Museumsquartier na Dunaju je pred dnevi še uradno odprl razstavo posebnega multimedijskega projekta slovenske umetnice Eve Petrič MQ Art Box z naslovom Can you swim ? Ob tej priložnosti je predstavnica MQ Anne Cathrin Frank imela intervju z arhitektom Borisom Podrecco, ki je razstavo uradno odprl in Evo Petrič predstavil kot umetnico, ki jo na Dunaju spremlja od njenih umetniških začetkov. Pogovor objavljam s privolitvijo avtorice in samega uradnega medija MQ.
Eva Petrič in Boris Podrecca, foto osebni arhiv
Gospod Podrecca, Evo Petrič poznate že od njenih prvih umetniških korakov leta 2007. Kot ponosno pravi, ste si pogosto vzeli čas za pogovor z njo o umetnosti nasploh in o nekaterih njenih projektih še posebej. Kako ocenjujete njeno osebnost in njeno umetnost danes v primerjavi s preteklostjo? Je izpolnila vaša pričakovanja? (Če ste ga imeli). Kaj bi ji zdaj svetovali?
Pri Evi Petrič, ki jo poznam že dolgo, gre bolj za introspektivno, avtokontekstualno, ne pa za dialoško, lokacijsko odvisno držo. To kaže tudi njena trenutna intervencija v Museumsquartierju, kjer se osredotoča na fenomene globalne dobe in – kot sama pravi – prek samorefleksije nagovarja univerzalne zakone narave tako iz predčloveške kot postčloveške faze.
Očitno je našla svojo pot in je uspešna ter je tako več kot izpolnila moja pričakovanja. Ko vas vprašajo, kakšen nasvet lahko date uspešnemu, nadarjenemu umetniku/umetnici? Poglobi naj teme svoje specifične poetike in zaplava naprej, tudi skozi led.
V trenutni instalaciji »Ali znaš plavati?« v MQ Art Boxu Eva poudarja, da ni resničnih meja med različnimi vrstami organizmov, ni meja med različnimi oblikami našega okolja, ni meja med vodo in zrakom, ni meja med bakterijami in ljudmi, ni meja med ljudmi … vsi tvorimo Gajo, živi planet. Kakšno je vaše mnenje?
V registru Evinega dela je trditev neskončnosti skoraj kozmološki odnos, ki ga je mogoče zaznati tako v prosojnem ohišju kocke kot v tekstilni, valoviti notranji intervenciji. Vsi plavamo, kot si ona predstavlja, v morju bakterij, ki že rastejo pri novorojenčkih in kjer je nenehna interakcija med mikrobioni in imunskim sistemom. Smo sredi raznolikosti klic, med vodo in zrakom.
Ali menite, da lahko dobro plavamo v trenutnem prostoru našega omejenega okolja na našem planetu Zemlja?
Pandemija izpostavlja malomarnost in nezavezanost našega odnosa do okolja. Strategije preživetja komolčaste družbe so bile prevrnjene, v zavedanju tega tekočega stanja je smer še vedno nejasna in brez cilja, a jo je mogoče poetizirati.
Eva Petrič je v projekt vložila ogromno dela
»Can you swim« je razstavljena v MQ Art Boxu, preglednem umetniškem prostoru za javnost. Vaše delo, vaša arhitekturna umetnost je po definiciji in funkcija ustvarjanje javnega prostora. Kaj menite o umestitvi umetnosti v javne prostore?
V zadnjih 30 letih se je osvajanje urbanega prostora ponovno prebudilo s pozicioniranjem umetnosti, ki je analogno klasičnim kulturam Egipta, Grčije, Rimskega cesarstva ali Arabije. Michelangelo je svoja najboljša dela postavil v javne prostore. Duchamp je svojo Venero zavil in postavil na ogled, ne da bi kdo drug vedel, kaj skriva tekstilna prevleka. V nasprotju s tem je Christo obložil Slavolok zmage, ki so ga vsi poznali, preden je bil zakrit – brez skrivnosti. V tem primeru si lahko ogledate obseg analogne teme.
