Založba ZRC je predstavila knjigo zgodovinarja dr. Branka Marušiča O dogodkih in ljudeh in s tem promovirala ljudi iz zgodovinarjevega neposrednega intelektualnega kroga in hkrati lokalnega goriškega in primorskega.
Naslovnica
Zgodovinar prof. dr. Branko Marušič se v svoji najnovejši knjigi Izza spominov. O dogodkih in ljudeh osredotoča na protagoniste iz zasebnega (družinskega) in javnega življenja, skratka osebnosti, ki so bili pomemben gradnik tako njegovih osebnih prijateljstev kot tudi sicer pomembni tvorci goriškega, primorskega in širše slovenskega kulturnega prostora. Opazuje jih kot (mikro)zgodovinar, ki vestno beleži pomembne dogodke v stiku zasebnega z javnim, pravi sama založba.
Izbor ljudi kaže na nek vzorec, kako se mnogi posamezniki na obrobju Slovenije pravzaprav veliko hitreje znajdejo v raznih publikacijah, zbornikih, na simpozijih, med zaznamovanci časa in prostora…, in vse to po izboru ter osebnih zaslugah nekoga iz istega prostora ter po njegovih osebnih izkušnjah in simpatijah, pri čemer je irelevantno, koliko so te osebe nacionalno pomembne.
Marušič piše bolj o sebi, kar je za zgodovinarja precej slabo. Še posebej, ker nima nobenih skupnih kriterijev. Ponatiskuje stare objave in po potrebi še kaj doda, ali pa ima še nekaj kratkih neobjavljenih zapisov, potem pa se zateče pod patronažo direktorja ZRC dr. Ota Lutharja, ki napiše spremno besedo in zgodovinarja na moč hvali.
Podoben tip knjige v Ljubljani bi bil skoraj nemogoč, saj bi potem vsak zgodovinar ali kakšnega drugačnega raziskovalnega profila sestavil zbornik bolj sebi na čast, ponatisnil kar je bilo že objavljeno, še malo dodal in dobili bi panoramo vsakršnih vsebin. Raziskujejo pa naj drugi.
Poudarek je na celi vrsti Primorcev in dogajanju, za kar ni nujno, da so zgodovinsko pomembni, prav tako ni nujno, da so nekateri polemični dogodki širše zanimivi (okrog razstave Lojzeta Spacala na Kromberškem gradu in postavitve stalne zbirke njegovih podarjenih grafik v zgradbi občine v Novi Gorici, potem pa selitve podarjenih slik v drugo občino – na grad v Štanjelu, kjer pa pisec umolkne in ga ta dragocena postavitev ne zanima več). Tu se seveda izogne vprašanju, ali je Nova Gorica naredila dovolj, da bi sama, se pravi v mestu dobila svoj muzej – galerijo, razen one ob gledališču. Ne pa, da Novo Gorico rešuje grad Kromberk.
Na koncu je poudarek na rodbinskem srečanju Marušičev in ugotavljanje, do kod vse segajo, a bi me najbolj zanimal oni zloglasni slikar Marusigg, ki je slikal najbolj krvave, zločinske prizore iz prve svetovne vojne, pa se o njem ne najde podatkov, kdo je sploh bil.
Teksti so do neke mere zanimivi, na primer o primorskih literarnih revijah, a tema nima nekega razpleta, komentarja. Še manj nakazane vizije.
Knjiga je preveč napaberkovana in v smislu “še pomnite tovariši.” Zgodovinar ne odpira poglobljenih vprašanj iz zgodovine kot ne tem, ki bi jih bilo nujno obdelati in bolj podrobno raziskati, še manj pa pokaže na kakšno vizijo ali pričakovanje nadaljevanja razvoja zlasti Goriške, še posebej sedaj, ko je jasno, da bo Nova Gorica skupaj z Gorico Evropska prestolnica kulture 2025.
Marijan Zlobec