Dobitnica Jenkove nagrade 2021 je Nina Dragičević

V avli Mestne občine Kranj so zvečer podelili letošnjo Jenkovo nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljšo slovensko pesniško zbirko zadnjih dveh let. Nagrado je prejela pesnica Nina Dragičević za pesniško zbirko To telo, pokončno.

Žirija za Jenkovo nagrado 2021 posebnosti nagrajene pesniške zbirke opiše na naslednji način: „Če se je Ljubav ukvarjala s poskusom premika v sedanjosti, da bi se prihodnost sploh lahko zgodila,  v knjigi To telo, pokončno postane jasno, da se premiki lahko dogajajo le v pokončni, gibki zasidranosti v telo. To telo, še zdaleč ne samo nekaj fizičnega, ni spoznano kot enostno, ampak nekakšna monada mnoštvenosti, prečijo ga zgodovine in možne prihodnosti: osebne, družinske, transgeneracijske, manjšinske, razredne. […] Telo je torej lahko le družbeno telo, presečišče najrazličnejših silnic –  in njihovo konfliktno srečevališče, edinstveno družbeno tkivo. Ob tem je fizično občutenje družbenega telesa v poeziji Nine Dragičević na drugi ravni tudi še vedno avtentično občutenje individualnega, lastnega telesa kot nečesa, kar je vendarle tudi nasproti in kar se hoče postaviti zase, čeravno se zdi obet svobode izkoreninjena otroška bolezen.

To občutenje vedno nastaja skozi jezik, ki je pri Nini Dragičević izrazito oseben, pa tudi poseben (mešanje različnih jezikovnih registrov, uporaba različnih jezikov in govoric idr.), šele tako se lahko (z)godijo transformacije – ekstatičnost, zamolk, bolečina, veselje, impulzivnost, in tako nastane fragmentarna podoba dotika drugega, drugačnega, vseskozi nelagodnega, a se hkrati kaže tudi v pobiranju, v odhajanju, v ljubezni z žensko. Ta pesniška celota se pri Nini Dragičević manifestira v nekakšno pesniško skladbo našega prostora in časa, ki nič ne skriva, vse vrže v ksiht ter prepriča z radostnim besom. Knjiga, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo.“ 

Zahvala ob naznanitvi nagrajene pesniške zbirke za Jenkovo nagrado 2021

So ljudje, za katere časi niso postali “čudni”, “nasilni”, “represivni”, ampak so zanje takšni od nekdaj. Drži, da so takšni spet vse bolj, a vendarle od nekdaj. Mizoginija in homofobija, na primer, sta od nekdaj. V njima poseben užitek točno določenih posameznic in posameznikov, najraje pa kar celih skupin, v zatiranju točno določenih posameznic in posameznikov, najraje pa kar celih skupin. Imperativ molčanja, poskusi relativiziranja, prenašanje odgovornosti za družbene sadizme na tiste, ki so jih deležni, normalizacija nasilja. Vse to se dogaja pri telesu kot nosilcu misli. Telo izkuša, kar se lepi nanj, lepi pa se vse. Ni zatočišče, povsem na odprtem je. Knjiga To telo, pokončno je poskus zavrnitve teh imperativov, prenašanj in normalizacij z vzpostavitvijo prostora izrekanja onkraj ujetosti v jezikovne konvencije, ki bistveno sodelujejo pri vzdrževanju temeljnih diskriminacijskih praks. Natanko poezija omogoča gradnjo takšnega prostora. S tem, da je komisija počastila to knjigo z Jenkovo nagrado, je dala prostor temu prostoru, za kar se ji zahvaljujem. Ta knjiga je tudi poskus zamišljanja prihodnosti – a ne kakršnekoli, temveč takšne, ki bo nujno boljša. In tudi bo, kajti veliki oblastniki in mali bogovi so minljivi, volja po dvigu iz bede, oblikovana iz kritične ocene zgodovinskih in aktualnih fašizmov, iz negovanja ljubezenskega sentimenta in z nekaj humorja, pa ne. Komisiji se zahvaljujem za naklonjenost. To razumem kot morda nevidno, pogosto nepričakovano, a očitno prisotno vez v dobi rezov.

Nina Dragičević

Nina Dragičević, To telo, pokončno, Škuc – Zbirka Lambda, 2021, str. 79–80

Utemeljitev žirije za Jenkovo nagrado (v celoti)

Pesniška knjiga To telo, pokončno Nine Dragičević je v marsičem nadaljevanje pesnitve Ljubav reče greva (2019), zato je poemi mogoče brati kot svojevrsten diptih, ki bi mu v trenutni pesniški krajni težko našli par. Če se je Ljubav ukvarjala s poskusom premika v sedanjosti, da bi se prihodnost sploh lahko zgodila, v knjigi To telo, pokončno postane jasno, da se premiki lahko dogajajo le v pokončni, gibki zasidranosti v telo. To telo, še zdaleč ne samo nekaj fizičnega, ni spoznano kot enostno, ampak nekakšna monada mnoštvenosti, prečijo ga zgodovine in možne prihodnosti: osebne, družinske, transgeneracijske, manjšinske, razredne. V pesnitvi se subjektka skozi telo odpre in da govoriti tem mnoštvenostim do roba izčrpanosti, vseskozi napenjajoč se, včasih (samo)destruktivno, na impulzu ritma v ostro in obenem skrhano kritiko, morda edino mogoče pristno pozicijo sodobnosti. Ritem, iztirjen, divji, zlomljen, a tudi v skrajni nemoči, ko zahteva le še tišino, še vedno besen, pa je tisti, ki odmerja, gradi, povezuje celotno kompozicijo na mikro in makro ravni. Ritem je tukaj tudi tisti, ki lahko avtentično udejanji, pokaže neločljivost najbolj intimnega in najbolj družbenega, političnega. Skozi krovno izenačenost ritma, ki zastavi vse in stavi na vse, se v pesnitvi odvijejo tudi sekvence, kjer je podana strnjena kritična revizija zamolčanih zgodovin obrobnih, še posebej žensk. Telo je torej lahko le družbeno telo, presečišče najrazličnejših silnic – in njihovo konfliktno srečevališče, edinstveno družbeno tkivo. Ob tem je fizično občutenje družbenega telesa v poeziji Nine Dragičević na drugi ravni tudi še vedno avtentično občutenje individualnega, lastnega telesa kot nečesa, kar je vendarle tudi nasproti in kar se hoče postaviti zase, čeravno se zdi obet svobode izkoreninjena otroška bolezen. To občutenje vedno nastaja skozi jezik, ki je pri Nini Dragičević izrazito oseben, pa tudi poseben (mešanje različnih jezikovnih registrov, uporaba različnih jezikov in govoric idr.), šele tako se lahko (z)godijo transformacije – ekstatičnost, zamolk, bolečina, veselje, impulzivnost, in tako nastane fragmentarna podoba dotika drugega, drugačnega, vseskozi nelagodnega, a se hkrati kaže tudi v pobiranju, v odhajanju, v ljubezni z žensko. Ta pesniška celota se pri Nini Dragičević manifestira v nekakšno pesniško skladbo našega prostora in časa, ki nič ne skriva, vse vrže v ksiht ter prepriča z radostnim besom. Knjiga, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo.

Nataša Velikonja in Nina Dragičević, foto Marijan Zlobec

Poprejšnja zbirka Nine Dragičević je bila Ljubav reče greva, ki jo je med drugim predstavila na kolektivnem branju pesnic in pesnikov na pesniškem maratonu 1. junija 2019.

Marijan Zlobec