Enajstega novembra bo minilo 200 let od rojstva Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ob tej priložnosti je Ruski dom, nekdanji Ruski center znanosti in kulture, pripravil predavanje doktorice muzikologije in flavtistke Anite Prelovšek s koncertom ruske mezzosopranistke Marine Igrickaje in pianistke Aline Kolomijec, da bi skupaj z gosti počastili jubilej slavnega pisatelja z osvetlitvijo manj znanih dejstev iz življenja tega velikega pisatelja, in sicer s poudarkom na njegovem odnosu do glasbe. Anita Prelovšek je med tem že povabljena na svetovni kongres o Dostojevskem v Omsk.
Anita Prelovšek v Ruskem domu, foto Marijan Zlobec
Vemo, da je Dostojevski zelo cenil vse zvrsti umetnosti, poleg literature tudi gledališče, slikarstvo, glasbo in ples. Tudi slikarstvo je bilo zanj vir navdiha pri literarnem delu. Rad je hodil v Ermitaž in na letne razstave, ki jih je prirejala Akademija umetnosti v St. Peterburgu; v tujini pa je obiskoval galerije in muzeje in se navduševal tudi nad arhitekturo.
Vasilij Perov – Dostojevski, 1872
Dostojevski je imel glasbo zelo rad in jo je globoko razumel. Glasba je v njegovem življenju igrala pomembno vlogo. Dostojevskemu so bile všeč različne zvrsti glasbe.
Anita Prelovšek med predavanjem
Oboževal je opero, hodil je na solistične nastope znamenitih virtuozov svojega časa, ki so nastopali v St. Peterburgu, v času prisilnega dela v Sibiriji je zbiral ljudske pesmi, ki so jih peli kaznjenci. Poznal je več pesmi iz zvrsti ruske romance (to je zvrst ruskih petih pesmi, pogosto precej sentimentalnih, ki se je razvila v imperialni Rusiji; med najpomembnejšimi predstavniki sta Aleksander Aljabjev in Aleksander Varlamov); dotaknili pa so se ga je tudi poulična glasba, ki jo je slišal na ulicah St. Peterburga, ljudsko petje ter glasba, ki je zvenela v gostilnah, gostiščih. Poznal je glasbo iz ruskih aristokratskih salonov in domače muziciranje v ruski družbi. Medtem ko je bival v tujini, ni zamudil priložnosti za poslušanje glasbe v izvedbi simfoničnih in pihalnih orkestrov zunaj v parkih. Po pričevanju sodobnikov je imel dober posluh in je tudi sam pogosto pel ali popeval različne melodije. Tudi nekateri njegovi sorodniki so se ukvarjali z glasbo in celo še danes živeči nekateri potomci pisatelja se ukvarjajo z glasbo. Dela Dostojevskega so vplivala na sodobno glasbeno, predvsem operno ustvarjalnost.
Ilja Repin – Mihail Glinka, 1887
Glasba je pomembno povezana z delom Dostojevskega. V njegovih delih najdemo citate glasbenih del, ki jih je slišal na koncertih in v operi, ljudske pesmi ali ruske romance, pa tudi vtise o nastopih velikih umetnikov svojega časa. Dostojevski je ponekod v svojih delih prav z glasbo opisal čustva in duševna stanja svojih junakov.
Mezzosopranistka Marina Igrickaja, foto Marijan Zlobec
Dostojevski in glasba na splošno
V eni od svojih povesti (Tuja žena in mož pod posteljo) je zapisal: »Pravijo, da je glasba lepa prav zato, ker je mogoče prilagoditi glasbene vtise vsakršni duševni ubranosti. Vesel človek bo našel v zvokih veselje, žalosten – žalost.«
Dostojevski je pogosto povezoval petje z dobrim razpoloženjem, srečnimi čustvi. V Belih nočeh je zapisal: »Hodil sem in pel; veste, kadar se dobro počutim, tedaj zmeraj nekaj popevam sam zase kot vsak srečen človek, ki nima ne prijateljev ne dobrih znancev in ki v radostnih trenutkih nima s kom razdajati svojega veselja.« Kot je pozneje pripovedoval svoji ženi Ani Grigorjevni, je po tem, ko so mu v zadnji minuti pred izvršitvijo smrtne kazni preklicali smrtno obsodbo in jo spremenili na prisilno delo v Sibiriji, hodil po svoji zaporniški celici v Petropavlovski trdnjavi v St. Peterburgu in »pel, glasno pel«, ker je bil tako srečen za podarjeno življenje.
Po pričevanju pisateljeve hčerke je Dostojevski, ko je bil dobro razpoložen, pogosto pel rusko romanco Ob zori je ne prebudi. To je romanca znamenitega skladatelja te zvrsti ruskih pesmi, Aleksandra Varlamova.
Skladatelj Aleksander Aljabjev
Dostojevski in opera
Dostojevski v svoji mladosti ni zamudil nobene operne premiere. V St. Peterburgu sta takrat delovali Ruska opera, od leta 1843 (takrat je bila ustanovljena, in sicer pod vodstvom italijanskega opernega pevca tenorista Giovannija Battiste Rubinija) pa tudi Italijanska opera in Dostojevski je obiskoval obe. Leta 1846, v času, ko je pisal roman Netočka Nezvanova, je napisal svojemu bratu Mihailu: »Ob sedmih zvečer hodim v Italijansko opero. Zgoraj na galeriji poslušam naše izjemne pevce.« Vstopnice so bile drage in Dostojevski je kupoval najcenejše. Še čez desetletja se je tega obdobja spominjal: »Za nas so bila takrat največji užitek stranska mesta v galerijah 5. reda za 80 kopejk.«
Tenorist Giovanni Battista Rubini, portret neznanega slikarja
V 40. letih 19. stoletja sta na italijanski operni sceni obstajali dve različni, nasprotni smeri opernega petja oziroma interpretacije, ki sta razdelili ljubitelje opernega petja na dve nasprotujoči si skupini. Prva smer je bila bolj dramatična in je poudarjala izraznost, ekspresijo, druga pa je častila čisto virtuoznost bolj kot druge značilnosti. Prvo smer je predstavljala predvsem dramatična sopranistka Teresa De Giuli Borsi, medtem ko so predstavniki druge skupine častili koloraturno sopranistko Erminio Frezzolini. Prve so imenovali borzisti, druge pa frezziolinisti. Priimek Borsi so namreč v cirilici zapisovali tako Borsi kot Borzi, zato so oboževalce te pevke poimenovali borzisti. V drugem taboru, ki je oboževal koloraturni sopran Frezzolinijeve, so bili predvsem predstavniki aristokracije, medtem ko so bili oboževalci Terese De Giuli Borsi bolj demokratična publika, med njimi je bil tudi Dostojevski.
