Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje Sovretovo nagrado za leto 2021 za vrhunske prevode leposlovja iz tujih jezikov v slovenščino prevajalki iz madžarskega jezika Marjanci Mihelič za prevod dela Svet gre naprej Lászla Krasznahorkaija (Beletrina, 2020). Slavnostna podelitev Sovretove nagrade 2021 bo v petek, 22. oktobra, ob 19. uri v Knjižnici Antona Sovreta Hrastnik (Trg Franca Kozarja 7). Pogovor z nagrajenko bo vodila literarna kritičarka Ana Geršak.
Marjanca Mihelič, foto Marijan Zlobec
Komisija za nagrade in priznanja DSKP v utemeljitvi zapiše: »Besedilo, ki je izrazito filozofsko podloženo, ni le sem in tja zapleteno, temveč je to od začetka do konca, brez oddiha zamotan, vijugajoč in nemiren prepovedni tok z zelo svojevrstnim, večinoma hlastajoče zgoščenim ritmom, ki ga je Marjanci Mihelič uspelo prenesti v ustrezno, a vendarle smiselno in jasno ritmično strukturo. Prav s tem je bralcu omogočila gladko spremljanje toka misli skozi zavozlano gmoto labirintsko zloženih stavkov ter mu olajšala njihovo razmotavanje, v katero je sama dosledno, od prve do zadnje strani vložila velik prevajalski napor. S tem je dokazala tudi svoje natančno in prav tako nepopustljivo razumevanje mnogoterih, tako miselnih kot tematskih plasti besedila.«
Utemeljitev komisije za nagrade in priznanja DSKP
Marjanca Mihelič nas je v treh desetletjih, odkar prevaja sodobno madžarsko književnost, seznanjala tako z najpomembnejšimi imeni v evropskem in svetovnem merilu (Péter Nádas, László Krasznahorkai, Péter Esterházy), kot tudi z uveljavljajočimi se mlajšimi peresi (Edina Szvoren). Nobenega prevajalskega izziva se ni prestrašila, z očitno predanostjo se je spopadala tudi z jezikovno, slogovno in tematsko najzahtevnejšimi deli, denimo Nádasovim romanom Vzporedne zgodbe.
Marjanca Mihelič in Péter Nádas
Zato so jo madžarske institucije že nekajkrat nagradile, med drugim tudi z odlikovanjem viteškega križa madžarskega reda za zasluge (2012) za prevajalsko delo in posredovanje med madžarsko in slovensko kulturo – to je še toliko dragocenejše, ker literarnih prevajalcev iz madžarščine ni veliko.
Njen zadnji prevajalski podvig, prozno zbirko Svet gre naprej Lászla Krasznahorkaija, bookerjevega nagrajenca in večkratnega nominiranca za Nobelovo nagrado, zaznamujejo zelo raznovrstni pripovedni prijemi. Krasznahorkai je znan po zahtevnih, temačnih, a estetsko izjemno močnih delih, pa tudi po dolgih povedih, nizih priredij in podredij, ki se včasih nezadržno raztegnejo na več strani. S prenašanjem njegovega sloga se je Marjanca Mihelič že spoprijela leta 2015 v prevodu romana Vojna in vojna, ki ni ostal neopažen in je bila zanj nominirana za Sovretovo nagrado.
Krasznahorkaijevo brezkompromisno pisanje je hud bralski in še toliko hujši prevajalski zalogaj, ki se ga je nemogoče lotiti brez velike mere discipline, spretnosti in znanja, saj je prevajanje tako zapletene skladenjske strukture, ki je poleg tega v neindoevropski madžarščini tudi precej drugačna od slovenske, v resnici zelo zahtevno. Marjanca Mihelič jo je znala pretvoriti tako organsko, da tudi v slovenščini deluje kot jezikovno izvirno delo. To ima še toliko večjo težo, ker je v Krasznahorkaijevi geografsko in časovno razprostrti, raztreščeni zbirki Svet gre naprej edino oprijemališče jezik, skozenj pa skuša pisatelj izrisati nedoumljivo kompleksnost sveta in človekovo neustavljivo željo po tem, da bi ga zapopadel. (Po tiskovnem sporočilu)
Madžarski pisatelj in scenarist Lászlo Krasznahorkai, ki je znan po svojih zahtevnih, temačnih in pogosto postmodernistično obarvanih delih, je pri nas najbolj poznan po romanu Sátántangó, ki ga je v monumentalni, skoraj osemurni celovečerec adaptiral madžarski režiser Béla Tarr. Krasznahorkai, za svoj opus, nagrajen tudi z nagrado vilenica (2014) in mednarodnim bookerjem (2015), se tokrat v prevodu Marjance Mihelič predstavlja s svojo najnovejšo zbirko kratke proze, naslovljeno Svet gre naprej, ki je bila prav tako nominirana za mednarodnega bookerja. Filozofsko navdahnjena zbirka se ukvarja z liki, ki so na različne načine potisnjeni do roba sveta. Zgodbe se pnejo v dolgih stavkih, ki so za avtorja značilni in so ga skozi opus že uveljavili kot kultno literarno figuro, nenavadna knjiga pa izrisuje nedoumljivo zapletenost sveta, ki jo lahko malo razgrnemo le skozi pripoved.
László Krasznahorkai
László Krasznahorkai (1954) se vse od zaključka univerzitetnega študija preživlja kot svobodni pisatelj. Že njegov prvenec Satanov tango je doživel velik uspeh in ga postavil v ospredje sodobne madžarske književnosti. Po padcu vzhodnega bloka je bil veliko v tujini. V svojih romanih prikazuje bedo apokaliptičnih vizij, manipulacijo samooklicanih vodij, razgalja nadutost oblastnikov, brezizhodnost, izgubljenost in krhkost človeka v zapletenem, njemu nedoumljivem svetu. Pomembnost njegovih del so prepoznali tudi na tujem.
Znani madžarski režiser Béla Tarr že od leta 1985 ustvarja filme skoraj izključno po njegovih literarnih predlogah (Satanov tango in Werckmeisterjeve harmonije). Njun skupni projekt je bil tudi film Torinski konj (2011), ki je bil na Berlinskem filmskem festivalu nagrajen s srebrnim medvedom in nagrado filmskih kritikov. László Krasznahorkai je za svoje delo prejel številne nagrade, med drugim nagrado Lajosa Kossutha, najpomembnejšo madžarsko državno nagrado za književnost, in nemško nagrado za književnost Brücke-Berlin (2010). V zadnjih nekaj letih je bil trikrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Leta 2012 je prejel nagrado Prima Primissima, dve leti pozneje, kot rečeno, veliko nagrado vilenice in ameriško nagrado za književnost, in sicer za življenjski prispevek k svetovni književnosti. Leta 2015 je kot prvi Madžar prejel prestižno Bookerjevo nagrado.
Marijan Zlobec