Že drugi koncert v okviru 29. mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana v Viteški dvorani Križank je pokazal pestrost izbora nastopajočih in veliko možnosti, ki jih organizator nudi nadarjenim glasbenikom za svoj širši javni nastop in predstavitev, sedaj redno še v obliki lastnega video snemanja in predvajanja.
Harfistka Naja Mohorič in flavtistka Barbara Spital, fotografije Marijan Zlobec
Prvi del sinočnjega koncerta je pripadal Duu Eunoia s flavtistko Barbaro Spital in harfistko Najo Mohorič. Izbrali sta si pester program, ki ga je uvodoma zaznamoval slavni Johann Sebastian Bach s svojo Sonato v g-molu, BWV 1020 v treh stavkih: Allegro, Adagio in Allegro. To je bila nekoč priljubljena sonata, ki jo je Irena Grafenauer izvajala s harfistko Mario Graf, tako kot še druge Bachove sonate za flavto in čembalo. Ta uvod je tokrat pokazal, da bomo imeli na odru nadarjeni glasbenici z zelo solidno koncertno pripravljenostjo, diferenciranim izborom del, stilov in časovne širine. Bach je vedno dober za uvod, potem pa je vse odprto, kot se je pokazalo sinoči. Sledila je Ravelova Skladba v obliki habanere, ki je stilno in melodično zelo prepoznavna, potrebuje pa malo več erotičnega soka v izvedbi. Slovenski delež je predstavljal Ivo Petrić s svojo skladbo A Moray Fantasy. Petrić je dobro poznal tako flavto (Irena Grafenauer) kot harfo (Pavla Uršič je bila njegova žena), vendar pa je skladba nastala za kasneje uveljavljeno harfistko Mojco Zlobko Vajgl in prvega flavtista Dunajskih filharmonikov Dietra Fluryja, ko sta nastopala skupaj, tudi v Ljubljani. Skladba je ravno dovolj moderna in hkrati še zavezana tradiciji, da nudi širok izvajalski spekter, pri čemer pa je vprašljivo, koliko je na delo po karakterju res vplival Petrićev obisk Škotske in zaliva, ki je skladbi dal naslov. To ni impresionizem, slikanje narave, ampak intelektualna refleksija.
Nekaj posebnega je bil izbor Franza Schuberta in njegove Sonate v a-molu, D 821, Arpeggione. To vsekakor ni izvirno delo za flavto in harfo, kar se pozna zlasti v manjši spevnosti in čutenju vokalnega ozadja, ki preveva ves skladateljev opus.
Astor Piazzolla prihaja v naš prostor nekako v zadnjih petnajstih, največ dvajsetih letih. Izbor Zgodovine tanga s Cafe 1930 in Bordel 1900 v kombinaciji flavta in harfa v priredbi finskega skladatelja Karija Vehmanena ostaja zvočno manj tipičen in lokalno barvit, da ne rečem “mesen”. Morda bi tak postal, ko bi se flavtistka Barbara Spital bolj sprostila in interpretativno odprla, tako pa je ostajala bolj akademska, medtem ko je imela harfistka Naja Mohorič v sebi več sproščenega glasbenega naboja.
Po toplih aplavzih sta glasbenici dodali še skladbo Salut d’ amour Edwarda Elgarja, ki jo najbolj poznamo po violinski izvedbi, bodisi z orkestrom ali ob spremljavi klavirja.
Schaka Brass
Schaka Brass, mladi trobilni kvintet, je pripravil odličen nastop, podkrepljen z dobrim in atraktivnim programom, seveda z vrhuncem v Bernsteinovem potpuriju iz Zgodbe z zahodne strani v priredbi skladatelja in pozavnista Jacka Galeta. Deset stavkov je seveda izbranih iz slavnega muzikala in dajejo vsebinske poudarke (Maria, Tonight, America, I feel pretty…), vendar pa ne dosegajo celotnega vzdušja izvirne glasbe, kaj šele muzikala, ki je po izvrstnem filmu iz leta 1961, pa še drugih posnetkih, poleg celovite izvedbe še dokumentarni s Kiri Te Kanawa (Maria), Joséjem Carrerasom (Tony), Tatiano Troyanos (Anita) in Kurtom Ollmann (Riff) ob Bernsteinovem komentarju in razlagi svojega dela, zatresel ne le ameriški glasbeni svet.
Solist Matej Kravcar v Amazing Grace
Kvintet se je izkazal kot samozavesten komorni ansambel, uigran, voljan, poln energije in medsebojnega sodelovanja, prepletanja ali prenašanja solističnih partov, pri čemer sta poleg obeh trobent (na straneh postavitve na odru) bila opazna tudi rog in pozavna, brez svojega solističnega vložka pa ni bila niti tuba.
Sproščenost po koncertu
Začeli so sicer z Vuelta del Fuego ameriškega skladatelja Kevina McKeeja (r. 1980), o kateri v koncertnem listu preberem, da izhaja iz skladatelju ljubega “mehiškega zvoka Zorra, ki kombinira pretirano romantiko s predrznostjo”, kot pa je o skladbi zapisal sam avtor, ki je tedaj igral trobento v Continuum Brass Quintetu. Nasploh išče Schaka Brass najvišje vzornike.
Iz zadnje skladbe Amazing Grace, ki je svetovno znana kot črnska duhovna pesem, je v priredbi za trobilni kvintet sinoči izstopal solist, prvi trobentar Matej Kravcar, v priredbi Luthra Hendersona pa je poudarek na nekaterih jazzovskih elementih, ki trobila sicer bolj izzovejo kot bi jih sama vokalna melodija, če se spomnimo legendarne Jessye Norman, ki je enkrat pred dobrimi štiridesetimi leti nastopila na recitalu v Slovenski filharmoniji.
Vsi glasbeniki so imeli v dvorani veliko svojih kolegov, tako da navdušenja ni manjkalo.
Marijan Zlobec