Giovanni Boldini – Giuseppe Verdi
Koloraturna sopranistka Erminia Frezzolini je bila znana in cenjena interpretinja vlog Bellinijevih in Donizettijevih oper. Nastopila je na nekaterih prvih izvedbah oper Mercadanteja in Verdija. Bila je med drugim prva Giselda v Verdijevi operi I Lombardi alla prima crociata (1843) in prva interpretinja naslovne vloge v Ivani Orleanski (1845). Imela je mednarodno kariero; nastopala je poleg St. Peterburga tudi v drugih opernih gledališčih v Evropi (London, Dunaj, Parizu, Madrid) in tudi v Ameriki.
Karoly Gjurkovič – Giuseppina Strepponi
Teresa De Giuli Borsi je bilo umetniško ime Marie Terese Pippeo, ki je bila ena najbolj znanih dramskih sopranistk sredine 19. stoletja. Imela je mednarodno kariero, ki jo je vodila od Italije do Rusije in nekaterih opernih odrov v Evropi. Odlikovala se je kot interpretinja Bellinija in Donizettija ter predvsem kot izjemna interpretinja verdijanskih vlog. Potem ko je leta 1842 zamenjala Giuseppino Strepponi (bodočo Verdijevo ženo) v vlogi Abigaile v Nabuccu, (ki je nasopila v krstni izvedbi Nabucca), in prispevala k izjemnemu uspehu ponovitve te opere, je Verdi leta 1849 prav zanjo napisal vlogo Lide v svoji operi Battaglia di Legnano.
Dostojevskemu so bili bolj všeč izvajalci, ki so znali v svojih interpretacijah doseči dramatičnost in globoko izraznost, in ne tisti, ki so v interpretacijah dajali poudarek le na virtuoznosti.
Arija princa Ratmirja iz 3. dejanja opere Ruslan in Ljudmila
V časopisih tistega časa so se pojavljale novice o nasprotujočih si taborih opernega občinstva. Tudi Dostojevski se je odzval na borziste in frezzoliniste, in sicer o njihovem medsebojnem sovraštvu piše ironično v svoji povesti Tuja žena in mož pod posteljo. Junak povesti, ljubosumni mož, ni prihajal na operne predstave le zaradi glasbe:
»Naslednji večer je bila predstava v Italijanski operi […] Dobro so vedeli le to, da je Ivan Andrejevič v Italijanski operi strašansko rad za kako urico zasmrčal; nekajkrat se je celo pohvalil, kako sladko in prijetno zaspi. »In ta primadona, kakšna pevka pa je? Mijavka kot bela muca tisto svojo uspavanko«, je govoril prijateljem. […] Moram omeniti, da sta bili tedaj v gledališču dve stranki in vsaka se je bojevala za svojo primadono. Eni so se imenovali zisti, drugi pa nisti. Obe stranki sta bili tako vneti za glasbo, da so se biljeterji nazadnje začeli že resno bati kakšnega prehudega izbruha ljubezni do vsega lepega in vzvišenega, kar sta poosebljali obe primadoni.«
V 40. letih 19. stoletja je Dostojevski videl naslednje opere, nad katerimi se je, po pričevanju njegovega dobrega prijatelja in zdravnika Janovskega, s katerim sta pogosto skupaj hodila v opero, zelo navduševal. To se bile opere: Viljem Tell Gioachina Rossinija, Mozartov Don Giovanni, Bellinijeva Norma in Meyerbeerovi Hugenoti. Navdušila ga je tudi romantična opera Robert Hudič, takrat zelo popularna opera, ki je skladatelju Meyerbeeru prinesla izjemno slavo. Dostojevski to opero omenja v povesti Bele noči, in sicer z besedami: »upor mrtvecev v Robertu (se spomnite glasbe? Po pokopališču diši!)«. Ta motiv je Dostojevski omenjal tudi v skicah za romana Mladenič in Bratje Karamazovi.
Plesalka Maria Taglioni
Ta omemba Meyerbeerove opere je povezana z izjemnim vtisom, ki ga je na pisatelja naredil nastop ene najslavnejših balerin romantične dobe, Marie Taglioni. V prizoru na pokopališču je namreč plesni del, kjer junakinja vstane iz groba, in to vlogo je z velikim uspehom plesala Taglioni.
V delih Dostojevskega iz obdobja okrog leta 1843, ko so se začele predstave v Italijanski operi, pogosto najdemo literarne junake, ki se spominjajo predstav v operi ali pojejo znamenite arije.
Ary Scheffer – Pauline García Viardot
Tako na primer v povesti Bele noči (1848) Dostojevski omenja predstavo Rossinijevega Seviljskega brivca. Protagonista tudi ponovita prizor iz te opere (oba zapojeta »Rozina«), ki je tematsko povezan z dogajanjem v povesti Dostojevskega. Gre za prizor, kjer Figaro prepričuje Rozino, naj grofu napiše ljubezensko pismo; Rozina ta predlog zavrača, potem pa se izkaže, da je to pismo že napisala. Omemba Seviljskega brivca je povezana s predstavami te opere med letoma 1843 in 1845, ko je v vlogi Rozine nastopala slavna mezzosopranistka Pauline García Viardot. Ves St. Peterburg je bil navdušen nad interpretacijo vloge Rozine, ki jo je pela ta znamenita pevka. V časopisih so posebej hvalili prav ta prizor s pismom. Tudi nekateri prijatelji Dostojevskega (iz krožka Petraševcev) so občudovali pevkin talent; prijatelj pesnik (Plešejev) jo je celo opeval v svoji poeziji.
