Mednarodni glasbeni cikel Festivala Ljubljana Mladi virtuozi se uspešno nadaljujejo. Uredili so vse potrebno glede varnega spremljanja koncertov (pregled pogojev PCT, maske, večja razdalja med sedeži) in s tem omogočili koncertno razpoloženje kot poprej. Sinoči sta nastopili mlada violinistka Urška Gutnik, študentka tretjega letnika Akademije za glasbo pri Žigi Branku, v drugem delu pa violončelistka Ema Krečič, ki je junija letos diplomirala na AG pri Karmen Pečar, sedaj pa študij nadaljuje še na salzburškem Mozarteumu v razredu prof. Enrica Bronzija. V biografiji pa je zapisano, da je bila v zimskem semestru 2020/2021 na študijski izmenjavi na univerzi Mozarteum pri prof. Clemensu Hagnu.
Pri mladih glasbenikih je zelo pomembmno kdo jih uči, kaj sam zna, kakšne ima izkušnje, predvsem pa, kaj zna ustvariti na pedagoško-vzgojnem področju. Seveda pa se morajo mladi takoj zavedati pomena vseživljenjske odločitve, da bodo glasbeniki in da se bodo profesionalno ukvarjali z glasbo. Te odločitve sprejemajo že v rosni mladosti, potem pa se razmere spreminjajo in izkaže se, da je vse težje, kot so si predstavljali. Zadnja objavljena anketa o povpraševanju po poklicih ali njihovem pomanjkanju postavlja ravno glasbenike (s fotografi) na zadnje mesto oziroma jasno pove, da jih je preveč. In največ je žensk.
Urška Gutnik je zamenjala vrstni red skladb v objavljenem programu, kar je bila smiselna odločitev, saj je daljša, skoraj polurna Sonata za violino in klavir v A-duru Cesarja Francka v štirih stavkih: Allegretto ben moderato, II. Allegro, III. Recitativo – Fantasia: Ben moderato, IV. Allegretto poco moso, obveljala za najmonumentalnejšo v vsem večeru. Terja tisto koncentracijo in znanje z zrelostjo, ki dokazuje izvajalkino interpretativno stanje na čisto tehnični kot spoznavno-duhovni ravni. Če je bil njen začetek odločen in je nakazoval samozavest ter obvladovanje glasbene materije, je bila takoj opazna hkratna manjša emotivna moč, poglobljenost, tista odprtost do glasbenega sveta, ki ga nadkriljuje in jemlje kot svojega v vsej dialoški žlahtnosti osebnostna moč solistke same.
Urška Gutnik je zelo močna interpretka v vseh dramatičnih momentih (Allegro), zna poudarjati kontraste, je virtuozna, a je v prehodih v mirnejše dele za odtenek ali dva premalo emotivna, ponotranjena, odprta ali notranje prebujena, čeprav je na posameznih mestih tudi poetična, a je še vedno njena interpretacija po svoji celovitosti v nastajanju. Ko bo pogledala posnetek (Festival Ljubljana za potrebe gledalcev po spletu in za svoj arhiv koncerte snema z dvema kamerama, a bi potrebovali še tretjo, kar ni tako velik strošek, še posebej ker se razmere z (ne)snemanji koncertov javne državne RTVS ne izboljšujejo, kaj šele, da bi uvedli četrti program, v celoti namenjen kulturi), bo lahko poanalizirala celovit potek interpretacije. Ta je tehnično že odlična, a je že tako, da je zorenje hkrati povezano s solistično kilometrino in priložnostjo izvajanja del ali več izvedb.
Zadovoljstvo
Kot drugo delo si je Urška Gutnik izbrala Introdukcijo in variacije na irsko temo Poslednja vrtnica Heinricha Wilhelma Ernsta, glasbenika judovskega rodu, rojenega v Brnu, ki ga je izjemno navdušil Niccolo Paganini. Pod tem vzorom tedaj najslavnejšega koncertanta (na Dunaju je v nekaj mesecih leta 1828 imel na več različnih lokacijah kar štirinajst koncertrov in ga je po vsej verjetnosti poslušal naš France Prešeren, saj je poznal in upesnil fenomen “četrte strune”) je nastalo zelo virtuozno variacijsko delo iz zbirke šestih Polifonih študij.
“Delo zajema introdukcijo, temo ter štiri variacije s finalom, v katerih skladatelj in obenem bravurozni violinist postreže s številnimi tehničnimi izzivi v večplastni virtuoznosti s čutno spevnostjo”, kot piše v programskem listu Helena Filipčič Gardina.
