V Lisztovem inštitutu Madžarskega kulturnega centra v Ljubljani (v Vili Urbani) na Poljanskem nasipu bo še do konca novembra na ogled razstava starejšega madžarskega slikarja Tamása Galambosa s skupnim, precej provokativnim naslovom Čas kameleonov, avtorja pa predstavljajo kot samosvojega srednjeevropskega slikarja.
Tamás Galambos – Restavratorji, olje na platnu, 1982, foto Marijan Zlobec
Tamás Galambos je kvazi-naivistični slikar, čigar barvite in kompleksne slike so polne čudes in prava paša za oči. Galambos nam pripoveduje pravljice in ob tem z nadrealistično svobodo, ki je lastna žanru pravljic, ustvarja tipično vzhodnoevropsko atmosfero. Z njegovih platen, ki se zdijo skorajda izvezene iz robnih figur, žari ornamentacija v slogu madžarske ljudske umetnosti. Njegovi motivi nas nagovarjajo z naivnim šarmom tako imenovanih zrcalnih škatel, lesenih pastirskih figur in ljudskih lutkovnih predstav, prav tako pa prikličejo v spomin tudi zajedljivega duha »carinika« Rousseauja. Na prvi pogled z Galambosovih platen dominira navdušenje nad lepoto, a se v njih kmalu razkrije subtilna in vse bolj grenka ironija. Kvazi-naivistična dela in trpke groteske Tamása Galambosa sodijo med najbolj barvite krivulje figurativnega slikarstva poznega 20. stoletja.
Tamás Galambos, videozaslon
Ta kratka uradna uvodna predstavitev pa vendarle skriva past, kakšne so umetnikove slike v resnici ali na kaj vse aludirajo. Madžarska prav gotovo ni živela v praljici, ne nekoč, ne v polpretekli zgodovini in verjetno ne niti danes, če pomislimo na nekatere poteze, ki se nenadoma zdijo povezane z Madžari in Slovenci. A slikar seba seveda nima, ker ga zanima problem predvsem madžarskega kameleonstva, o čemer govori ena izmed slik dobesedno: v barve madžarske zastave obarvan kameleon. Kameleon kajpada ni nič kriv; on si rešuje življenje s spreminjanjem barv. On ni povzpetniški politik, ki skače iz ene stranke v drugo, iz ene ideologije v povsem nasprotno. Vprašanje pa je, kako si svoje življenje, skupaj s spreminjanjem načel, kameleonsko spreminja sodobni Madžar ( Slovenec, Evropejec, Zemljan). Kaj je kameleonstvo npr. v sodobni Evropi, polni beguncev iz vseh logov in celin, iz držav, ki jih ne znamo več prešteti.
Rdeči trg, olje na platnu, 1988
Če jih pogledamo od daleč, se nam slike Tamása Galambosa morda lahko zazdijo idilične, a ko stopimo bližje, bomo v njih razbrali drame človeštva in zgodovine. Galambos je slikar povečanih detajlov, iskrenih formulacij mnenja in motivov, ki nam dajo misliti. Je zastopnik mnenja, da tudi s čopičem v roki ni prav, da molčimo: umetnik mora biti sposoben kritičnega izražanja, odzivanja na svetovno dogajanje, na dogodke, ki so krojili našo preteklost, da, celo na preobrate v političnem življenju – seveda v jeziku umetnosti. Na ta način se nam njegov življenjski opus kaže kot ogromna živa razstava.
Hej, naša zastava, olje na platnu, 1980
Galambos je perfekcionist na vseh slikarskih ravneh. Sliko obvlada kompleksno, skrajno disciplinirano, detajlno, kompozicijsko in izrazno, vsebinsko in soodvisnostno, še posebej v sestavljenih slikah, ko vzpostavlja dialog med figurami različnih vsebin, karakterjev, položajev, pripovedi in izpovedi. V nekem smislu ima raje ženske, še posebej ppovezane z njihovo telesnostjo, erotičnostjo, pri moških bolj aludira na nekdanjo madžarsko revolucijo, ograjenost ali zamejenost države, zid, s katerim je Madžarska zaustavila pohopd beguncev k njim in posredno še v Evropo, kot da bi slutil, da se bo ta begunska zgodba ponovila še marsikje.
