Z odprtjem nove Galerije Bažato (Bazato Gallery) za Bežigradom v Ljubljani (na koncu nekdanje Astre) nastaja novo likovno središče z Bežigrajsko galerijo 1, Galerijo Bažato, Bežigrajsko galerijo 2, Galerijo Generalli, Galerijo Krka… Pokazalo se je, in še bolj se bo, da Ljubljana potrebuje nove prostore in z drugimi ljudmi, bolj kot Cukrarno s selitvijo Moderne galerije v nove prostore ali še ene svoje, kot sem slišal, pa ne na ulici. Možnosti bo odslej veliko, upajmo pa, da zgledi vlečejo in bo nastala še kakšna druga, nova galerija. Na prvi razstavi se predstavlja uveljavljeni slovenski slikar Ivo Prančič, svoji razstavi pa je dal naslov Paratimija. Na ogled bo do 10. decembra.
Matjaž Bažato, fotografije Marijan Zlobec
Matjaž Bažato na srečo prihaja v Ljubljano iz Goriških Brd in z dolgo galerijsko tradicijo, podedovano po svojem očetu, galeristu in umetniku Marjanu Bažatu, in prihaja na svoje. Že pred leti je prostore nekdanje trgovine Gorenje kupil na javni dražbi in z leti zbral dovolj poguma, da je stavbo adaptiral in ustanovil svojo trinadstropno galerijo, pa še depojem v kleti.
“Odkar pomnim, smo imeli doma poseben odnos do likovne umetnosti. Vcepil nam ga je moj oče Marjan, ki je bil sicer profesionalni fotograf. Svojo idejo je uresničil v Goriških Brdih z ustanovitvijo Hiše umetnikov Bažato, prostora, namenjenega delu in ustvarjanju umetnikov. Po njegovi mnogo prezgodnji smrti smo se v družini odločili, da z uresničevanjem ideje nadaljujemo tam, kjer jo je oče končal.
Likovne delavnice, ki so se v Hiši umetnikov Bažato vrstile skozi leta, so mi izostrile okus in odnos do likovne umetnosti. Nastala je nova, še drznejša ideja. Dolgoletna želja po galeriji je pred kratkim postala resničnost.
Za to priložnost se zahvaljujem vsem umetnicam in umetnikom, ki so prihajali v Hišo umetnikov Bažato na Hum in v njej ustvarjali. Brez njih se ideja in želja, povezana z odprtjem galerije, ne bi uresničila. In z njo nov začetek in novi izzivi.
Matjaž Bažato
Že oče Marjan je bil zelo spreten organizator, sin pa nadvse
“Hiša umetnikov Bažato, ki deluje na Humu v Goriških Brdih, odpira prostore Galerije Bažato v prestolnici in bo s svojo prisotnostjo v Severjevem kompleksu Astra bogatila kulturno življenje. Obnova stavbe je zahtevala posebno pozornost, nad katero je strokovno bdel Zavod za varsto kulturne dediščine Slovenije. Stavba je bila zgrajena v 60. letih prejšnjega stoletja in že njena razčlenjena fasada nakazuje ustroj notranjega prostora in konstrukcije, kar je bilo tudi eno izmed oblikovalskih načel enega najpomembnejših arhitektov slovenske povojne arhitekture, Savina Severja (1927-2003).
Z novim začetkom in novo Galerijo Bažato želimo prestavljati dela umetnic in umetnikov skozi njihov ustvarjalni proces, jih avtorsko predstavljati, razčlenjevati in prikazati njihovo specifiko ter osebno dojemanje sveta skozi fuzijo realnega in irealnega z vsemi njihovimi ustvarjalnimi pristopi. S svojo usmeritvijo želimo poudariti prepoznavnost umetniškega potenciala izbranih umetnic in umetnikov, postati središče sodobnih umetniških praks ter s premišljenim, natančnim, hkrati pa ambiciozno zastavljenim programom predstaviti raznoliko, poučno in navdihujoče domače in tuje umetniško področje.
