da je marsikaj, kar je nastalo po vrnitvi, še povezano z dogajanjem v tujini, nas pa najbolj pritegnejo stvari, ki so pognale iz neposrednega doživljanja na domačih tleh. Izbor iz vsega, kar je bilo objavljeno po časopisih in revijah, je želel ob svoji 85-letnici izdati v izboru.
Izbor pod naslovom Skozi razpetosti je zasnovan podobno kot Odhojene stopinje (1993), v katerih je bila predstavljena njegova zdomska kratka proza, njegovi članki in esejistika – dodana je bila še drama Zgodaj dopolnjena mladost – kajti tudi v novem pregledu je na prvem mestu kratka proza, sledijo pa članki in eseji, vendar za vse velja, da so bili že natisnjeni po različnih publikacijah v domovini. (Po posameznih predstavitvah).
Marijan Zlobec