Društvo slovenskih književnih prevajalcev je dodelilo nagrado Radojke Vrančič 2021 za posebno uspele prevode leposlovnih, humanističnih in družboslovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino prevajalcem, starim do 35 let, Tomažu Potočniku za prevod dela iz latinskega jezika Francesco Petrarca: Moja skrivnost (Slovenska matica, 2020).
Tomaž Potočnik
Strokovna komisija za nagrade in priznanja pri Društvu slovenskih književnih prevajalcev, ki jo sestavljajo Vasja Bratina, Saša Jerele, Suzana Koncut, Maja Šučur in dr. Štefan Vevar (predsednik), je v utemeljitvi zapisala: »Petrarcovo introspektivno delo, napisano v klasični latinščini, je prevodno zahtevno, saj od prevajalca ne terja le odličnega poznavanja avtorja in njegovega časa, temveč zaradi njegove vloge utemeljitelja humanizma tudi dobro poznavanje rimske antične književnosti in njenih avtorjev. Poleg tega je napisano v obliki dvogovora med dvema avtorjevima alter egoma, kar mu daje posebno, ne-esejistično, dramskemu besedilu podobno dinamiko, katere ritem se spreminja v skladu z naravo njune interakcije […]. Prevajalcu je vse navedene elemente uspelo zgledno prenesti v slovenščino, ne da bi pri tem žrtvoval vsebinsko zvestobo izvirniku.«
Utemeljitev komisije za nagrado Radojke Vrančič prevajalcu Tomažu Potočniku za prevod dela Moja skrivnost Francesca Petrarce (v celoti)
Jezikoslovec Tomaž Potočnik (1989) se ob pisanju in objavljanju člankov s svojega področja ukvarja tudi s prevajanjem, in sicer iz angleščine (György Karsai), francoščine (Michel Tournier, D’Alembert, Diderot) in latinščine, iz katere je za strokovno revijo Keria: Studia Latina et Graeca v slovenščino že prevedel Duhovno gostijo in Reuchlinovo vnebovzetje Erazma Rotterdamskega ter Vzpon na Mont Ventoux in začetni del Moje skrivnosti Francesca Petrarce.
Secretum meum
Leta 2020 pa je pri založbi Slovenska matica v knjižni obliki izšel njegov prevod celotnega besedila prej omenjenega Petrarcovega meditativnega dvogovora z naslovom Moja skrivnost ali O skrivnem neskladju mojih stremljenj.
Francesco Petrarca se je rodil leta 1304 v Arezzu
Petrarcovo introspektivno delo, napisano v klasični latinščini, je prevodno zahtevno, saj od prevajalca ne terja le odličnega poznavanja avtorja in njegovega časa, temveč zaradi njegove vloge utemeljitelja humanizma tudi dobro poznavanje rimske antične književnosti in njenih avtorjev. Poleg tega je napisano v obliki dvogovora med dvema avtorjevima alter egoma, kar mu daje posebno, ne-esejistično, dramskemu besedilu podobno dinamiko, katere ritem se spreminja v skladu z naravo njune interakcije – od počasnega v bolj kontemplativnih odlomkih do hitrejšega pri kratkih izmenjavah besed. Prav zato ima delo poleg filozofsko-teološke tudi literarno vrednost.
Naslovnica
Prevajalcu je vse navedene elemente uspelo zgledno prenesti v slovenščino, ne da bi pri tem žrtvoval vsebinsko zvestobo izvirniku. Prevod je namreč tekoče berljiv, izrazno bogat in strokovno dosleden. Strokovna natančnost se kaže tudi v prevajalčevi obravnavi številnih citatov antičnih avtorjev, saj jih, kjer jih mora prilagoditi sobesedilu, v opombah navede v njihovem izvirniku in prevodu ali pa pojasni njihovo vsebino. Bralca, kjer je to potrebno, v opombah tudi opozarja na vsebinske razlike med navedki v Petrarcovem besedilu in izvornimi citati. Knjigo je Tomaž Potočnik opremil še s poglobljeno in poznavalsko spremno besedo, v kateri predstavi kontekst in vzroke nastanka Petrarcove Moje skrivnosti, se interpretativno sprehodi skoznjo in pojasni svoj pristop k prevajanju besedila.
Govorimo o celostnem, tudi zelo dobro urejenem prevodnem delu, za katero si Tomaž Potočnik po mnenju Komisije za nagrade in priznanja pri DSKP-ju brez dvoma zasluži letošnjo nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca.
Marijan Zlobec