Program Galerije Bažato sestavlja niz samostojnih, skupinskih, preglednih in tematskih razstav in vključuje produkcije različnih likovnih pristopov, aktualno in v koraku s časom ter odprto interdisciplinarnim medijem. S tem želimo v galeriji omogočiti presečišče sodobne likovne produkcije z dodano vrednostjo, kjer se bo aktivno, inovativno in strokovno predstavljala in trgovala umetnost, za katero stojimo in v katero verjamemo. Hkrati želimo vzpostaviti mostove med umetniki, stroko, zbiralci, ljubitelji in zaljubljenci v umetnost, dokazati sposobnost prevrednotenja preteklosti, z reanimacijo njene svežine, in z ustvarjalnim pristopom prihodnosti, ki jo želimo ohraniti neobremenjeno z ideološkimi pogledi v želji uspešnega premoščanja morebitnih ovir pri uresničevanju galerijskega poslanstva.
Napis v slovenščini in angleščini, priimek pa le Bazato, foto Marijan Zlobec
Izbor umetnic in umetnikov Galerije Bažato ne pomeni le selekcije na osnovi kakovosti, pač pa nudi vpogled v različne produkcije in likovne pristope umetnikov starejše in mlajše generacije, s katerimi galerija sodeluje, jih promovira in z njimi raste ter jih želi popeljati v mednarodni umetniški prostor v obliki sodelovanja z galerijami tako doma kot v svetu in z udeležbami na mednarodnih umetniških sejmih.
Prepričani smo, da v Sloveniji in njeni okolici nastaja dovolj kakovostne in raznolike likovne ustvarjalnosti, ki jo je potrebno podpreti in umestiti v širši kontekst, kar bo vsekakor eden največjih izzivov v prihodnosti galerije.
Nina Jeza, kustosinja Galerije Bažato
Pozdrav lastnika galerije Matjaža Bažata, foto Marko Zaplatil
“Razstava, s katero v kulturni prostor vstopa po gabaritih in programskih hotenjih ambiciozna galerija, si zasluži posebno pozornost. Zaradi pogumne odločitve in morebitnega pomena dogodka bi morali biti zadovoljni vsi, ki delujemo na tem področju; poleg tega razstava in z njo tudi umetnik prevzemata vlogo manifesta prihodnjega razstavnega programa, kakršnega javnost prej ni poznala. Zato odločitev, da to nalogo za Galerijo Bažato prevzame razstava nedavnega ciklusa slik Iva Prančiča kot mednarodno uveljavljenega predstavnika lokalne slikarske scene, že ob samem začetku deluje kot dobro premišljena izbira za predstavitev programskih hotenj. Manifest kot pomembna oblika zgodovinskega kulturnega delovanja je v sodobni ustvarjalni praksi sicer sam po sebi pretežno skrčen na formalnost in seznam lepih želja ali le izpolnitev promocijskih obveznosti. Vse kaže, da v sodobni razpršeni kulturni in politični stvarnosti vlada pomanjkanje ustvarjalne domišljije za osmišljanje inovativnih, prekucuških vsebin, v sklopu katerih bi se lahko zbrala kritična skupina ustvarjalcev, potrebnih za vsebinski preobrat. Mogoče je bolje, če si radikalne spremembe niti ne želimo. V tukajšnjih okoljih smo bili priča številnih radikalnih in vplivnih poskusov na področju umetniške prakse, pa tudi neuspešnih eksperimentov pri vodenju kulturnih dejavnosti. Za obstoj in delovanje likovne scene je gotovo potrebna trajna vzpostavitev dejavne galerije s kakovostnim in odprto delujočim programom zunaj ustaljenega kulturnega sistema. Galerija Bažato to vsekakor obeta. S preobrazbo formalno zadržanega funkcionalizma socialistične arhitekture v mednarodni standard bele galerijske kocke v treh nadstropjih domiselno predstavlja prostorske vidike te naloge.