Maria Malibran, portret neznanega slikarja
Dostojevski je imel srečo, da je imel priložnost videti in slišati Pauline García Viardot. García Viardot je bila namreč ena najznamenitejših in najvplivnejših umetnic svojega časa. Njena biografija je impresivna. Po starših je bila španskih korenin, rojena v Franciji leta 1821, torej istega leta kot Dostojevski. Pauline je bila mlajša sestra ene največjih opernih zvezd svojega časa, slavne Marie Malibran. Tako starša kot brat in pozneje slavna sestra so bili uspešni pevci. Po nasvetu George Sand se je poročila z dobri dve desetletji starejšim direktorjem italijanskega gledališča (Théâtre Italien), s katerim je imela štiri otroke, vendar pa je uživala naklonjenost pisatelja Ivana Turgenjeva vse do njegove smrti (leta 1847 se je pisatelj zaradi nje preselil v tujino).
Ilja Repin – Ivan Turgenjev, 1874
Turgenjev naj bi se prav leta 1843 na predstavi Seviljskega brivca nesmrtno zaljubil v to pevko. Ko je dve leti pozneje ona odšla iz Rusije, ji je sledil v tujino in ji čez nekaj desetletij celo podaril vilo v bližini Pariza. García Viardot je vplivala na mnoge velike glasbene osebnosti 19. stoletja, kot so Chopin, Gounod, Saint-Saëns, Berlioz, Meyerbeer in Fauré. Nekateri so ji posvetili vloge v svojih operah.
Giacomo Meyerbeer
V mladosti je bila tudi uspešna pianistka, ki jo je med drugim poučeval mladi Franz Liszt, pozneje pa je včasih igrala duete skupaj s Chopinom, s katerim je prijateljevala. Bila je tudi skladateljica, ki je med drugim napisala eno opero in štiri operete. S Chopinovim dovoljenjem je priredila njegovih 12 mazurk za glas; priredila je tudi nekaj Schubertovih in Brahmsovih skladb ter Haydnovih godalnih kvartetov za glas in klavir. Napisala je tudi več kot 100 samospevov v različnih jezikih.
Andrea Cefaly – Saverio Mercadante
V 30. in 40. letih 19. stoletja so tako v Ruski kot v Italijanski operi v St. Peterburgu zelo pogosto uprizarjali opere takrat izjemno priljubljenega skladatelja neapeljske šole, Saveria Mercadanteja. Arije iz njegovih oper so pogosto izvajali tudi na koncertih, klavirske priredbe njegovih vokalnih del v priredbi Franza Liszta pa so izvajali predvsem pri domačem muziciranju. Mercadante je napisal več kot 60 oper; danes so večinoma skoraj pozabljene, razen redkih izjem in posnetkov; na primer v zadnjem času je Mercadantejevo opero (I due Figaro) dirigiral Riccardo Muti. Sicer pa je Mercadante še danes izjemno priljubljen skladatelj med flavtisti; najbolj znan je njegov Koncert za flavto in orkester v e-molu (1819), katerega zadnji stavek se imenuje Rondò russo. Časopisi v St. Peterburgu so pogosto omenjali Mercadanteja in izvedbe njegovih oper ter arij na koncertih. Tudi Dostojevski je pozneje v svojem delu Selo Stepančikovo in njegovi prebivalci (1858) omenil Mercadanteja – in sicer literarni junak, da bi pokazal svojo široko razgledanost, navaja dve znani osebnosti, ki se ju prvi spomni in se začenjata s črko m: Machiavelli in Mercadante.
Skladatelj Aleksej Nikolajevič Verstovski
Od ruske opere je v tistem obdobju, torej v 40. letih, videl Askoldov grob skladatelja Alekseja Nikolajeviča Verstovskega (ki je bil tedaj rival Mihaila Glinke) in Ivana Susanina ter Ruslana in Ljudmilo Mihaila Glinke. Od ruske opere je imel celo življenje najraje prav Ruslana in Ljudmilo in je želel pozneje tudi svoje otroke navdušiti za to opero, tako, da jih je večkrat peljal na predstavo.
Auguste Charpentier – George Sand, 1838
Pisatelj je pisal o navdušenju nad Italijansko opero, a že kmalu je opozoril na upad interesa nad njo (ta je bil že v letih 1845-46, torej dve-tri leta po odprtju). Obiskovanje Italijanske opere je bilo modno, a kmalu se je občinstvo v operi začelo tudi dolgočasiti. To ugotavlja tudi v svojem Peterburškem letopisu iz leta 1847:
»Peterburg vstaja in zeha, zeha med izpolnjevanjem svojih dolžnosti, zeha, ko se odpravlja spat. Najbolj pa zeha na elegantnih plesih in v operi. Sicer pa je opera pri nas na vrhuncu. Glasovi čudovitih pevcev so tako jasni in čisti, da že začenjajo prijetno odmevati po vsej naši prostrani državi, po vseh mestih, mestecih, vaseh in selih. Zdaj že vsi vejo, da imamo v Peterburgu opero, in vsi nam zavidajo. A Peterburg se kljub temu rahlo dolgočasi in proti koncu zime mu je opera že tako dolgočasna kot… no, kot zadnji zimski koncert.«
Sopranistka Teresa De Giuli Borsi
In na drugem mestu pred tem odlomkom piše takole:
»Imamo pa recimo tudi odlično Italijansko opero, ki bo naslednje leto če že ne še boljša, pa vsaj razkošnejša. Ne vem, zakaj, a zdi se mi, da to Italijansko opero vzdržujemo zaradi prestiža, kot da bi šlo za nekakšno dolžnost. […] Meni se sicer zdi, da smo malo vseeno tudi zehali […]. Nikakršnega namena nimam odkrito kritizirati naše sposobnosti živeti v tem svetu; v tem smislu je opera občinstvu prinesla veliko koristi, saj je naravno razdelila melomane na navdušence in na zgolj ljubitelje. Eni so se nagrmadili zgoraj, zaradi česar je tam zavladala takšna vročina, kot da smo v Italiji, drugi pa so sedeli v parterju, se popolnoma zavedali svoje veljave, veljave izobraženega občinstva […]. […] Dobro vemo, da smo za svojih petnajst rubljev dobili evropejski užitek – in to nam zadostuje. Poleg tega pa k nam prihajajo takšne patentirane zvezde, da se nimamo kaj pritoževati. Saj smo se vendar naučili, da nas nič več ne more začuditi. Če v operi ne poje Rubini, potem je škoda denarja, če pisatelj ni Shakespeare, potem je branje stran metanje časa. Naj Italija vzgaja umetnike, Pariz pa jim odpira vrata v svet. Zakaj bi mi izgubljali čas z nežnim vzgajanjem, izobraževanjem, spodbujanjem in uvajanjem v svet novih talentov, recimo pevcev? Saj nam jih pošiljajo od tam – izoblikovane in slavne.«
Drugi slavni romantični glasbeniki, ki so nastopili v St. Peterburgu
Hector Berlioz, portret neznanega slikarja po Nadarjevi fotografiji, 1860
In resnično je Dostojevski v nekaj letih (že od 1841-1843) slišal najboljše mednarodne umetnike, poleg pevcev tudi inštrumentaliste. Leta 1842 in 1843 je v Rusiji nastopal Franz Liszt (leta 1842 v St. Peterburgu) in Dostojevski se je udeležil vseh petih koncertov slavnega pianista. Kot piše v biografiji Dostojevskega Ljudmile Saraskine, je Dostojevski za vsako vstopnico plačal do petindvajset rubljev, kar je bila tretjina mesečne plače. Eden od najpomembnejših dogodkov v glasbenem življenju v Rusiji je bilo tudi gostovanje Hectorja Berlioza leta 1847 v St. Peterburgu in Moskvi; takrat je dirigiral svojo dramatično simfonijo Romeo in Julija. Od dveh koncertov Berlioza v St. Peterburgu je bil Dostojevski vsaj na enem, morda pa celo na obeh. V svojem Peterburškem letopisu omenja ples pri Capuletih, ki ga označi kot »presunljivo trdoživega in žalostnega«.
