Slovenski pisatelj Zorko Simčič obhaja jutri sto let ali praznuje stoletnico. Dogodek je velikega osebnega, vseslovenskega, vsekulturnega in državnega pomena. Uvršča se med najstarejše pisatelje na svetu, Slovenci pa imamo taka junaka kar dva.
Največkrat sva se srečevala na koncertih v Cankarjevem domu, kamor je rad zahajal in razvoj slovenske glasbe ter raven koncertov v Gallusovi dvorani sprejel kot neverjetni vzpon slovenske kulture v celoti. Glasbo je imel oziroma ima neizmerno rad in je brez dvoma slovenski pisatelj z največjim glasbenim horizontom in najdaljšo zgodovino spremljanja glasbenih dogajanj v eni in drugi (Argentina) domovini.
Ta občutljivost je med pisatelji sorazmerno redka, izhaja pa že iz zgodnje, šolske in kasnejše glasbene vzgoje, povezane s pesmijo, še posebej zborovsko. O tem je pripovedoval ob prvem gostovanju mednarodno znanega Slovenskega pevskega zbora iz Mendoze na turneji po Sloveniji pred skoraj tridesetimi leti. Bil je na tiskovni konferenci kot predstavitelj kasnejšega dogodka in samega zbora, ki ga je bil že leta 1948 ustanovil prof. Božidar Bajuk, sedaj pa v njem poje že četrta generacija pevcev. Lahko smo občudovali njegovo navdušenje, da bo zbor končno lahko gostoval tudi v domovini staršev pevk in pevcev.
O Zorku Simčiču je znanega že skoraj vse; vsaj njegovo javno delovanje, tako v Sloveniji kot v emigraciji. K temu je nazadnje poskrbel sam s knjigo pogovorov Dohojene stopinje z žal že pokojnim prof. Francetom Pibernikom. Knjigo se da brati tako s kulturnega kot političnega in seveda povsem osebnega vidika.
Zorko Simčič in France Pibernik
Simčič je s svojo pisateljsko aktivnostjo, tako kot še starejši pisatelj Boris Pahor, pa malo mlajši omenjeni Pibernik in še kdo pokazal neverjetno literarno in intelektualno svežino, ustvarjalnost, optimizem, voljo do življenja in predvsem ljubezen do slovenstva kot naravno danega in ob spoznanju majhnosti naroda še posebno dragocenost in izbranost.
Pisanje in ustvarjanje v materinem jeziku je sprejemal, kjerkoli je že bil, kot najvišjo možno človeško identiteto, saj je dobro vedel, v koliko državah Latinske Amerike sprejemajo tuji jezik tujega naroda in ga hočeš nočeš po stoletnih diktatih imajo za svojega uradnega.
Kot je povedal na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige Dohojene stopinje, se s politiko ni ukvarjal; nikoli, ne doma ne v Argentini. Je pa dodal, da ga je politka sicer zanimala in jo je spremljal. Nikoli pa v vsem svojem dolgem življenju ni bil v nobeni stranki. In čeprav je 3. maja 1945 zapustil Slovenijo, ni bil poprej domobranec.
Nekoč sem zapisal, da je ohranitev kulturnega slovenstva v Argentini čudež. Je pa prav tako čudež, ko dočakaš sto let pri polni zavesti in še ustvarjalni moči in volji do bivanja. Res pa je, da je še lepše, če imaš precej mlajšo ženo in z njo otroke, skratka da si med svojimi navznoter, ljubljen v družini, in navzven, spoštovan in cenjen v družbi.
Vsakdo ima svojo usodo, pa tudi zgodovino. Morda bo še kaj napisal in si odgovoril, pa seveda še nam, na težja vprašanja, kot mu jih je blagohotno in neproblematično, kaj šele izzivalno, zastavljal njegov omenjeni sogovornik. Današnja perspektiva je zgolj en vidik, osebna pot drugi, globalnost ali celovit pogled pa tretji.
Nekako še pričakujem Moj testament v smislu pogleda na prihodnost slovenstva in Republike Slovenije. Pred tremi leti, ko je izšla knjiga pogovorov Dohojene stopinje, je svoj nastop zaključil z mislijo, da nam manjka razuma in resnice.
Marijan Zlobec