Pisec študije v katalogu Branko Franceschi, direktor zagrebške Moderne galerije, foto Marko Zaplatil
Razstavni prostor obeh nadstropij je zasnovan kot zaporedje med seboj povezanih oddelkov, kar omogoča premeščanje in sestavljanje razstavljenih predmetov, umetniških disciplin in usmeritev, da imajo snovalci in kustosi razstave dovolj telesnega in miselnega prostora za operativne ideje. Stopnice, obložene z braškim kamnom, edini za zdaj opazni razkošni element ureditve, se podaljšajo v zanimivo, čeprav ozko trikrako stopnišče, ki omogoča raznotere posege v prevladujoče krožno zaporedje razstavnih prostorov. To bo gotovo kraj številnih naključnih, načrtovanih, želenih in neželenih srečanj, ki so zanimiv preplet (temelj, podlaga, osnova, bistvo) družabne razsežnosti vsakega kulturnega dogodka. V gneči ob otvoritvah bi lahko nastale težave zaradi utesnjenega preddverja v pritličju, toda izkušen razstavljavec z bogatim opusom, kakršen je Ivo Prančič, je tudi to, tako kot vse druge prostorske značilnosti, znal izkoristiti za učinkovit, prav tu morda malce čustven in izpoveden uvod v postavitev slik v razstavnih galerijah zgornjih nadstropij. V okviru popolne prevlade javnih kulturnih ustanov, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, moramo v tako velikopoteznem projektu, kakršen je v Galeriji Bažato, nehote videti svojevrstno kritiko institucij.
V pritličju je manjši galerijski prostor, a ima na drugi strani večji za družabna srečanja
V skladu s takim razmišljanjem sem ob ogledu razstave pojasnil tudi enega od pojmov, ki jih Prančič občasno vnaša v slikarske kompozicije in ki se vse po vrsti nanašajo na bolezenska, motena ali okrepljena stanja. (Ivo Prančič je že leta 2016 oblikoval cikel slik pod naslovom Pandemic Allergy in ga leta 2017 predstavil na razstavi z enakim naslovom v Galeriji Equrna). Besedo allergy sem prvič pojasnil kot anagram besede gallery, kar bi lahko pomenilo, da je eden od vodilnih in razstavno zelo uspešnih slikarjev zadržan do programskih politik muzejsko-galerijskega sistema. Moja razlaga je presenetila tudi Prančiča, in čeprav se narava določene slike morda nanaša na zdravstvene ali civilizacijske težave v sklopu razstave, s katero odpiramo novo, ambiciozno galerijo, zlasti ker je bilo pisanje uvodnika zaupano zunanjemu kustosu, je kritika lokalnega okolja pričakovana tudi tedaj, ko ni v celoti ozaveščena. In to je dobro. V Zagrebu, kot dobro vem, ta postopek že desetletja poteka bolj ali manj intenzivno, vse od Galerije Forum, ki so jo nezadovoljne elite lokalnega visokega modernizma ustanovile ob koncu šestdesetih let, do Galerije Arterija, ki so jo prav tako ustanovili umetniki in je delovala na prelomu tisočletja. Po socialističnem obdobju so se okrepile zasebne pobude in tako se je Tomislavu Kličku, zvestemu zbiralski strasti, s hišo za ljudi in umetnost Laube posrečilo oblikovati popolnoma nov programski vzorec, po katerem se razstavljeni predmeti prepletajo z najrazličnejšimi dogodki, od glasbenih do korporativnih. Čeprav je za tiste, ki so vajeni izključno vizualni umetnosti posvečenih razstavnih prostorov, ta nepravoverna kombinacija morda sramotna, je likovni umetnosti, za razliko od njene prakse, zagotovila zelo potrebno novo in drugačno občinstvo.
Manifest
Galerija v skladu z otvoritvijo pod imenom Paratimija, (parathymia ≃ para- + gr. thymós: duša, duh, razum; motnja duševnega razpoloženja in vedenja, skrajno neprimerno vedenje v določenih okoliščinah (razumska vsebina nima ustreznega čustvenega odziva), predstavlja novejši in praktično nikoli predstavljen cikel Prančičevih slik, pretežno oljnih ali v mešani tehniki na platnu, od leta 2017 do danes. Poleg tega sta predstavljeni tudi dve starejši sliki iz leta 2013. Formati so različni, od majhnih, ki jih Prančič razstavlja tudi kot slikarske instalacije, do monumentalnih kompozicij, sestavljenih iz več slik, kar je bil umetnik vajen predstavljati tudi doslej. Razlike v formatih so spretno izkoriščene za dinamično zasnovo postavitve na podlagi vizualnega kriterija ocene usklajenosti del ali njihovega prostorskega učinka; čeprav je vedno opazno variiranje istega izvedbenega postopka, dramaturška napetost, ki jo spodbuja ogled razstave, niti za trenutek ne poneha. Omenil sem že, da je v pritličju ločena skupina del na papirju manjšega formata z avtobiografsko vsebino. Gre za posebno čustveno posvetilo življenjski izbiri. Posegi na prilaščenih slikano-pisnih noticah so slikarjev dvogovor z očetom, sicer pedagogom, ki je nekje globoko v sebi želel biti umetnik.