V zbirki pisateljeve druge žene Ane Grigorjevne so se med avtogrami glasbenikov ohranili tudi avtogrami Liszta, Balakireva in Glinke.
Violinist Ole Bull
V 40. letih 19. stol. je bil Dostojevski tudi na koncertih drugih znanih virtuozov tistega časa, ki so navdušili rusko občinstvo, kot so bili belgijski klarinetist Joseph Blaes, norveški violinist Ole Bull – to je bil eden najbolj nadarjenih naslednikov Paganinijeve virtuoznosti – ter slavni češki oz. moravsko-judovski violinist Heinrich Wilhelm Ernst, prav tako eden od najznamenitejših predstavnikov Paganinijeve šole. Kot piše v Peterburškem letopisu, se je na tretjem Ernstovem koncertu »končno zbral ves Peterburg«. Prav nastopi tega violinista so verjetno navdihnili pisatelja za lik znamenitega virtuoza S.-a iz najbolj glasbenega romana Dostojevskega, Netočke Nezvanove.
»Ves Peterburg je tedaj vznemirila izredna novica. Razvedelo se je, da pride znameniti S. Ves glasbeni svet Peterburga se je zganil. Pevci, igralci, pesniki, umetniki, megalomani in celo tisti, ki nikoli niso bili megalomani in so trdili s skromnim ponosom, da ne poznajo niti ene same note, so pohlepno lovili vstopnice. Dvorana ni mogla sprejeti niti desetine vseh navdušencev, ki bi lahko odšteli petindvajset rubljev za vstopnino. Toda evropski sloves S., njegova z lovorom ovenčana starost, nevenljivo mladostni talent, govorice, da je v zadnjem času le poredko vzel v roke lok na ljubo občinstvu, glasovi, da zadnjič potuje po Evropi in bo potem popolnoma nehal igrati – vse to je imelo svoj učinek. Skratka: navdušenje je bilo popolno in prepričljivo.«
Violinist Heinrich Wilhelm Ernst
Netočka Nezvanova je roman o usodi glasbenika. Literarni junak, Jefimov, je violinist, ki se je imel za genija in pripisoval svoje nesrečno življenje zli usodi. Ko pa je slišal igranje znamenitega violinista S., je razumel, da za to, da je nekdo genij, ni dovolj le virtuozno obvladati instrument.
Dostojevski je s tem imel v mislih tudi svojo usodo, ko so ga po začetnem navdušenju in oboževanju njegovi kolegi v literarnih krogih začeli zaničevati.
Veliko pozneje, leta 1875, ko je pisal roman Mladenič, je Dostojevski razmišljal o tem, da bi napisal delo o velikem glasbeniku, skladatelju, ki ga je sodišče obvezalo napisati opero. Žal je ostalo le pri zapisu o ideji tega dela, ki pa nikoli ni bilo realizirano.
Sopranistka Erminia Frezzolini
Dostojevski in glasba v salonih St. Peterburga ter v krožku Petraševcev
Poleg koncertnih in opernih dvoran je Dostojevski zahajal tudi v salone aristokracije v St. Peterburgu, kjer je bila na srečanjih redno prisotna glasba. Tak je bil na primer dom kneza Vladimirja Odojevskega; pisatelja, misleca, človeka širokih znanj, ljubitelja glasbe, ljubiteljskega glasbenika in glasbenega kritika ter enega začetnikov muzikologije v Rusiji; avtorja zbirke novel in esejev Ruske noči in prav tistega, ki ga je Dostojevski citiral v epilogu k Bednim ljudem. Odojevski je v nekaterih svojih delih pisal o glasbi in glasbenikih, to so na primer novele v Zadnjem Beethovnovem kvartetu (1831) ali Sebasian Bach (1835).
Vladimir Odojevski
Še en pomemben center glasbenega življenja aristokracije, kamor je imel vstop Dostojevski po uspehu prvega romana Bedni ljudje, je bil salon grofa Mihaila Vielgorskega in njegovega brata Matveja. Mihail je bil diplomat poljskih korenin, skladatelj, ljubiteljski glasbenik, mecen, ki je imel glasbo zelo rad. Pri njem doma so nastopali največji ruski in mednarodni umetniki prve polovice 19. stoletja, med njimi Berlioz, Liszt, Glinka, Rubintstein, Pauline Viardo, Giovanni Rubini. Vielgorski je na Dunaju spoznal tudi Beethovna in je postal njegov veliki občudovalec ter promotor njegove glasbe v Rusiji. Dostojevski je to dejstvo uporabil v svoji povesti Stričkove sanje, kjer literarni junak knez pravi, da ima glasbo »grozno rad« in da je »v inozemstvu poznal Beethovna«.