Karierna pot slikarja Tamása Galambosa
Slikar Tamás Galambos se je rodil 18. novembra 1939 v Budimpešti. S svojo več kot šest desetletij trajajočo karierno potjo je eden najbolj svojstvenih predstavnikov figuralnega slikarstva konca 20. stoletja, v mednarodnem merilu pa je s svojim delom na področju književne in drugih ilustracij eden najbolj publicistično prisotnih sodobnih madžarskih slikarjev. Galambosove stvaritve nosijo tako svojstven pečat, da jih je nemogoče pozabiti ali jih primerjati z deli drugih ustvarjalcev. Njegove zavestno grajene in reflektirane kompozicije so hkrati velikopotezne in – v detajlih – izjemno nadrobne. Kadar jih pogledamo od daleč, iz njih seva organsko-statična enotnost, od blizu pa se – potopljeni v mnoštvu figur in predmetov – pred nami pojavijo simboli, liki na slikah pa dobesedno oživijo. Zaradi neštetih skritih plasti in zakodiranih sporočil so možnosti interpretacije na videz neskončne, prav zato pa se mnogim utegnejo zazdeti nerodne ali celo šokantne. Toda ko svojstven Galambosov univerzum preučimo natančneje, se nam razkrije zelo prikupen in dosleden pogled na svet, ki se sega več kot pol stoletja v preteklost. V njegovih pravljičnih in z biblijsko tematiko zaznamovanih delih morda na prvi pogled ne razberemo kritike. Galamobs se med drugim zgleduje po zavestno naivnem slikarstvu, pri čemer uporablja majhne čopiče in postopa s filigransko natančnostjo mojstrov zgodnje renesanse, svoje slike slika in bogati, skoradja se zdi, kot da bi jih vezel. So dostojanstveno barvite, dekorativne in po svoji kompoziciji premišljeno zgrajene. Mnoštvo detajlov in prefinjenost sta tudi razlog, da njegove slike niso nadvse priljubljene samo v Evropi in Ameriki, ampak tudi v Aziji. Na to kaže tudi dejstvo, da se največ njegovih del, zbranih na enem mestu, nahaja ravno na Japonskem, in sicer v muzeju Nišida v mestu Tojama, kjer so na ogled v sklopu samostojne Galambosove zbirke.
Njegove slike so pravzaprav pravljice za odrasle. Od daleč se nam morda zazdijo idilične, kadar pa se jim približamo, lahko v njih razberemo drame človeštva in zgodovine. Takšna miselno provokativna linija vztraja v okviru vseh Galambosevih tematskih ciklov in ustvarjalskih obdobij, prav tako pa zaznamuje tudi njegove slike z zgodovinsko tematiko. Drža, temelječa na »otroški govorici«, je pripomogla k temu, da je od konca 60. let dalje zmogel bolj ali manj uspešno izraziti »kočljive« družbenopolitične kritike, ki so mu silile na jezik.
Trojanski konj, olje na platnu, 2006
Visokošolsko izobrazbo si je Galambos pridobil med letoma 1959 in 1963, in sicer na Visoki šoli za likovno umetnost, kjer se je učil pri Jenőju Barcsayu in Gyuli Hinczu. Galambosov mojster Hincza je svojemu vajencu dajal prosto pot in mu dovolil, da slika v skladu s svojim značajem, še več, njegov pravljično-barviti svet je celo eksplicitno podpiral in mu svetoval, naj študira dela Ambrogia Lorenzettija, italijanskega slikarja sienske šole iz 14. stoletja. V svojih nasvetih mlademu študentu je poudarjal vodilo, da so za Chagalla bile barve tisto, kar pripoveduje pripoved.
Zgodovina, olje na platnu, 1997, desno zgoraj je upodobljen Imre Nagy, desno spodaj pa je alegorija nekega demagoga
Svojo prvo razstavo je priredil leta 1966 v Budimpešti, a njegov samosvoj slog z edinstvenim načinom gledanja in izražanja, ki ga ni bilo mogoče primerjati z ničemer drugim, se ni vključeval v t. i. modno smer (madž. divatos irányzat), edine slogovne smeri 60. in 70. let. Namesto tega je Galambos izoblikoval svojo lastno nezamenljivo govorico, ob tem, da se njegova zgodnja dela sicer prištevajo med vzhodnoevropski popart. Osrednje teme Galambosovih del so svet narave na mikro- in makroravni, dogodki iz antične in krščanske mitologije, kakor tudi človekova narava in sarkastičen prikaz družbe in politike.
