Na mednarodni dan strpnosti so proti večeru v Galeriji Kresija odprli razstavo ob desetletju vključenosti Ljubljane v mrežo ICORN Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo. Ljubljana je v tem času gostila ali dala zavetje vrsti mednarodno znanih književnikov. Prve rezidence in bivanja pa so nastajala takoj po vojni na Balkanu. Razstava bo na ogled do 12. decembra.
Razstava Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo, fotografije Marijan Zlobec
Na Mestni občini Ljubljana so se organizaciji ICORN – mreži mest in regij, ki nudijo začasno zatočišče preganjanim pisateljem, pesnikom, novinarjem, umetnikom in drugim ustvarjalcem, pridružili leta 2011. Njihov kreativni prispevek pogosto temelji na ažurnem spremljanju družbenega dogajanja in običajno so prvi krik, ki svari pred kršenjem pravice do svobodnega izražanja in drugih človekovih pravic. Kritični glasovi, ki izpostavljajo nepravilnosti, slabosti in odklone, pa lahko vsled tega postanejo predmet negativne pozornosti režima, ki ga posredno ali neposredno obravnavajo. Toda svoboda izražanja ni zgolj pravica, je tudi odgovornost in dolžnost, ki lahko od nas zahteva, da s preudarno argumentacijo, moralno verodostojnostjo in predanostjo resnici izrazimo komentar. Različna, divergentna mnenja so namreč značilnost demokratične družbe in vplivajo na nadaljnji razvoj družbe, na medsebojno razumevanje in sočutje. A zato je treba najprej dopustiti in spoštovati množičnost in mnogovrstnost glasov. Bogastvo je konec koncev v raznovrstnosti.
Odkrivanje ICORN zgodb iz Ljubljane
Razstava Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo razkriva zgodbe petih rezidentov, ki so po dve leti gostovali v Ljubljani. Njihovo kreativno delovanje ali politični aktivizem sta poglavitna vzroka za nujen umik iz matične države. Ker je tamkajšnja oblast prepoznala izražanje teh drugače mislečih posameznikov kot nevarno, se njihova prostost izražanja ni samo skrčila, temveč se je nanje zgrnil pritisk v obliki ustrahovanja, poostrenega nadzora, groženj in drugih metod, ki so delovanje ljubljanskih rezidentov okrnile.
Umetniška interpretacija petih zgodb Jošta Franka in Jerneja Žumerja
Sodelujoča umetnika Jošt Franko in Jernej Žumer skozi umetniško prakso interpretirata zgodbe Zineb el Rhazoui, Girme Fantaya, Sameerja Sayegha, Shive Nazar Ahari in zadnje rezidentke Souzan Ali, ki je v Ljubljano prispela letos poleti. Razstavni projekt je tako plod srečanj prek spleta in v živo, ki so potekala od junija do septembra letos. Medtem ko se Žumrova grafična facilitacija navezuje na drobne detajle iz časa pred in med rezidenco v Ljubljani, se Franko v svojih fotografijah navezuje na prostor Ljubljane v času, ko so gostje programa ICORN uradno rezidenco večinoma že zapustili. Žumrovo vizualno komentiranje v kombinaciji risbe in besedila učinkuje kot fragmentarna vizualna pripoved, ki jo v prostorski postavitvi dopolnjujejo besedilne izjave posameznih rezidentov.
Sameer Abdullah Sayegh je k nam prišel iz Iraka
Jernej Žumer v svoji umetniški praksi z ilustriranimi aforizmi, dobesednim interpretiranjem prispodob, s parcialnimi rebusi in z dvoumnimi risbami ter besednimi zapisi poudarja odlomke in detajle iz življenja rezidentov. Vizualna pripoved, na pogled nekoherentna in razdrobljena, namiguje na dezintegracijo življenja rezidentov v njihovih matičnih državah, prav tako pa so nepovezanost, iskanje metafor in besedne igre pomožno sredstvo zoper cenzuro. Vsi ljubljanski gostje mreže ICORN, ki so delovali v novinarstvu, so namreč doživeli takšno ali drugačno obliko cenzure. Nasprotno pa nazorno izpostavljena cenzura brezkompromisno poseže v določene dele razstave. Žumrovi kratki ročni zapisi namigujejo tudi na zabeležke in opombe, ki so del predliterarnega ustvarjanja. Avtorjev premišljen, a hkrati hudomušen pristop nekatere pretresljive izkušnje predstavljenih rezidentov tudi ublaži. Kratek napis iRAN tako na primer v zgoščeni obliki v angleščini pojasnjuje prihod Shive Nazar Ahari v Slovenijo, saj je morala iz Irana pobegniti. Na enak način risba letala po pristanku, ki ga dopolnjuje pripis smooth landing / mehak pristanek, naglašuje frazo, ki jo je Girma Fantaye uporabil za opis prihoda v Slovenijo in vzpostavljanja življenja tukaj.
