Podelitev vsakoletnih Rožančevih nagrad je dogodek, katerega mediji ne spremljajo tako intenzivno kot nekoč, ko smo množično odhajali na Rožančevo posestvo ali v hišo na Kras, v precej odmaknjeno vas Volčji Grad, kjer so prireditev organizirali Nova revija, založba Mihelač, DSP, prihajali so mnogi literati iz vse Primorske in iz zamejstva, seveda organizirano z avtobusom iz Ljubljane. Tam so nas pričakali tudi Rožančeva vdova in hčerka. Danes je drugače.
Robert Simonišek – Pejsaži
Tako z zamudo objavljam najprej nominacije za letošnjo nagrado, ki je bila medtem že podeljena Robertu Simonišku, a je primerno, da se seznanimo z vsemi utemeljitvami komisije za nagrado in predstavim konkurenčne knjige. Treba je dodati, da je Simonišek že poprej prejel nagrado svetlobnica za isto knjigo pri založbi Družina. Strokovno komisijo so sestavljali Mateja Komel Snoj, Jože Horvat, dr. Igor Škamperle, dr. Brane Senegačnik, Manica Ferenc, Tone Rode in David Ahačič. Žirijo za Rožančevo nagrado pa so sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in Ifigenija Simonović (predsednica). Iz sestava obeh žirij ni bilo težko sklepati, kam se bo tehtnica presojanja nagnila, če je bilo razmerje idejne usmerjenosti ocenjevalcev 12 : 0. Razlika pri izbiranju kandidatov za svetlobnico je v tem, da je objavljen razpis, na katerega se prijavljajo avtorji še neobjavljenih knjižnih besedil (romanov, dram, pesmi in esejev) in je bil tako Simonišek nagrajen še predno je njegova knjiga izšla v fizični obliki. A njegova nagrada je bila seveda objavljena javno.
Pregled celotnih nominacij za Rožančevo nagrado
Vesna Milek
Ogledala
UMco, Ljubljana, 2020
Redkokdo zmore v kratki formi razviti misel, jo literarno upovedati tako, da se dotakne uma in srca. Priznana novinarka in pisateljica Vesna Milek to zna. Njeni imenitni intervjuji so blagovna znamka Delove Sobotne priloge, njena doživljanja gledaliških predstav, filmov, razstav in množice prebranih knjig prebujajo v Dobro jutro. (I)zbrala jih je v zbirki Ogledala, za katero je urednik Samo Rugelj zapisal: »Ogledala so najbrž najbolj osebna knjiga Vesne Milek do zdaj.« Čeprav avtorica zapiše, da je prav v izogib preveč osebnemu izrekanju »vse svoje profesionalno življenje raje prevodnik za ljudi, ki nam imajo povedati nekaj lepega, bistvenega, osvobajajočega«. A tudi prevodnik govori, kdo je, kaj misli, kakšne so njegove vrednote, in Ogledala to delajo z esejističnim zamahom osebnosti, ki ima kaj povedati. Za okus začetek besedila z naslovom Deliti = ljubezen: »Iz kulture, kjer smo bili – mi in smo se borili za to, da bi bili jaz, smo zabredli v kulturo, kjer smo samo – jaz, jaz, jaz.« Prav zato, da bi delila nekaj lepega drugim v užitek, Vesna Milek vedno znova vstopa v svetove tistih, ki imajo kaj dati: umetnikov raznolikih vrst.
»So ogledala kot tudi obrazi v njem,« citira navdihovalca sufijskega mistika Rumija in zapiše posvetilo: »Posvečeno vsem, ki so vstopili skozi ogledalo, in vsem tistim, ki so mi dovolili, da sem se skoznje zagledala drugače.« Ker so bili »tisti, ki prižigajo luč«, kot pravi eden njenih naslovov v knjigi. Tudi Ogledala so taka luč.
