Dolgo let smo čakali na prvo izvedbo slavne simfonije Turangalila francoskega skladatelja Oliviera Messiaena (1908 – 1992) v Sloveniji. Podviga se je lotila Slovenska filharmonija in ga izvedla sinoči v ob koncu koncerta navdušeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s stoječimi osemminutnimi aplavzi in ovacijami.
Dirigent Michael Wendeberg, vse fotografije Marijan Zlobec
Poslušali smo zvočno razkošje vseskozi intenzivne izvedbe velikega, več kot stočlanskega orkestra, da nas je na koncu že začela boleti glava. Med velikimi dolgovi iz preteklosti je sedaj najprej na vrsti cikel Gurrelieder Artnolda Schönberga iz leta 1913, medtem ko je omenjena simfonija vendarle mlajša, iz konca leta 1949, ko je na premiero v Bostonu namesto obolelega dirigenta Sergea Koussevitskega vskočil mladi Leonard Bernstein.
Zvočnost, kot je še nismo slišali
Kdor pozna katerega izmed kar okrog dvajset dosedanjih posnetkov Turangalile ve, da je Messiaenov zvočni svet povsem enkraten, kot da bi padel iz nebes, pri njem pa seveda, kot da bi zelo religiozen skladatelj želel direktno v nebesa. Njegov umetnostni nazor so pomagale oblikovati ptice s svojim petjem in je skladatelj tako hitro postal in potem bil ves čas ornitolog in je kot tak proučeval ptičje petje po vsem svetu. Petje ptic je namreč imel za največji čudež stvarstva. Kot religiozni, globoko verni človek, pa je desetletja v Parizu orglal pri svetih mašah v cerkvi Svete Trojice in hkrati pisal orgelske kompozicije, ki jim je dodajal še klavirske, med katerimi obeh ciklov (Vingt Regards sur l’Enfant-Jésus (1944) in Catalogue d’oiseaux (1956 – 1958) v Sloveniji prav tako še nismo slišali. Prvi cikel kot Dvajset pogledov na dete Jezusa traja dve uri, drugi cikel v sedmih knjigah in trinajstih portretih petja različnih, a jasno predstavljenih ptic pa dve uri in pol.
Pianistka Sae Lee
Največja Messiaenova umetnina pa je vendarle njegova peturna opera Sveti Frančišek Asiški. V celoti so jo dvakrat uprizorili na Salzburških slavnostnih igrah, obstajajo pa tudi celostne izvedbe drugod, ponekod pa so izvedli le posamezne dele ali scene iz opere, ki ima tri dejanja z osmimi slikami. Skladatelj jo je pisal osem let, med 1975 in 1983. Svetovna premiera je bila v stari Pariški operi ali Palais Garnier 28. novembra 1983 kot še en svetovni operni dogodek (po celotni izvedbi Bergove opere Lulu z dokončanim tretjim dejanjem avstrijskega skladatelja Friedricha Cerhe leta 1979). Opero je v Salzburgu v dvorani Skalne jahalne šole postavil legendarni režiser Peter Sellars, Los Angeles Philharmonic pa dirigiral Esa-Pekka Salonen. Leta 1998 so predstavo obnovili, a jo je s Halle orkestrom iz Manchestra in zborom Arnold Schönberg z Dunaja dirigiral Kent Nagano. Res pa je, da je bil obakrat sveti Frančišek legendarni basist Jose van Dam.
Klavir in celesta
Izvedbo simfonije Turangalila tako lahko imamo za velik glasbeni in kulturni dogodek pri nas, a se ne smemo slepiti, da je to sedaj že veliko, kaj šele dovolj. Evropska glasba zadnjih sedemdesetih let je stokrat (da ne rečem tisočkrat) bogatejša, kot jo izvedbeno poznamo (pa ne samo mi). Drugo je, kaj se z recepcijo vsega tega, vključno z domnevno že znano glasbeno zgodovino in v bistvu kratkostjo človekovega življenja, dogaja. Postajamo vedno večji reveži; vse gre mimo nas, a skladatelji s svojo ustvarjalno veličino in izjemno osebnostno umetniško močjo delujejo naprej.
Monumentalnost izvedbe
Slovenska filharmonija je tako sinoči pokazala programsko smelost, za katero upamo, da ne bo osamljen primer, ker če bi sedaj naštel, kaj bi rad doma še slišal in videl, ne pridem do konca.
Izvedba je bila zelo sklenjena, celostna, prezentna, tu in tam malo zvočno drugačna, kot jo poznam s posnetkov, kar pomeni, da je bila dirigentova predstava o simfoniji na nekaj mestih drugačna, bralno – interpretativno samosvoja, morda manj gladko tekoča, manj valovita in ni poudarila vseh melodičnih fines in stopnjevanj, na primer izrazitih vložkov novega inštrumenta Martenotovih valov, ki bi bili s Cecile Lartigau lahko bolj poudarjeni, še posebej z izjemnimi glissandi, če bi dirigent tako vodil izvedbo, tako kot je bil ves čas bolj opazen klavir odlične pianistke Sae Lee.
Michael Wendeberg
Nasploh je dirigent Michael Wendeberg filharmonični orkester “izpustil iz vajeti” in mirno ugotavljal, do kod seže njegova zvočna moč. Ugotovil je marsikaj, seveda pa smo vse to ves čas poslušali, med f in ff ali fff ali ffff.
Simfonija Turangalila je deljena na dva dela. O tem piše v programskem listu, bolj podrobno pa na internetu o strukturi simfonije v desetih delih.
Pomembno je, da so se naši glasbeniki znašli v tem bolj orientalskem kot francoskem zvočnem koloritu, v vseh ritmičnih pasteh, ki jih ima partitura v izobilju, da so začutili svojo izvajalsko samozavest in svobodo, svojo moč, da so prepoznali vse možne kombinacije povezav med inštrumenti, kar dokazuje, da si je Messiaen privoščil marsikaj, kot kombinacijo celeste, klavirja in Martenotovih valov skupaj, pa še razne druge kombinacije, kot jih je omogočila skladateljeva zasedba, v kateri je predvidenih kar enajst tolkalcev. Godalcev je bilo več kot običajno, a še ne toliko, kot jih je predvidel Messiaen, skupaj 68. Messiaen je simfonijo leta 1990 revidiral in verjetno smo slišali to verzijo.
Simfonija zahteva veliko koncentracijo
Messiaenova želja po nadčloveškem in brezmejnem se je zanj ustvarjalno zgodila. To je velik nauk za vse skladatelje, pa tudi izvajalce, saj je njegov opus živ, stil prepoznaven, enkraten, osebnostno določljiv in neponovljiv.
Slovenska filharmonija se je čutila v novi zvočni identiteti kot skrivnostno prebujena in animirana, padla je pod Messiaenov glasbeni vpliv in ga sprejela kot enega novega in povsem možnega, da dodam še zelo prepričljivega. Vprašanje pa je, koliko tu vidim Boga. Malo, kot da bi se skladatelj sam ujel v nastavljeno past; vse je zemeljsko ali kot raj na zemlji. Ta raj je občinstvo, pretežno mlado, zelo hitro prepoznalo kot svoj ambient.
Marijan Zlobec