Izvolite izbrati, olje na platnu, 2010
Humor je pomemben element, še več, zlahka lahko obvelja za organski gradnik njegovega slikarstva, saj je ironija takšen način komunikacije, v katerem teme, ki so del ustvarjalčevega sveta, prekrijejo izraženo vsebino. Seveda se kod ironičnega pomena v Galambosovih slikah ne razbere vedno sam od sebe, kdaj se je treba za njegovo prepoznavanje mentalno boriti, kar pa lahko izvirnemu sporočilu prida dodatni humorni (ali tragični) pomen. Vedno so ga zaposlovali veliki aktualni zgodovinski dogodki, ki jih je vseskozi upodabljal s svojega gledišča in artikuliral skozi elemente satire in ironije. Precejšnje število tovrstnih slik je ustvaril že ob koncu 60. let. Skozi svoje slike se loteva širokega razpona tem: slikar nam lahko tako pripoveduje o tehnokratskem uničevanju okolja, o sektaštvu in svetohlinstvu verskega fanatizma, o topoglavih birokratih, o Trianonski pogodbi, nacizmu, o Rákosevi eri, o vladavini bank ali pa o ekološki nesreči v Ajki.
V mednarodnem in strokovnem kontekstu je bil deležen številnih pomembnih umetniških priznanj. Njegove slike se redno pojavljajo v svetovnem tisku, med drugim v časopisih, kot so Times, Financial Times itn. Revije in časopisi njegova dela uporabljajo kot ilustracije za članke ali pa pišejo o njegovih slikah. Ena najbolj znanih svetovnih založb, založba Penguin, je njegovo sliko z naslovom Poletje (Nyár) denimo uporabila za naslovnico romana Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza. Umetnostni zgodovinarji njegovo delo radi označujejo z oznako postnaivizem, a Galambos je resnično naiven le v smislu tega, da vsem upodobljenim grozotam navkljub globoko verjame v človeško in božjo dobroto. Še zdaleč naiven pa ni kot slikar, saj gre pri njem za namerno izbran formalni jezik.
Kot umetnik prav tako stalno pretresa politične in zgodovinske dogodke, pa tudi osebno ga poznamo kot pogumnega filozofa-ustvarjalca, ki ne skriva svojega mnenja. V času komunizma je bil v opoziciji, vedno se je trudil slikati resnico, k čemur sodi tudi to, da se ni nikoli oziral na to, kako bi lahko ugodno zaplul po valovih kakšne aktualne politične sile ali se skril v zavetje kakšnega dobičkonosnega krila, ampak da vseskozi živi in ustvarja v popolni umetniški svobodi. To je bil kontekst, v katerem so lahko nastala njegova dela Strelci glinastih golobov (Agyaggalamlövők, 1979), Oblačilnica v rudniku (Bányaöltöző, 1981), Restavratorji (Restaurátorok, 1982), Padec sten Jeriha 20. stoletja (20. századi Jerikó falának leomlása, 1985), zatem pa je na platnu upodobil tudi konec Sovjetske zveze (z delom Rdeči trg (Vörös tér) leta 1988), že leta 1980 pa je ustvaril tudi likovno interpretacijo revolucionarne pesmi Sej a mi lobogónkat, ki prikazuje stilske značilnosti kulta osebnosti.
Izvolite izbrati, detajl
Tamás Galambos je ostal zvest samemu sebi in nam še kot osemdesetletnik svoje mnenje rad slika igrivo. Kakor je pojasnil pred nekaj leti: »še danes dobro dene, če se najde kdo, ki poskuša moje slike brati«. Skozi njegov opus ga pozna in ceni več generacij, saj je slikar povečanih podrobnosti in iskrenega ustvarjanja mnenja. Meni, da človek ne sme poslušati velikih mojstrov čopiča, temveč da mora kot umetnik oblikovati kritično misel in se odzivati na dogajanja v svetu in dogodke, ki so pretresli našo preteklost, še več, tudi na politične preobrate in spremembe. Galambosov življenjski opus je velikanska živa razstava, ki nam kaže, kako avtor vidi obdobje komunizma, nacizem, diktatorje, spremembo režima ali pa recimo ekološko nesrečo v Ajki iz leta 2010.