Anton Rubinstein
Glasba pa je bila prisotna tudi na srečanjih krožka Petraševcev. Med udeleženci krožka sta bila tudi dva glasbenika, Nikolaj Kaševskij, precej nadarjen pianist, in Aleksej Šelkov, ki je igral čelo. Na teh srečanjih so zelo pogosto tudi peli in kot vsi ljubitelji glasbe v tedanjem St. Peterburgu so se navduševali nad velikimi pevci, kot sta bila Viardot in Rubini. Nekajkrat se je srečanja udeležil tudi znameniti pianist Anton Rubinstein.
Pjotr Fjodorovič Sokolov – Mihail Vielgorski, okrog 1840
Dostojevski je pozneje obiskoval tudi nov intelektualni krožek, ki je izšel iz Petraševcev in postal od njih neodvisen, in sicer je šlo za srečanja (začela so se marca 1849) pri Dúrovu, tudi literatu. Člani so plačevali prispevek po tri srebrne rublje na mesec za večerje in izposojo klavirja, saj so pred večerjo brali svoje literarne članke in poslušali komentarje in kritike kolegov, po večerji pa so se ukvarjali z glasbo.
Biografinja Ljudmila Saraskina
Atmosfero in namen srečanj na krožkih, ki jih je pogosto popestrila tudi glasba, je Dostojevski mnogo let pozneje opisal v romanu Besi. Po mnenju njegovega prvega biografa, ki je gradivo za biografijo začel zbirati takoj po pisateljevi smrti, Oresta Millerja, so Besi »avtobiografski v psihološkem smislu« roman Dostojevskega. Na začetnih straneh romana najdemo odlomek, ki opisuje intelektualna srečanja v takem krožku:
»Nekaj časa so si po mestu šušljali o nas, da je naš krožek gnezdo svobodomiselnosti, pohujšanja in brezbožnosti; in te govorice so bile čedalje močnejše. V resnici pa smo imeli samo ljubo nedolžno, prijetno, popolnoma rusko veselo liberalno blebetanje. […] Stepanu Trofimoviču, kakor tudi vsem drugim bistroumnim ljudem, so bili potrebni poslušalci, poleg tega pa je bila potrebna tudi zavest, da izpolnjuje vzvišeno dolžnost propagiranja ideje. Navsezadnje pa je moral biti kdo, da si z njim srkal šampanjec in si pri vinu zaupaval vesele misli posebne sorte o Rusiji in o »ruskem duhu«, o bogu nasploh in o »ruskem bogu« posebej; da si sto in stokrat ponavljal vsem znane ruske škandalne anekdotice, ki jih vsi premlevajo. Tudi pred mestnimi čenčami nismo bežali in smo se pri tem včasih prikopali do zelo strogih nravnih obsodb. Vmešavali smo se tudi v splošna človeška vprašanja, ostro pretehtavali prihodnjo usodo Evrope in človeštva […]. Stepan Trofimovič je včasih govoril o umetnosti, pa ne slabo, samo da nekam odmaknjeno. Včasih se je spominjal prijateljev iz mladosti – samih oseb, ki so zapisane v zgodovini našega razvoja – spominjal z ginjenostjo in pobožnostjo, pa tudi z nekakšno rahlo nevoščljivostjo. Kadar pa je bilo prav posebno puščobno, je Žid Ljamšin (majhen uradnik na pošti), izvrsten pianist, sédel za klavir in nam v kratkih skladbicah podajal svinjo, nevihto, porod s prvim otrokovim jokom in tako naprej in tako naprej; v ta namen smo ga tudi vabili. Kadar smo se hudo nalivali – in tudi to se je dogajalo, čeprav ne posebno na gosto – smo zagoreli v navdušenju in nekoč celo v zboru in ob Ljamšinovi spremljavi zapeli marsejezo, samo ne vem, kako nam je kaj šlo.«
Skladatelj Aleksander Varlamov
V krožku Palma in Durova se je za Dostojevskega leta 1849, tik pred aretacijo in izgnanstvom, na takem večeru zgodilo eno najpomembnejših srečanj – srečanje z Mihailom Glinko, ki je na pisatelja napravilo nepozaben vtis. Na tem glasbenem večeru naj bi Glinka zaigral svojo romanco K njej, odlomke iz Ruslana in Ljudmile – tudi arijo Gorislave, ter svojo Kamarinsko, poleg tega pa še skladbe Glucka in Chopina.
Maria Wodzińska – Frédéric Chopin, 1835
Dostojevskemu je to srečanje z Glinko ostalo vse življenje v močnem spominu in se ga je spomnil tudi v svojih literarnih delih. V povesti Večni mož literarni junak poje romanco Glinke K njej, poleg tega pa je Dostojevski opisal nastop Glinke v intelektualnem krožku:
»Velčaninov si je izbral neko Glinkovo romanco, ko jo zdaj skoraj nihče več ni poznal »ko v uri veseli zardijo ti žametna lička / in me poljubkuješ bolj srčkano kot golobička…«. Velčaninov je imel srečo, da je to romanco slišal že pred kakšnimi dvajsetimi leti, ko je bil še študent, in sicer od samega Glinke, v hiši enega izmed prijateljev rajnega skladatelja, na fantovskem umetniškem in literarnem večeru. Glinka je postal dobre volje, da je zaigral in zapel svoje najljubše stvari iz svojih skladb, med drugim tudi to romanco. Tudi Glinka takrat že ni imel več kaj prida glasu, vendar se je Velčaninov spominjal izrednega vtisa, ki ga je tedaj napravil ravno s to skladbo. Ne vem kakšen umetnik in salonski pevec bi nikoli ne mogel doseči takega efekta.