Prvi radovedni ogledi
Ta spontani palimpsest, ki očeta in sina združuje v istem likovnem prostoru, čeprav v različnem času, bo morda nekoč, ko bo z razstavljanjem v galeriji prešel v javno sfero, ključ do razumevanja Prančičeve poetike.
Družabni prostori z mednarodno enoteko
Prančič kot slikar na konceptualnem nivoju vzpostavlja dialog z zgodovino sodobnega slikarstva. Seveda ni treba, da bi bilo to opazno na prvi pogled, kot tudi ne družinski odnosi, ki se spreminjajo v matrico našega psihofizičnega odnosa do stvarnosti,. Njegov pregovorno silovit stik s podlago, poglobljenost v slikarsko snov, ki jo nanaša, kot vse kaže s čopičem, krpo, prsti, izdaja izrazito intuitivno dojemanje slikarskega medija, slikanje pa med drugim tudi kot metodo osebnega očiščenja. Njegova poteza s čopičem se svobodno in neovirano preliva čez robove slike, spet drugič pa zastane pred robom, da združi podlago v kompozicijo; nobenih pravil ni. Vendar so te gestualne situacije, ki se razvijajo iz notranje ustvarjalne potrebe po uresničenju, odpirajo različnim tematikam, estetskim, etičnim, postopkovnim ali kulturološkim, in kljub gravitaciji nanesene snovi prodrejo v prvi slikarski plan in določajo formalni in semantični značaj kompozicije. Prančič ni deklarativen umetnik, čeprav je po svoje izrazito pripoveden. Njegova platna so polna dogajanja, ki se izmikajo prevladujoči gestualni izvedbeni metodi. Sporočila, tudi kadar so prelita v besede, ostajajo na ravni znamenj ali splošnih pojmov, zato brez zadržkov lahko trdimo, da pot do gledalca najdejo z vzpostavljanjem empatije ali prepoznavanjem nekakšne generacijske ali civilizacijske kode, ne pa z neposredno izjavo ali geslom. Prančič se izogiblje komentiranju dogodkov; raje s pogledom spodbuja k razmišljanju in tako za razliko od prevladujoče referenčne estetike umetniško delo predstavi nazorno, s celostno čutilno zaznavo, ne pa s čistim razumom.
Poimenovanja slik so hkrati tudi sestavni deli kompozicij; Black Garden, Deep Rumble, na primer, daje vtis, da je vzet z kataloga pojmov neopsihedelične kulture newagea, ki izvira iz distopičnih vizij civilizacijskih preobratov, v ozadju pa je slišati zvoke kitarskih riffov ali utripanje ritmičnih inštrumentov. K občutku distopije prispeva tudi temna, monokromatična, grafitno črna barva, gestualno ekspresivna podlaga, ki prevladuje na večini kompozicij, prav tako pa tudi pojmi iz psihiatričnega besednjaka, na primer naslovna Paratimija, ali medicinskega, kot je pandemija, ki so povezani v nize in tvorijo skoraj geometrične strukture. V prvem planu Prančičevih kompozicij srečamo najrazličnejša dogajanja. Razen besed so to morda zapletene geometrijske strukture živih barv, antropomorfne lise, grude, skupki čiste barve, ki se cedijo v obliki meduze, sporadični nadzorovani izbruhi barve na površini, oblikovani izmenično v matiranih in gladkih mračnih odtenkih, z nenadnimi spremembami agregatnega stanja barve s tipnim učinkom opekline ali kraste, črnimi paralelogrami na črnih slikah, ki spominjajo na ugasnjene monitorje v temi, tanke ravne linije svetle barve, ki se v oddaljenih točkah spajajo v oblike, vidne šele od daleč, kot geometrijske različice še nepojasnjenih geoglifov v puščavi Atakama. Prančičevi virtuozni vizualni rebusi ne zahtevajo, da jih rešimo, pa tudi jasnih odgovorov ne ponujajo. Nekateri pisani nizi so namenoma skaljeni do nečitljivosti, čeprav lahko slutimo obliko črk. Tema je do konca neizrečena, vsebino se da slutiti, potrebno je sodelovanje gledalca; umetnik se odpre, čeprav ima vrata hkrati trdno zaprta. Skrajno učinkovita paratimija.