Na tej razstavi si boste lahko ogledali dela tega likovnega umetnika z bogatim in vplivnim življenjskim opusom, ki se je kljub svoji častitljivi starosti še vedno zmožen ustaviti in začuditi nad kakšnim zanimivim, nevsakdanjim pojavom, tako kot v svoji mladosti. Prav tako zna videti težave in nepravičnosti, ki se dogajajo okoli nas, in – kar je najpomembnejše – takoj opaziti moralne probleme družbe in posameznika in nas skozi svoje slike nanje opozoriti. Odgovorno razmišlja o svetu, o človeštvu in o sebi samemu, vse to pa počne na sebi lasten način in s samosvojo umetniško vizijo, ki se zrcali v njegovih slikah.
Géza Arday, kurator razstave
Veliki kameleon, olje na platnu, 1996
Iz zgornjih besed je razvidna neverjetna slikarjeva vztrajnost, smelost, poznavanje evropske zgodovine in kritičnost do vseh nosilcev oblasti in sistemov. V bistvu je pisateljski slikar, ki bi mu lahko dodali vzporednice pesnikov in pisateljev nekako iz njegove generacije, če se spomnim slavnega nagrajenca Vilenice pesnika Pétra Esterházyja, s katerim samo se radi družili v Lipici, Lokvi, Štanjelu in seveda v jami Vilenici, ali prav tako slavnega pisatelja Pétra Nádasa ali sedaj še Lászla Krasznahorkaija, za čigar prevode si je Sovretovo nagrado prislužila Marjanca Mihelič, madžarska odlikovanka z državnim odlikovanjem.
Težko je reči, ali Galambosovo slikarstvo pokaže, da je umetnik v opoziciji, ker je umetnost že sama po sebi stvar opozicije, ne pozicije, ko pa to je, če je, hitro umetniško propade in postane agitacijska propaganda. Morda se sčasoma ta agitacija, če je stilno spretna in izvirna, obrtno vendarle vrhunska, kar pa je bolj redko, z desetletne distance spremeni (npr. pogled na socrealizem je danes drugačen kot je bil nekoč).
Vprašanje je, zakaj je ravno madžarska umetnost tako pripovedno močna ? Umetniki čutijo svojo moč, ki ni osrediščena le na velemesto Budimpešto, ampak sega ven ali navzven, najraje spet do Dunaja in morja. Naš madžarski gost je poudarjeno barvit, rekli bi spogledljiv, ko nas vabi v dialog in s slikami želi komunikacije, predvsem pa odgovor na vprašanje: kaj ti vidiš v meni in naši družbi?
Slikar z značilno belo sovo
V video intervjuju na razstavi je neka izjava o tem, kako bo večina umetnosti vrednostno in spominsko propadla. Iz tega sledi končna ugotovitev, da bo tudi njegova, a o tem ne bo odločala ta izjava.
Navidezno in resnično (Intervju B. B. za revijo Demokrata)
Na prvi pogled skušajo barvite figure, kuščarji, kameleoni, sove, biblični liki in zabaviščniki, ki naseljujejo nadrealistično delujoče slike pred nami, opazovalca na odvleči v pravljični svet. Toda kaj se skriva pod površino? O tem in o drugih temah smo spregovorili z likovnim umetnikom Tamásom Galambosom.
Letno se v svetovnem tisku pojavi kakšnih deset ali dvajset vaših slik; revije, kot so Financial Times, Wall Street Journal ali Times vaša dela uporabljajo tudi kot ilustracije k člankom. Še več, leta 1999 je eden največjih svetovnih založnikov, založba Penguin, uporabil detajl vašega dela Poletje (»Nyar«) na naslovnici izdaje Márquezovih »Sto let samote«. Kaj mora storiti domači umetnik, da si izbori takšno mednarodno prisotnost in prepoznavnost?