Marko Pavliha
Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila
Lexpera GV Založba, 2021
Dr. Marko Pavliha, karizmatični soustanovitelj gibanja Svetovni etos Slovenija, izpisuje 17 esejev v knjigi Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila z zanosom spoznavalca, široko vednostjo o obravnavanih temah in mistično izkušnjo. S tem bodrilno nagovarja tako dogmatika z ukoreninjenimi privzetimi prepričanji o življenju in svetu kot čuječega potohodca, ki se v prelomnem času duhovnega prebujanja človeštva »iz sanj o trdnosti materialnega sveta« na novo rojeva v samem sebi »v svetlobo višjega razumevanja« in postaja opolnomočen v biblijskem pomenu besede. Prvega pisec opremi s poglavitnimi znanstvenimi odkritji o človeku kot zavestnem energijskem bitju, ki z dejavnim opazovanjem in samoopazovanjem ustvarja lastno resničnost, samoozdravlja telo in duha in svoje mesto v kozmičnem stvarstvu odkriva v stiku z višjim jazom oz. izvorno zavestjo, drugega pa povrhu tega očara tudi z natančnim vpogledom v vrsto duhovnih praks, tudi lastnih, predvsem pa z razodetji na svoji poti poslanstva, ki bralca navdihujejo kot »učbenik življenja«, »duhovna abeceda, ki jo moramo utelesiti v dejansko preobrazbo slehernika«.
V sporočilo Pavlihovih esejev je vpisana modrost starih razsvetljenih mojstrov v luči najnovejših odkritij svetovne in domače znanosti, ki eksperimentalno meri učinke molitve, meditacije in drugih orodij za vzgojo srca in samopreseganje in dokazuje, da moderne znanosti ni brez duhovnosti, v svoje obnebje pa priteguje tudi uvide pesnikov, ki oplajajo piščev jasen, tudi v slikovitih metaforah juridično precizen in srčen svetlobni jezik.
Marcel Štefančič, jr.
Slovenski sen
UMco, 2021
Zbirka esejev Slovenski sen Marcela Štefančiča ima podnaslov Eseji o nas in s tem tako rekoč ukaz, naj beremo. Tokrat se avtor osredotoča na stanje duha doma. Dotika se kočljivih in ključnih tem, ki razgaljajo bedo (redkokdaj kak blišč) našega časa. V knjigi je zbranih 32 esejev. Posveča jih literaturi, filmu, politiki ‒ s pogledom nazaj in s sprotnim razmislekom.
Marcel Štefančič, eden najbolj plodovitih esejistov na Slovenskem, ponovno piše impulzivno, eruptivno in inteligentno, predan demokratičnosti in svobodi, ki pa sta nenehno pod vprašajem. Avtor vztrajno izraža svoje stališče o različnih sferah sodobne družbe. Že v prvem eseju, posvečenem spominu na Aleša Debeljaka, označi izhodiščno angažiranost svojega zornega kota. V središču njegovih razmišljanj sta predvsem literatura in film, kar njegove eseje še posebej zbližuje z eseji Rožančevega kova. Kje so meje ali povezave med osebno izpovedjo in resnicoljubnostjo? Kako biti več kot le biti?
Marcel Štefančič v sebi združuje veščine filozofa, sociologa, politologa, tudi zgodovinarja in seveda novinarja. Kljub kritičnosti, ki je lahko strupena, ne dviguje prsta nad »grešnimi kozli«, temveč jih postavlja na mesto, ki jim po njegovem mnenju pripada. Medtem ko razkriva posamezne probleme, ne vsiljuje rešitev. Tako knjiga esejev Slovenski sen razprostre našo deželo kakor zemljevid, po katerem bralec usmerja tokove svojega premišljevanja.
Urša Zabukovec
Levo oko, desno oko
KUD Logos, 2021
Eno oko, ki gleda v večnost, in drugo, ki spremlja sprotnost, njuna pogleda pa se izključujeta. Na prvi pogled preprosto spoznanje iz srednjeveške Nemške teologije je esejistka in prevajalka dr. Urša Zabukovec izpostavila v naslovu in tudi v motu svoje zbirke premišljevanj o nadvse raznovrstnih temah. Odpira jih z različnih vidikov in čeprav forma časopisne kolumne s svojo omejeno dolžino na videz ne omogoča večjega širjenja in poglabljanja, avtorici uspeva prav to: na borih treh straneh z asociacijami in zasuki prehaja z enega motiva na drugega, na primer od nedeljskih lovcev prek pravic živali do delovanja najvišjih elit ali pa od Don Kihotovih zaigranih norih zamisli do norosti sodobne zahodne družbe. Izhodišče avtorica najpogosteje najde v aktualnem družbenem in osebnem življenju ali v književnosti (Dostojevski, Brodski idr.), pri tem pa se argumentirano loteva različnih vprašanj.