Karl Briulov – Mihail Glinka, okrog 1840
V tej romanci se napeta strast veča od verza do verza, od besede do besede in kipi in se množi; in ravno zaradi tega nenavadno močnega nagona bi bila še tako majhna zlaganost, še tako majhna prisiljenost in neresničnost – ki se tako zlahkoma primeri izvajalcu v operi – uničila in popačila tudi ves pomen romance. Drugače bi se romanca ne samo ne posrečila popolnoma, temveč bi se še celo utegnila zazdeti grda in skoraj nekam nesramna: ni bilo mogoče podati tako silnega napona strastnih čustev, ne da bi se prebudil odpor, pristnost in prostodušnost pa sta reševali vse. […] Z vsako besedo romance se je čedalje močneje in predrzneje prebijalo na plan in se uveljavljalo čustvo; v zadnjih verzih je bilo že slišati krike strasti, in ko je pripel do konca, se je z bliskajočim pogledom obrnil k Nadji in zapel še zadnje besede romance: »Zdaj ti pogumneje gledam v oči, / usta ti bližam, poslušati moč mi ni, / poljubljati hočem, poljubljati, poljubljati, / poljubljati hočem, poljubljati, poljubljati!«
Nagrobnik
Pesmi ruskega ljudstva, folklorni material iz Sibirije
Kamarinsko, orkestralno delo Mihaila Glinke, Dostojevski omenja v romanu Zapiski iz mrtvega doma. Improvizirano gledališče kaznjencev, ki je pripravilo predstavo za praznik, je imelo tudi improvizirani mali orkester (tri balalajke, dve kitari, dve violine in boben). Pantomimo, ki so jo uprizarjali, je spremljala glasba, in sicer Kamarinska. Ta plesna pesem v izvedbi kaznjencev je naredila vtis na Dostojevskega; kaznjencem je bila ta pesem v veselje in tolažbo.
Kamarinska
»Začnejo tiho, komaj slišno, toda motiv raste in raste, tempo se pospeši, zasliši se korenjaško potrkavanje po trupih balalajk… To je Kamarinska v vsem svojem razmahu, in prav zares, ne bi bilo slabo, ko bi jo Glinka vsaj po naključju slišal v naši kaznilnici.«
(Kamarinsko pisatelj sicer omenja tudi v romanu Selo Stepančikovo in njegovi prebivalci, ampak ne kot skladbo Glinke, pač pa kot ruski ljudski ples. Literarni junak Foma Fomič ta ples imenuje »apoteozo pijančevanja« – s tem je Dostojevski posredno oporekal nasprotnikom, ki so Glinki nepravično očitali uglasbitev domnevno grobih potez tega ljudskega plesa).
Ko je Dostojevski pisal Zapiske iz mrtvega doma, se je nahajal v Semipalatinsku še v pregnanstvu (1857), a je lahko iz tiska izvedel o smrti svojega priljubljenega skladatelja Glinke. Navedba njegovega imena in skladbe, povezane s spominom na osebno srečanje z njim, je verjetno povezana s tragično novico o smrti velikega ruskega skladatelja.
Vse tri nastopajoče, foto Marijan Zlobec
Sicer pa je v pripovedi o življenju kaznjencev, jetnikov na prisilnem delu v Sibiriji – v Zapiskih iz mrtvega doma – veliko pesmi. Dostojevski je v štirih letih, ki jih je prebil na prisilnem delu v Omsku, namreč zbiral folklorni material; pesmi, ki so jih peli kaznjenci, nekatere posebne izraze v govoru ter šaljive zgodbe. Pesmi je Dostojevski razdelil v različne kategorije: kaznjenske, ki so lahko celo šaljive, na žalostne, tožeče; lakajske in gostilniške. Med kaznjenci se je oblikoval celo zbor iz kakšnih osmih ljudi, ko so peli ob spremljavi balalajk in kitar. Malo pa so peli povsem ljudskih pesmi. Med kaznjenci je bilo po pričevanju Dostojevskega nekaj prav dobrih pevcev.
Dostojevski (levo) v taborišču leta 1853
Nekateri so zapeli sami ob prostem času in v pesem so vložili vso nostalgijo, žalost in bolečino. »Ko to poslušaš, se ti trga srce«, je zapisal Dostojevski. S podobnimi čustvi je opisal rusko ljudsko pesem še pred izgnanstvom, in sicer v Peterburškem letopisu: »Tesnoba in dvom vam trgata srce, tako kot tista tesnoba, ki leži v brezmejno dolgi melodiji otožne ruske pesmi in vas domače, vabeče nagovarja.« Dostojevski je seveda veliko ljudskih pesmi slišal že v otroštvu, predvsem na sejmih ob praznikih, ali pa na lutkovnih predstavah, kamor je otroke vodil dedek in kjer je bilo mogoče slišati ljudske zbore in cigansko petje. Kadar je prihajal na obisk stric, mamin brat trgovec Nečajev, ki je pel ob spremljavi kitare, so prirejali domače improvizirane koncerte za dve kitari, mama in stric pa sta pela romance in pesmi.
Dostojevski
Poulični glasbeniki
Glasbeni okus Dostojevskega pa je bil precej širok in dotaknili so se ga tudi poulični glasbeniki. V Zločinu in kazni Rodion Raskolnikov sliši na ulici pouličnega glasbenika z lajno, ki spremlja deklico, ki poje »neko zelo čustveno romanco«, in vpraša slučajnega mimoidočega:
»Imate radi poulično petje? Jaz ga imam rad. Rad imam petje ob spremljavi lajne kakega mrzlega, temnega in vlažnega jesenskega večera, vsekakor vlažnega, kadar imajo vsi mimoidoči bledo zelene in bolne obraze, ali še bolje, kadar pada moker sneg, čisto navpično, brez vetra, veste, skozenj pa se bleščijo plinske svetilke.«
V delih Dostojevskega se pogosto pojavljajo lajnarji, petje uličnih pevcev in pevcev v gostilnah, pa tudi pesmi pijanih v krčmah. Že v njegovem prvem romanu Bedni ljudje lajnar dopolnjuje podobo revnega Peterburga. V Zločinu in kazni je glasba povezana tudi z duševnim stanjem junakov. Raskolnikov sliši glasbo v svojem pohajanju po krčmah in vsa glasba, ki jo sliši, ga vsaj za hip odtrga od mučnih misli in premišljevanj, ki ga težijo. Tudi v njegovih sanjah se pojavlja nespodobno petje pijanih v krčmi, hrup krikov, pomešanih s petjem in zvoki balalajk.
Tudi zblaznela, umirajoča Katerina Ivanovna prisili otroke peti in plesati na ulici. Junakinja se spomni svoje najljubše romance, ki jo spominja na mladost in lepše čase. Zapojejo tudi dve pesmi v francoščini, da bi se zdeli plemiški otroci (Cinq sous in Malborough s’en va-t-en guerre), pa tudi pesem v nemščini (Du hast Diamanten und Perlen). Malborough gre v vojno je star francoski napev, ki ga je Beethoven uporabil kot eno od tem v simfoničnem delu Wellingtonova zmaga ali bitka pri Vittorii, s katero je skladatelj obeležil zmagovalne bitke nad Napoleonom. V Zločinu in kazni pa lahko preberemo, da je ta stara francoska pesem »čisto otroška pesmica in jo pojejo v vseh aristokratskih hišah, da uspavajo otroke«. Pesmi, ki jih navaja Dostojevski v tem odlomku, so ljudje tistega časa poznali oziroma so bile del glavnega repertoarja lajnarjev, nekatere so tudi pogosto peli, zato je navedba teh pesmi dragoceno zgodovinsko pričevanje.