Pred dvajsetimi leti sem imel razstavo v Londonu in videti je, da je moje delo ljudem ugajalo, saj sem kmalu po razstavi prejel pismo nekega podjetja, ki se je ukvarjalo z izposojo diapozitivov, in me naprosilo, naj jim jih pošljem nekaj. Kdor si izposodi ponujene slike, podjetju plača tantieme, oni pa meni. Prijatelj glasbenik, ki živi v Londonu in z njimi vzdržuje osebni stik, se je trudil, da bi v svoj katalog sprejeli več madžarskih likovnih umetnikov. V institucijah na Madžarskem je ta pobuda po drugi strani naletela na gluha ušesa.
Vaša umetnost je v tujini znana in pripoznana, saj so med drugim pred nekaj leti intervju z vami pripravili pri Weekend Journalu, vikend prilogi revije Wall Street Journal. V intervju ste med drugim spregovorili tudi o vprašanjih, ki se navezujejo na javno življenje. Toda kakšna je situacija doma?
Pravzaprav sem izostal iz velikih bojev, hkrati pa nisem nikoli sodil med vplivneže. Med madžarskimi umetniki je vedno obstajala tako imenovana elita, ki je stalno dobivala državna naročila in nagrade, podobno, kot to velja za literarno prizorišče. Ti, ki niso sodili med to elito, so bili navadno boljši umetniki, oz. so se vsaj imeli za takšne. Na Zahodu ima večjo veljavo samo gradivo, doma pri nas pa bolj veze in poznanstva, saj umetnost dejansko ustvarjajo umetnostni zgodovinarji. Izmed velikokrat citiranih »treh T-jev« bi sebe uvrstil v kategorijo »toleriran«. Dela sicer nisem dobival, a se po drugi strani tudi niso pretirano ukvarjali z menoj. Seveda sem se vedno počutil, kot bi kdo iz ozadja – ali iznad moje glave – usmerjal dogajanje. V vsakem primeru je zanimivo, da se po spremembi sistema zgolj in edino na področju likovne umetnosti ni spremenil seznam podpiranih umetnikov, bilo je, kot da se vmes nič ni zgodilo, da je vse ostalo pri starem. A vedno, znotraj vsake stilske smeri se najdejo zelo sposobni umetniki. Slike ne lažejo, z njih se takoj vidi, če je kvalitetna ali ne. V umetnosti je lepota ravno ta, da je je toliko različnih vrst, kolikor je umetnikov, a prav vsak je lahko dober. Bistvenega pomena je to, da lahko vsaj svobodno opravlja svoje delo. Na žalost to na Madžarskem še dandanes ni možno, saj je – tako kot pred štiridesetimi, petdesetimi leti – dobro le tisto, kar blagoslovijo izbranci.
Vaš dedek je bil lastnik prve tovarne ključavničarskega blaga in pločevine v Egru, vaša družina se je takrat torej prištevala med kapitaliste. Kako ste se s takšnim družinskim ozadjem prebili do Budimpešte, na likovno gimnazijo in kasneje na Visoko šolo za likovno umetnost?
Čeprav sem se v otroških letih pripravljal na kariero prvaka v rokoborbi, sem na priporočilo svoje učiteljice risanja vseeno hodil v pionirsko hišo na risanje. To mi je šlo tako dobro, da sem kmalu postal ponos pionirske hiše, in če se je tam oglasil kakšen pomembnež, so mu v dar navadno poklonili kakšno od mojih risb. Potem sem nenadoma – prav zaradi svojega statusa kapitalističnega potomca – postal nezaželena oseba in izključili so me iz pionirske hiše. Potlej je takrat dobro poznan pisatelj László Hars – sicer prepričan komunist, a vseeno časten človek – svetoval, naj me posvoji drugi mož moje matere. Tako sem se čez noč iz Tamása Kissa spremenil v Tamása Galambosa, ki se mu je tako odprla pot na gimnazijo. Kot majhno odškodnino štejem dejstvo, da so lani na vrtu termalnega kopališča v Egru (na območju nekdanje tovarne pločevine) postavili kip mojemu dedu v spomin.
Kar zadeva vašo umetnost, radi poudarjate, da se niste pridružili modni in rentabilni smeri, ki je prevladovala v 50. in 60. letih, temveč ste se odločili za težavnejšo pot in se podali na iskanje jezika, s katerim bi lahko izrazili svoje mišljenje o svetu.