Razstava del Iva Prančiča je odličen izbor za otvoritev galerije, kajti opus tega umetnika prinaša potrditev najrazličnejših slikarskih postopkov, značilnih za ne-mimetično umetnost, največji prispevek dvajsetega stoletja k vizualni kulturi. Njegov ustvarjalni nazor razumem kot sposobnost, da vse raznoterosti, ki so nekoč dejansko obstajale, ali celo zgodovino sodobnega slikarstva v trenutku umetniškega izoblikovanja, pa tudi vse tisto vmes, ponotranji in vrne svetu kot svojo vsebino in obliko.Težko se je upreti temu, da ne bi vsaj poskusili našteti vse, kar na njegovih slikah opazimo kot premišljen odmev: od ekspresivne slikarske geste do monokromatike, informela ali umetniškega informalizma, slikarstva polja, hard edgea, geometrične abstrakcije, Maljevičevih črnih kvadratov na črni podlagi, Opalkovih besedilnih nizov, letrizma, ekspresivnosti nove podobe in novega »divjega« slikarstva ali novega fovizma in tako naprej.
Prančič je pripadnik rodu slikarjev, ki so morali v svojem poklicu desetletja poslušati o domnevni smrti slikarskega medija ob prelomu tisočletja ali dandanes pozabljenem abstraktnem slikarstvu, vendar so kljub temu uspeli in ostali aktualni. Posrečilo se mu je. Posebno učinkovita, pa tudi povedna za njegovo subverzivno, vseobsegajočo ustvarjalno strategijo, je metoda izvedbe slik na izrazito globokih podokvirih, dodatno naslonjenih na masivne skrite nosilce.
Na odprtje je prišla direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki
Ko je slika obešena na steno, po zaslugi podkonstrukcije daje vtis, da lebdi v prostoru, to pa hkrati poudarja njen temeljni duhovni izvor in pripadnost razredu umetniških objektov. Prančičeve slike, ki vstopajo v prostor, so pravzaprav res slike-objekti, kar je še ena od pogosto uveljavljenih metod kontaminacije umetniških disciplin, s katerimi je ustvarjalnost v osemdesetih letih zaznamovala konec projekta avantgarde in uveljavitev tradicionalnih umetniških disciplin, katerih cilj je bilo ustvarjanje umetniškega objekta.
Umetniški gostje
Na koncu naj izrazim upanje, da sem naštel dovolj dokazov, ki potrjujejo, da je nenavadno obvladovanje sinteze v ustvarjanju Iva Prančiča idealen slikarski vzorec našega časa in zato zadostno jamstvo prihodnosti in odprtega programa Galerije Bažato. V naši družbi je vedno premalo sodelovanja med kulturnim sistemom in zasebno iniciativo v kulturi kot vrnitvijo h kulturnemu modelu sodobne civilne družbe, ki je preživljala neskončen niz vojn in revolucij.
Aleksander Bassin
Besedilo posvečam svojemu dragemu kolegu in pesniku Tonku Maroeviću, čigar nenadna smrt me je kot pisca uvodnika povezala z umetnostjo Iva Prančiča. Upam, da sem se vsaj malo približal merilom, ki jih je pri pisanju o umetnostnih delih vzpostavil s svojo sintezo likovne kritike in poezije.
Branko Franceschi (direktor zagrebške Moderne galerije)
Na odprtje je prišlo kakih tristo gostov
Ogled galerije in razstave v maskah
Marijan Zlobec