Glasbena doživetja Dostojevskega po vrnitvi iz pregnanstva (od 60. let 19. stoletja)
Po desetih letih izgnanstva (najprej štiri leta prisilnega dela v Omsku, nato je delal kot vojak in je s pomočjo nekaterih vplivnih znancev pridobil pravico, da se udeležuje lokalni intelektualnih srečanj in je lahko spet objavljal), se je Dostojevski vrnil v St. Peterburg. V 60. letih 19. stoletja so njegova glasbena doživetja spet postala raznolika. Hodil je v Rusko in v Italijansko opero; obiskoval je Aleksandrinski teater na Nevskem prospektu, kjer so uprizarjali drame, opere, balete, pa tudi koncerte v Pavlovskem, 30 km južno od Peterburga. Hodil je na koncerte Antona Rubinsteina in včasih skupaj z njim nastopal na literarno-glasbenih večerih, kjer je Dostojevski nastopal kot bralec literature (v tej vlogi bralca pred publiko je bil zelo dober). V krogu njegovih znancev je bilo vse več glasbenikov. Proti koncu življenja je nastopal na še več glasbeno-literarnih večerih; leta 1879 sta bila na primer nastopajoča Musorgski in Dostojevski.
Joseph Karl Stieler, Beethoven, 1820
Kot urednik revij Čas in Doba, je sodeloval med drugim tudi z glasbenim kritikom in skladateljem Aleksandrom Serovim. Serov je bil znan predvsem po svojih operah, nekatere so bile tudi kar uspešne: Judith, Rogneda, Moč zlega duha. Dostojevski je bil prisoten na premierah Judite in Rognede. Od ruske glasbe je imel vse življenje poleg Glinke in njegove opere Ruslan in Ljudmila zelo zelo rad tudi opero Rogneda Serova. Udeleževal se je tudi glasbenih večerov Serova.
Valentin Serov – Aleksander Serov, 1887/1888
V tujini
Tudi v letih, ki jih je preživel v tujini (leta 1862 ter skupaj z drugo ženo Ano Grigorjevno takoj po poroki od 1867 do 1871), je Dostojevski izkoristil vsako priložnost, da je lahko poslušal glasbo.
Njegova najljubša skladatelja sta bila Mozart in Beethoven. Zanj je bila Beethovnova glasba povezana z ljubeznijo, srečo in ljubezenskimi mukami. V romanu Ponižani in razžaljeni je odlomek, v katerem junakinja Katja primerja svoja čustva z Beethovnovim Tretjim klavirskim koncertom.
V tujini si je pisatelj le redko lahko privoščil drage vstopnice za koncerte, v operi pa je izbiral najcenejša stojišča. Imel je dober posluh in je arije ali pesmi, ki jih je slišal, pogosto prepeval doma.
V Dresdenu in Bad Emsu je z veseljem poslušal brezplačne koncerte v parkih, kjer so nastopali simfonični in pihalni orkestri.
Bad Ems
Bad Ems je bil tako imenovana zdraviliška Meka 19. stoletja. To je bilo drago zdravilišče s termalno in mineralno vodo, v katerem so se zdravili člani kraljevih rodbin (vsako poletje je bil tu na oddihu nemški cesar Wilhelm I.), evropski aristokrati in umetniki.
Repertoar koncertov v parkih je obsegal marše, plesno glasbo ali potpurije na različne operne teme ali uverture znanih oper (med njimi tudi Verdijevega Trubadurja, Wagnerjevega Rienzija ali potpuri na teme Franza von Suppéja), posamezne stavke iz različnih simfonij, med njimi tudi Mozarta in Beethovna, ki ju je Dostojevski oboževal. Povsem pa ni maral glasbe Richarda Wagnerja. Dostojevskemu ni bila vedno všeč vsa glasba, ki so jo igrali tam. Še leta 1875 je pisal ženi, da v Bad Emsu redko igrajo kaj zanimivega, vse je le nekakšen potpuri na dolgočasne koračnice, polke ali pa kakšnega Offenbacha. Tudi opereta pisatelju ni bila pri srcu. Zelo rad je imel tudi Rossinijevo Stabat Mater. Rossinija je imel za enega od vrhuncev glasbene umetnosti. Všeč mu je bila tudi Mendelssohnova Poročna koračnica ter uvertura h komični operi Bela dama francoskega skladatelja Françoisa Adriena Boieldieua. Ta zadnja ga je navduševala zaradi spevnih romantičnih melodij ter libreta po noveli Walterja Scotta, ki ga je Dostojevski zelo rad bral.
Louis Léopold Boilly – François Adrien Boieldieu
Po romanu Walterja Scotta je italijanski libretist Salvatore Cammarano napisal libreto za Donizettijevo opero Lucia di Lamermoor. V romanu Mladenič Dostojevski omenja arije iz te opere. V majhni, slabši gostilni je »razglašen hripav avtomatek« igral »zaletavajočo se arijo iz Lucie«. Gre verjetno za predsmrtno arijo Edgarja, katerega je v 40. letih odlično interpretiral v svojem času zelo znani italijanski tenorist Rubini, ki je navduševal med drugimi tudi kritika Visarjona Belinskega.
Kiril Gorbunov – Visarjon Belinski, 1843
V zadnjem romanu Dostojevskega, Bratje Karamazovi, najdemo prizor, v katerem se brata Ivan in Aljoša pogovarjata v gostilni, kjer je polno zvokov, »vsakdanji gostilniški direndaj«, zraven pa je »donela glasbena skrinja«. Po pričevanju žene Dostojevskega, Ane Grigorjevne, je tudi Dostojevski imel doma glasbeno skrinjo in je ob njenih melodijah z ženo in otroki plesal.