Imel sem srečo, ker moj visokošolski učitelj, Gyula Hincz, ni nikogar oviral, temveč je dovolil, da je vsakdo ustvarjal v svojem lastnem slogu. Z menoj se je posebej ukvarjal tudi Aurél Bernáth, dokler ni na koncu rekel, da mi v tem svojevrstnem likovnem svetu, v katerem ustvarjam, ne more biti v pomoč. A kljub temu me je podkrepil v nameri, da hodim po svoji lastni poti. Tako so me na podlagi mojih slik sprva uvrščali med umetnike, ki so blizu naivni umetnosti. To je bilo tudi deloma upravičeno, saj sem svoja dela lahko v prvi vrsti prodajal galerijam, kjer so imeli tudi Rousseauja ali Chagalla. A res je tudi, da sem z naivisti simpatiziral. No, če lahko Kleeja umestimo med naiviste.
V splošni zavesti obstaja predstava, da se beseda »naiven« navezuje predvsem na tiste slikarje, ki niso končali akademije, ki so si temelje spretnosti in obrti prisvojili kot samouki. A za vas to na noben način ne drži.
V resnici je naivnost sinonim iskrenosti. Otrok, ki začne slikati sam od sebe, je vsekakor naiven. V tem smislu se naivnost malce povezuje z odsotnostjo kultiviranosti, pa tudi s pomanjkanjem izobrazbe. Ko pa po drugi strani otrok odpre svoje oči in po možnosti dobi takšnega učitelja, ki lahko nanj vpliva, ga ne moremo več označiti za naivnega. Name so raje lepili oznake »sofisticiran« naivist ali »učen« naivist.
Poleg tega pa vas imenujejo tudi »psevdonaivist« ali celo »kot naiven slikar apostrofiran prebrisan profesionalec«.
Moj naivizem je bil sprva popolnoma instinktiven. Ko pa so ta naivizem v meni ozavestili, sem preveril, s kom so me vzporejali. Naletel sem na takšna imena, kot so Lorenzetti in Chagall, med domačimi pa Csontváry, Gulácsy, György Román, Vladimir Szabó, Pekári, Viola Berki in Arnold Gross, vsi ti so se umešali v to trajektorijo. Slikarska svobodomiselnost in popolnoma samosvoj slog so tiste točke, v katerih se ti umetniki ločujejo od svojih sodobnikov. Od takrat dalje sem pričel zavestno izkoriščati elemente tega likovnega svet, prvotni naivizem pa se je spremenil v kritiko. V bistvu sem postal postnaivist. Čeprav moje slike delujejo idilično, to pravzaprav niso.
Bi lahko rekli, da se z naivizmom igrate oz. da izkoriščate njegove značilnosti?
Da, vsekakor. Konec koncev sem s svojo etiketo naivista z eno od svojih slik uspel priti v pariški Grand Palais ob bok Henriju Rousseauju. Poleg tega mi je naivizem dal neke vrste zaščito, nekakšen oklep, zato sem lahko s svojimi slikami občinstvu vedno predočil razmišljanja, ki so me zaposlovala. Moje slike nastajajo na isti način kot lutkovna predstava. Vnaprej imam pripravljen scenarij in različne like, naslikati jim moram samo še okraske in jih obleči v kostime, da bodo odigrali vlogo. Ne stremim k zvesti odslikavi resničnosti, ampak, podobno kot pri lutkah, k izgradnji nekega novega sveta. Hkrati slikam in režiram.
Povedano drugače, s svojimi slikami, ki jih je moč razložiti tudi kot likovne pravljice, skušate izkoristiti svobodo, ki jo daje žanr pravljice, v katerem je vse dovoljeno in vse mogoče.
Tako je. Moje slike so pravzaprav pravljice za odrasle. To je bil moj trik, zato sem postal »sofisticiran« naivist, in zaradi tega nisem nikoli imel problemov, ko sem v življenju naslikal veliko kočljivih ali problematičnih slik. Neki umetnostni zgodovinar mi je nekoč rekel, da človeka uspem preslepiti, ker so moje slike od daleč videti kot idile, a ko se jim približaš, je v njih moč razbrati drame. In tisti, ki ima oči, ta vidi …(Poslani prevod Madžarskega kulturnega centra)
Marijan Zlobec