Manifest pesnice Souzan Ali iz Sirije
Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo
Če je Žumrova grafična facilitacija podrobna, razdrobljena, osredotočena na detajle in na vsebinski ravni komentira usodo ljubljanskih rezidentov mreže ICORN, Frankova fotografija z izrazitim simbolizmom interpretira njihove vtise iz Ljubljane in doživljanje mesta. Črno-bele fotografije obsegajo tako kavarniške interierje kot tudi urbano in neurbano ljubljansko krajino. Kavarne gostom programa ICORN predstavljajo družabni prostor, vendar Frankova fotografija z odsotnostjo ljudi implicira občutek osamljenosti in odmaknjenosti v Sloveniji. Nenavzočnost človeških figur, ki je skupna vsem razstavljenim Frankovim fotografijam, poudarja odtujenost, celo odrezanost od korenin in lastne esence, kot je izgnanstvo opisal Girma Fantaye. Ali kot je o tem zapisal Sameer Sayegh v eni izmed svojih pesmi v zbirki Luma, izdani v Sloveniji:
“Against
my
lonely
eternally
lonely
path!?”
I am isolated
»Nasprotno
moji
samotni
večno
samotni
poti!?«
Loneliness
Vertikale in horizontale na fotografijah notranjosti namigujejo tudi na rešetke ter tako na simbolni ravni izražajo grožnjo ali izkušnjo zapora. Enako kot ima osebna svoboda več plati, od varnosti in prostosti do morebitnega občutka samote na drugi strani, lahko tudi svoboda izražanja podaja možnost nekaj izreči, a obenem vsebuje obvezo nečemu prisluhniti. Pri tem pa je treba omeniti, da sta svoboda mišljenja in izražanja nujna predpogoja za univerzalno svobodo vsakega posameznika. Ob prisilnem umiku, izgnanstvu ali pobegu lahko rezidenca predstavlja varno zatočišče, istočasno pa tudi nepričakovan življenjski meander s prikrito smerjo in destinacijo. Mesto Ljubljana tako za rezidente programa ICORN ne predstavlja samo spremembe bivališča, temveč korenito spremembo kulturnega, družbenega in ekonomskega okolja. Aluzijo na prehod v nov milje predstavlja fotografija vrat, ki v splošnem simbolizirajo tranzicijo in premeno. Če odprta vrata simbolizirajo dobrodošlico, pa so zaprta vrata simbol zasebnosti in varnosti za njimi.
MALI movement
Preplet Frankovih in Žumrovih del si prizadeva predstaviti posameznike kot kolaž – skupek dejanj, lastnosti, mnenj in vrednot. S kolažiranjem različnih medijev, v katerih ustvarjata, poudarjata hibridnost človekovih plati, obenem pa stremita k uravnoteženi predstavitvi posameznika, na eni strani s pomočjo duhovite, iskrive risbe in na drugi s fotografijo spokojnih in resnobnih izrezov ljubljanske krajine.
Know your rights ?
Razstava s predstavitvijo posameznikov, ki so v Ljubljani našli zatočišče s pomočjo programa ICORN, poudarja nepogrešljivost tovrstnih organizacij na lokalni in globalni ravni ter osvetljuje problematiko kršenja pravice do svobodnega izražanja. Ključnega pomena je varovati svobodo izražanja, še posebej argumentiranih izjav, ki lahko pretresejo, vznemirijo, razjezijo, morda celo razžalijo. Svoboda izražanja je namreč pravica s potencialno družbeno vlogo, ki omogoča pluralizem mnenj in utrjuje demokratično družbo.
(Kristina Ferk)
Manifest sociologinje religije, pisateljice Zineb el Rhazoui Dokler ni verske svobode, tudi ni politične svobode
Čas v samici me je izoblikoval kot manifest aktivistke za človekove pravice Shive Nazar Ahari
Sodelujoči rezidenti mreže ICORN: Souzan Ali, Girma Fantaya, Shiva Nazar Ahari, Zineb el Rhazoui, Sameer Sayegh
Sodelujoča umetnika: Jošt Franko, Jernej Žumer, Besedilo: Kristina Božič in Kristina Ferk
Kuratorka: Kristina Ferk
Poleg Mestne občine Ljubljana so razstavo podprli še Mestna knjižnica Ljubljana, Slovenski center PEN in Trubarjeva hiša literature.
First impressions of Slovenia
Ni mi čisto jasno, ali se da na steno zapisati še svoje vtise ali kaj podobnega. Izziv vsekakor je.
Marijan Zlobec