Ane Grigorjevna
Še ena zanimivost: v Bratih Karamazovih Dostojevski omenja tudi češkega dirigenta in skladatelja Eduarda Nápravnika: »G. Napravnik je naš znani ruski dirigent.« Napravnik se je preselil v Rusijo in bil glavni dirigent Imperialnega Marijinega teatra v St. Peterburgu. Dirigiral je prve uprizoritve oper Čajkovskega, Musorgskega in Rimskega – Korsakova.
Ivan Kramskoj – Dostojevski na mrtvaškem odru
Glasba na pogrebu Dostojevskega
Pogreba Dostojevskega se je udeležila velikanska množica ljudi. Že na prvi zadušnici dva dni pred pogrebom so v dvorani na mrtvaški oder postavili pisateljev portret, delo slikarja Ivana Kramskoja. Ko je vsa dvorana vstala, je znana pianistka Maria Karlovna Benois zaigrala Chopinovo pogrebno koračnico. Med samim pogrebom pa je med izjemno dolgim sprevodom ves čas pelo petnajst pevskih zborov.
Sorodniki ter potomci Dostojevskega in glasba
Žena Dostojevska Ana Grigorjevna je znala igrati klavir. V njihovi domači notni knjižnici sta se ohranili partituri arij iz Rossinijeve Stabat Mater in Mendelssohnova Poročna koračnica.
Njegovi nečaki pa so bili odlični pianisti: Marija in Fjodor sta bila učenca Antona in Nikolaja Rubinsteina, njegova moskovska nečakinja Marija Ivanova pa je zaključila konservatorij v razredu Nikolaja Rubinsteina.
Zanimivo, da so ljubezen do glasbe podedovali tudi sodobni potomci Dostojevskega: prapravnuk Aleksej, kapetan samostanskega ladjevja na Valaamu, je v prostem času baskitarist v folk skupini. Prav zahvaljujoč se svojemu hobiju, je spoznal svojo ženo, ki igra flavto. Tudi starejša hči igra flavto, srednja hči igra domro – balalajki podobno brenkalo, mlajša igra čelo, sin pa se v glasbeni šoli uči tolkal.
Vincenzo Camuccini – Gioachino Rossini, 1815
Vpliv literarnih del Dostojevskega na skladatelje
Nekateri ruski skladatelji so radi brali Dostojevskega, med njimi César Kjuj, a klub temu tega navdiha ni neposredno uporabil v svoji glasbi kot predlogo za na primer operni libreto. Čajkovski je pisatelja zelo cenil, vendar pa, kot je pisal leta 1883 svojemu bratu Modestu, se mu je Dostojevski zdel »genialen, ampak antipatičen pisatelj. Bolj kot ga berem, bolj me obremenjuje.«
Znano pa je, da je od skladateljev Dostojevskega zelo rad bral Gustav Mahler.
V ruski glasbi ni veliko neposrednih vplivov literarnih del Dostojevskega. Bolj so se pri njem navdihovali tuji skladatelji.
Najznamenitejši vpliv najdemo vsekakor pri Prokofjevu, njegovi operi Igralec (napisani med 1915-16 in uprizorjeni šele 1927). Znano je, da je mladi Prokofjev leta 1917 prosil vdovo Dostojevskega, da mu nekaj napiše v spominsko knjigo. Ker je Prokofjev želel, da bi bili vsi zapisi posvečeni samo soncu, mu je Ana Grigorjevna Dostojevska napisala: »Sonce mojega življenja je Fjodor Dostojevski«.
Znan primer je tudi nedokončana opera Leoša Janáčka Iz mrtvega doma (uprizorjena posthumno leta 1930).
Zanimanje za Rusijo in njeno kulturo je bilo dolgo časa značilno za Češko. Tako je Jánaček zelo cenil dela ruskih pisateljev, tudi potoval je v Rusijo. V operi Iz mrtvega doma je uporabil besedila ruskih ljudskih pesmi, njihovih melodij pa ne citira, pač pa folklorni melos uporabi kot navdih za svojo lastno glasbo. Še en češki skladatelj, Otakar Jeremiáš, pa je celo napisal opero Bratje Karamazovi (1927).
Na Zahodu je več glasbenih del, navdahnjenih z literarnim delom Dostojevskega, nastalo po 2. svetovni vojni. Pojavile so se opere, baleti, simfonična glasba, oratoriji, ki jih je navdihnilo pisateljevo delo. Obstaja na primer pantonima-balet Hansa Wernerja Henza Idiot (1952), dramatični oratorij Borisa Blachera Veliki inkvizitor (1948), opera Raskolnikov švicarskega skladatelja Henricha Sutermeisterja. Iz leta 1970 pa je opera Idiot italijanskega skladatelja Luciana Chailly (očeta znanega dirigenta Riccarda Chaillyja).
Eduard Artemyjev
Glasbenih del, ki jih je navdihnila literatura Dostojevskega, je seveda nastajalo še mnogo, vendar jih je le malo zdržalo preizkus časa in se jih ohranilo na koncertnih in opernih odrih.
Leta 2016, ob 150. letnici izdaje Zločina in kazni, je bila premiera nove istoimenske rock-opere ruskega skladatelja večinoma filmske glasbe, Eduarda Artemyjeva. (Po predavanju Anite Prelovšek).
Med predavanjem je potekal še glasbeni tako rekoč ilustrativni koncert, na katerem je mezzosopranistka Marina Igrickaja zapela romanco Ob zori je ne prebudi Aleksandra Varlamova, arijo Ratmirja iz opere Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke, pesem K njej prav tako Mihaila Glinke, pesem iz romana Zapiski iz mrtvega doma, verjetno ljudsko (v ruščini ‘Belolica – kruglolica’), dve francoski pesmi: staro francosko ljudsko pesem Malbrough gre v vojno (Malbrough s’en va- t-en guerre) in Dota iz Auvergna (La dot d’Auvergne) – avtorica zadnje je Loïsa Puget, in še Rossinijevo Fac ut portem iz Stabat Mater. Pri klavirju jo je spremljala Alina Kolomijec.
Aplavz in zahvala
Nedvomno je šlo za veliko strnjeno in vsebinsko bogato predavanje, ki je tako kot poprejšnje: o Dostojevskem in likovni umetnosti in umetnikih, pokazalo široko obzorje mlade predavateljice, ki bo svoj nastop nadgradila še v ruskem predavanju v Omsku v Sibiriji, kjer je bil Dostojevski štiri leta v kazenskem taborišču.
Marijan Zlobec