Ta soloviolinska skladba je bila za nastopajočo glasbenico preizkus vseh tehničnih znanj in njihovih premagovanj, tako da na koncertu delo izpade čim bolj prepričljivo. Vtis pa je, kot da je v delu vsega preveč ali v preobilju in da bi Ernst rad konkuriral Paganiniju kot umetniku epohe. Koliko je tu irske Poslednje vrtnice ne vem, je pa očitno, da se je Irska vsaj na nekakšni tematski ravni želela približati tedaj aktualni srednjeevropski glasbeni kulturi in jo postpaganinijevsko nadaljevati.
Rože za nastopajoči glasbenici
Ta linija virtuoznosti se je pri Urški Gutnik dopolnila s prav tako briljantno napisano Balado belgijskega skladatelja in virtuoznega violinista Eugènea Ysaÿea, verjetno pod vplivom svojega profesorja Žige Branka kot v Sloveniji menda edinega, ki je izvajal in snemal vse skladateljeve violinske sonate.
Urška Gutnik je pokazala zrelost in odlično tehnično usposobljenost, bolj kot marsikateri drugi violinist, še posebej njene generacije. Kot rečeno pa so še detajli, zlasti emotivno – duhovnih dimenzij, ki jih bo prepoznala kot svojo individualnost, ko se bo osebnostno z interpretiranimi deli še bolj povezala ali zlila v eno, kot se reče.
Pianistična spremljava Beate Ilone Barcza pri Franckovi Sonati je bila diskretna, nekoliko pomaknjena v ozadje, a tudi dialoška (na posameznih mestih).
Ema Krečič
V drugem delu koncerta je nastopila violončelista Ema Krečič ob klavirski spremljavi Tadeja Horvata. Tu sta bilili v ospredju Beethovnova Sonata za violončelo in klavir št. 4 v C-duru, op. 102 ter Schumannove Fantazijske skladbe, op. 73, medtem ko je bila Vasksova skladba Gramata čellam skrčena na en stavek – Pianissimo (Dolcissimo).
Tadej Horvat in Ema Krečič
Pri Emi Krečič smo prav tako občudovali njeno tehnično bravuroznost, nekoliko manj emotivnost in lepoto zvoka v plemenitosti in identiteti samega violončela, kot smo ga nedavno tega slišali pri Karmen Pečar, Alji Mandič Faganel ali Bernardu Brizaniju (v Križevniški cerkvi). Iskanje lepote je bistvo glasbe (in umetnosti v celoti), pri čemer je vse odvisno od slehernega posameznika in bolj kot samega tehničnega znanja od njegove občutljivosti in notranjih emocij, ki jih nikakor ne sme skrivati; umetnost je razgaljenost duše, da se pokaže njena lepota. Elementarnost bivanja.
Tadej Horvat
Pri Beethovnu je možna dilema, koliko je še vedno klasicistični skladatelj, koliko pa so počasi opazni elementi večje čustvene navzočnosti. Morda se tu najbolj pokaže dinamična in dramatična sprememba že v prvem stavku sonate na prehodu iz Andante v Allegro vivace, potem pa spet v drugem stavku iz Adagio v Allegro vivace. Tu se takoj pokaže večja moč skladateljevega poznavanja klavirja, kar smo na koncertu opazili kot pretanjen dialog med Horvatom in Krečičevo, pri čemer se je pianist zdel kot nekakšen pedagog, ki bo skrbno bdel nad svojo varovanko, da bosta vedno skupaj in v najtežjih končnicah povsem skladna. Večinoma se je to posrečilo, ne pa vedno.
Petje v Vasksovi kompoziciji
Pri solističnem Vasksu je Ema Krečič izbrala popularni drugi stavek, kot rečeno Pianissimo (Dolcissimo) z dvakratnim vmesnim pevskim vložkom oziroma vokalizacijo. Ema Krečič je sicer študirala tudi solopetje in bila pevka v več zborih. Kot kaže pregled dosegljivih posnetkov, so vse interpretke le ženske; ne vem kako bi bilo s petjem npr. violončelista – basista.
Rože
Schumannove Fantazijske skladbe v treh stavkih imajo vsekakor več romantičnega kolorita, tako že v prvem stavku Nežno in izrazno, potem v hitrejšem tempu, spevneje in ob večjem deležu klavirske spremljave v drugem stavku Živahno, lahkotno, do dinamično valovitega in bravuroznega tretjega stavka Hitro in valovito, kjer se je še najbolj pokazala žlahtnost dialoga med violončelistko in pianistom.
Lep in prepričljiv večer obeh solistk na poti k umetniškemu zorenju.
Marijan Zlobec