Končno predstavljena zgodovina vile Društva slovenskih pisateljev

Založba ZRC je na svoji zadnji redni novinarski konferenci, potekala je preko Zooma, predstavila svoje najnovejše knjige. Med njimi bo posebno pozornost vzbudila morda najtanjša med vsemi, a je radovednost spričo njene vsebine zelo velika. Barbara Vodopivec je namreč predstavila Pisateljsko vilo na Tomšičevi v Ljubljani.

Dr. Barbara Vodopivec, sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, bralce žepnice seznanja s pomembnim arhitekturnim spomenikom s konca 19. stoletja, ko se je Ljubljana razvijala v cvetoče poslovno središče, Kranjska stavbna družba pa je na obrobju stare Ljubljane za mestno elito gradila udobne vile z ograjenimi vrtovi. Najprej sta v vili živeli rodbini Češko in Ebenspanger, po drugi svetovni vojni sta se v njej naselila Boris Kidrič in za njim Boris Ziherl, leta 1957 pa jo je najelo Društvo slovenskih književnikov (kasneje Društvo slovenskih pisateljev), ki je leta 1987 vilo odkupilo. Dogajanje v vili so najbolj zaznamovali prav pisatelji, ki se zbirajo v Društvu slovenskih pisateljev, Društvu slovenskih književnih prevajalcev, Slovenskem centru PEN, do nedavna pa je v okviru Kluba kulturnih in znanstvenih delavcev v vili delovala tudi znamenita restavracija Pri Mikiju. Še posebej se je vila na Tomšičevi 12 zapisala v slovensko zgodovino v osemdesetih letih, ko so si pisatelji zavzeto prizadevali za demokratizacijo družbe in osamosvojitev Slovenije. (Tako na kratko sama založba).

Knjiga je izšla v spremenjeni grafični obliki (Andrej Furlan) znane in odmevne serije žepnih knjig Umetnine v žepu, tako da je nenadoma prevelika za v žep. Je pa že enaindvajseta. V zadnjem času so se pojavuiola bolj ali manj glasna vprašanja, kaj vse se v vili dogajalo skozi njeno zgodovino; marsikaj se je šušljalo in postavljalo vprašanja, na katera knjižica odgovarja, verjetno pa je še marsikaj odprtega, lahko pa zastavimo vprašanje, zakaj je knjiga izšla v tej seriji, saj bi bilo hgradiva za debelejšo knjigo. Iz knjige npr. ne izvemo, da je vilo oziroma sedež DSP obiskal slavni češki predsednik, pisatelj in dramatik Vaclav Havel. Sliki Vena Tauferja in Toneta Pavčka med njunima govoroma na Kongresnem trgu ne spadata v knjigo, manjka pa na desetine fotografij o dogajanju v sami hiši. Jasno je, da ni nobene fotografije iz časa Borisa Kidriča in Borisa Ziherla, je pa vsaj omenjeno, da sta tam nekaj časa prebivala; Boris Kidrič ne dolgo, saj je že leta 1953 umrl.

Knjiga vsebinsko in strukturno skače iz enega časa in dogajanja v drugega; najprej bi bilo potrebno predstaviti vilo v njeni zgodovini in kot kulturni spomenik, zatem pa po njeni javni vsebini, upravljanju, dejavnosti, in sicer ločeno na DSP, PEN in Pen klub pri Mikiju, pa še sedanjo novo podobo gostišča.

Bralce najbolj zanima še, kaj se je dogajalo v Vili G. O. Ebenspanger med vojni, predvsem pa, kaj se je zgodilo z zakonitimi lastniki (med vojno). Ebenspangerji, ki so vilo kupili po smrti Gvidona Zeschka leta 1929, so bili Judje. Prvi iz družine se je v Ljubljani priselil Albert Ebenspanger, ki se je tu ukvarjal s trgovskim posredništvom. Albertov sin je po očetovi smrti prevzel podjetje in ga uspešno razvijal. Vilo Češko, kot se je takrat imenovala, je kupil, kot piše v knjigi, najkasneje leta 1932 in jo temeljito obnovil. Oskar je že leta 1905 sprejel krščansko vero, niso praznovali judovskih praznikov in v očeh sodobnikov niso veljali za judovsko družino.

Zakonca sta med vojno živela v svoji vilo osamljena; vrtna vrata vile so bila zaklenjena, hiša pa ni imela zvonca. Kot ugotavlja avtorica knjige, je k tej osamljenosti prispevalo tudi dejstvo, da sta govorila le nemško, Adela pa naj bi se do konca živlkjenja naučila nekoliko slovenščine. Sorodn iki so zakonca obiskovali ob vikendih, za božič ter veliko noč pa so imeli družinska srečanja v razkošno opremljeni jedilnici.