Umetnost smo zaprli v urbane trezorje, muzeje in jo zato od 18. stoletja privatizirali. V tem pogledu je umetnost v javnem prostoru osvoboditev za civilno družbo, umetnost je med nami.
Ali je trenutna pandemija pokazala, da je treba več umetnosti predstavljati v javnih prostorih?
Ni nujno, verjetno pa drugače, odvisno od teme. V tem kontekstu bi lahko pretirano rekli, da bi lahko jezuiti postali frančiškani.
Še pred sedanjo pandemijo je Eva Petrič za predstavitev svoje umetnosti pogosto izbirala javne prostore namesto galerij. Te so segale od cerkva (stolnica sv. Štefana na Dunaju, katedrala sv. Janeza Božanskega v New Yorku) do nakupovalnih središč (Centro Cultural Borges v Buenos Airesu), podzemnih postaj (Karlsplatz in Schottentor na Dunaju) do podzemnih jam (Postojna – jame v Sloveniji). Trenutno, v neposredni povezavi s pandemijo Covid 19, njena korona vrtnica od oktobra 2020 širi upanje z zidu katedrale svetega Štefana. Kako se vam zdi uporaba umetnosti v takšnih situacijah? Ali je funkcija umetnosti ljudem dati upanje? Ali pa je namenjena predvsem razkrivanju anomalij v družbi? Kako v tem kontekstu vidite Evino umetnost?
Prvič, povezovanje pojma upanja z definicijo umetnosti je zame vse preveč eshatološko, ali drugače rečeno, razmerje med umetnostjo in duhovno higieno je bilo vedno dvoumno. Meje umetnosti med disrupcijo (prirojena nepravilna struktura organa ali tkiva) in gradnjo so postavljene v perspektivo in se odražajo v ustreznih posegih v javni prostor. Evina Corona Rose, ki je res rekvizit upanja, se vrti v apokaliptičnem prostoru.
MQ kot generator in posrednik umetnosti za širšo javnost in predvsem za mlajšo generacijo je unikaten ne le na Dunaju, ampak tudi v preostali Srednji Evropi. Kako ocenjujete izpolnjevanje mandata približevanja umetnosti javnosti in približevanja javnosti umetnosti?
Evina dela ostanejo v spominu, torej izpolnjujejo oba namena. Pogosto pa se zgodi, da preobremenjenost z informacijami, nepovezani pogledi poganjajo pred nami polovično ali sekundarno znanje, kot nam pokaže George Steiner.
Ponudbo storitev, ravnanje s finančnimi transakcijami, učinkovitost, racionalnost in njihovo zahtevo po totalnosti umetnost v javnem prostoru relativizira, topoizacija urbane teksture pa obogati odtujenost in anahronizem, celo anarhija. Kot arhitekt ne morem iti tako daleč, imam postavljene bolj pragmatične meje – kontekstualnost lokacije, specifičen relief trga, materialnost teksture trga, sistem infiltracije, mobilnost, zelenje, osvetlitev, voda itd. Razširjeno, narativno delovanje na javnem prizorišču je nato zadolženo za umetnost, ne le v srednji Evropi, ampak povsod.
Vidite lahko pestrost kategorizacije vsebinskih izrazov, kot so urbani koliziji, multilokalnost, performativni procesi, protestne koreografije ali, kot pri Evi Petrič, njeni odsevni vsadki. Vedno je vprašanje, ali njihova združljivost z odprtim prostorom razjasni nameravano sporočilo, pri čemer gledalec vedno ostaja suveren.
Naslov projekta Eve Petrič v MQ Art Boxu je “Can you swim?”. Ali menite, da Eva Petrič dobro plava v sodobnem svetu?
S svojo ustvarjalno intenzivnostjo in obsedenostjo – v bistvu da. Priporočil pa bi ji hrbtno plavanje, kjer se dihanje in gibanje odvijata sočasno v akordu in imaš obzorje pod stalnim nadzorom.
https://www.mqw.at/mq-journal/can-you-swim-mr-podrecca
Anne Cathrin Frank