Zakoncema se je že leta 1910 rodila hči Marija Luiza; leta 1937 se je poročila z Judom iz Zagreba Brunom Mikolašem in skupaj sta živela med Splitom in Ljubljano. Čas italijanske okupacije v življenje družine ni bistveno posegel, v njihovo usodo pa je bistveno posegla nemška okupacija. Nemci so po kapitulaciji Italije v Splitu aretirali Mikolaša in ga poslali v taborišče Sajmište in zatem v taborišče Banjica (obe v Beogradu). Tam so ga skupaj z večino v Splitu aretiranih moških uvrstili v Sonnderkomando 1005, skupino, katere naloga je bila odkopavanje in sežiganje trupel v letih 1941 in 1942 ubitih žrtev nacističnih zločinov v Beogradu in okolici. Skupino so leta 1944 likvidirali.

Zdaj pridemo v knjižici do tistega, kar mnoge najbolj zanima. Kot piše avtorica: “Kljub temu da se je spreobrnil v krščansko vero, je bila tudi usoda Oskarja Ebenspangerja kruta. Skupaj z ženo in hčerko so ga aretirali oktobra 1943 v Ljubljani. Kmalu so vse tri izpustili, najverjetneje zato, ker je šlo za mešani zakon, a so zaplenili vilo in v njej nastanili vojaške zdravnike, ki so delali v bližnji bolnici enot SS…Ponovno so ga skupaj z družino aretirali septembra 1944. Odpeljali so jih v Sodne zapore v Ljubljani, od koder so Adelo in Marijo po nekaj tednih izpustili. Toda Marijo so nato odpeljali še v taborišče Auschwitz, kjer pa je bila zaradi znanja jezikov, govorila naj bi jih kar šest, nameščena v upravni del taborišča, kar je, poleg tega, da je bila iz mešanega zakona, zagotovo pripomoglo k temu, da je preživela vojno in se po njej vrnila domov. Oskarja Ebenspangerja so iz Ljubljane najprej prepeljali v taborišče v Begunjah, nato pa so ga skupaj z dvema ostarelima judovskima trgovcema Emilom Hofmannom in Pavlom Pollakom z zadnjim transportom marca 1945 poslali v Matthausen. Povsem onemogle so jih kmalu ob prihodu v taborišče brutalno pretepli in za njimi se je izgubila vsaka sled…”

Potomki Oskarja Ebenspangerja sta dedovali na podlagi zapuščinske razprave na Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je potekala 9. septembra 1946, vila pa nato ni bila nacionalizirana. “Po nekaterih virih naj bi jo želeli nacionalizirati, vendar sta Adela Ebenspanger in Marija Mikolaš to preprečili, češ da je vila enostanovanjska in da so jo vedno uporabljali zgolj lastniki sami. Dedinji sta se nacionalizaciji z enakimi argumenti uspešno izognili tudi leta 1958, ko je bil sprejet Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Vendar po vojni v vili nista več živeli…V arhivskih dokumentih beremo, da sta lastnici takoj po osvoboditvi vilo ponudili v najem Predsedstvu Vlade Ljudske Republike Slovenije za protokolarne namene, pri čemer “takoj” ni natančno opredeljen. Tudi koliko “prostovoljno” ne vemo več…” V vili je po vojni najprej živel Boris Kidrič, po njegovem odhodu v Beograd pa Boris Ziherl, ki se je v vilo z družino preselil 1. januarja 1951 in tam živel do leta 1956, nato pa so jo še istega leta dali v najem Društvu slovenskih književnikov, ki pa se je vanjo vselilo šele spomladi 1957…

V knjigi Barbara Vodopivec piše tudi o najemni pogodbi med dedinjama Adelo in Marijo, podpisano 12. novembra 1957 s predsednikom DSP Miletom Klopčičem za dobo 30 let. Zadnji lastnici sta vilo po omembi v pogodbi prodali DSP oziroma DSK, v skladu s potekom 30 letne pogodbe in predpravicah iz nje v korist pisateljskega društva.

Dalo bi se dodati še marsikaj, kot številna pričevanja, anekdote, srečanja, obiske, literarne večere, tiskovne konference, okrogle mize, žalne konference, politična zborovanja, koncerte v vrtu, odkritja spomenikov, o mednarodni dejavnosti DSP in PEN…

Vaclav Havel je sedež DSP obiskal 10. novembra 1993. “Vaclav Havel, češki predsednik, pisatelj in humanist, v sedemdesetih in osemdesetih letih eden najbolj znanih oporečnikov, ki je skoraj pet let preživel v zaporu, se je drevi v okviru dvodnevnega uradnega obiska v Sloveniji srečal s slovenskimi pisatelji, člani PEN kluba in Društva slovenskih pisateljev….” je uvodoma zapisala STA.

No, sam sem uspel napisati in objaviti poročilo Havel v Ljubljani kot doma nič manj kot na prvi strani Dela v posebnem okvirju 11. novembra 1993.