Pogumno plava proti toku, z drugim očesom prenicljivo zre na prevladujoče načine razmišljanja v sodobnem diskurzu, opozarja na sodobno hipokrizijo, npr. ob politični korektnosti, podnebnih spremembah, v znanosti, ob socioloških kategorijah spola, feminizmu, liberalizmu in drugih -izmih … vse do življenja v razmerah epidemije. Avtorica tako opozarja na vse bolj očitno paralakso v sodobnem svetu, ko barva, lega in vrednost nekega pojava postajajo vse bolj odvisne od zornega kota opazovanja. Zbirka kolumen Urše Zabukovec je knjiga, ki zdaj z enim zdaj z drugim očesom odstira različne poglede in sili k razmišljanju, da bi se mogoče vsaj zavedeli možnosti drugačnega gledanja, če že ne moremo uzreti celote.
Predstavitev nominoranca in zmagovalca, prejemnika Rožančeve nagrade 2021
Robert Simonišek
Pejsaži – Sanjati na soncu
Družina, 2021
Za temeljit premislek in umetniško doživetje sta potrebna umirjenost in čas brez zunanjih motenj nakazujeta že podnaslov esejistične zbirke Pejsaži – Sanjati na soncu in uvodni esej Kratka biografija samote. Dr. Robert Simonišek je književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje …
Avtor pogosto izhaja iz osebne izkušnje, preskoči na splošnejšo problematiko in jo premišljeno razvije do bodisi subjektivnega bodisi objektivnega spoznanja. Polemizira z družbenimi trendi, zahteva samostojno mišljenje, dvomi o učinkovitosti (kulturnih) institucij. O umetnosti premišljuje na različne načine: kot občudovalec umetniških del in njihovih avtorjev, kot posrednik na njihovi poti do občinstva, kot udeleženec na simpozijih ali kot kritičen premišljevalec, na primer o populizmu ali agitatorstvu v umetnosti. Razmišlja tudi o drugih temah, o svetovljanstvu in provincialnosti, o ljubezni, odtujenosti, virusu, razumu, polarizacijah, duhovni lenobi …
»Najlažja oblika bivanja ostaja verjeti enemu viru, ne vpraševati in ne dvomiti, biti voden in izpolnjevati obveznosti, ki ti jih nalagajo nazor, prepričanje in avtoritete,« piše. In na nekem drugem mestu dodaja, da pravilno in nepravilno mišljenje ne obstaja, so zgolj prepričljivi ali slabi argumenti, dobre in slabe ideje.
Utemeljitev nagrade svetlobnica za rokopisni tekst Pejsaži Roberta Simoniška
Petnajst približno enako dolgih esejev, zbranih v knjigi Pejsaži, predstavlja zrelo, poglobljeno pisanje o temah, ki zadevajo predvsem umetniško ustvarjanje – literaturo, likovno umetnost in še marsikaj, kar mejí ali se stika s tema področjema. Gre za eseje, ki vsebinsko presegajo omenjeni umetniški zvrsti, izvirajo pa iz avtorjeve izpovedne potrebe ob doživljanju posameznih knjig, spraševanju o razmerju med literaturo in likovno umetnostjo, pretresanju objektivnega sveta v podobi znamenitih mest z njihovo arhitekturno in urbanistično podobo, razmišljanju o položaju muzealstva v sodobni družbi, in ne nazadnje celo ob pojavu nove bolezni covid-19. Kar nekaj esejev razgrinja človekove notranje razsežnosti ali stanja, ko avtor razmišlja o ljubezni, miru, samoti ipd., v vrsti teh meditacij pa se njegove ideje iztekajo tudi v presojo izbranih kulturno-političnih pojavov, kot so simpoziji in različne druge prireditve ob aktualnih temah.
Verjetno ni naključje, da se v enem teh primerov opredeljuje tudi do protestnih petkovih kolesarjenj kulturnikov po Ljubljani, ki se mu z vidika umetniškega ustvarjanja zdijo neutemeljena. Izhajajoč iz takšnega zornega kota pisanja avtor bralca vedno znova priteguje in prepriča z analizami svojih tem, pa tudi z jezikom, ki je domiseln in natančen, saj je po eni strani posledica živega čuta za besedo, po drugi pa velike razgledanosti esejista. Lahko rečemo, da na našem literarnem prizorišču le redko naletimo na tako vsebinsko tehtna, pristna in jezikovno spretno izpisana esejistična besedila.”
Obe utemeljitvi (obeh žirij) sta precej nekritični, da ne rečem povsem nekritični; predvsem se ne sprašujeta, kakšnen tip esejistike piše nagrajeni avtor; osebno ali družbeno aktualno, kritično, angažirano, polemični, drzno, s povsem izdelanimi lastnimi pogledi na naš čas, tu še posebej kulturo, družbo, politiko, kulturno politiko, slovenstvo in kolikor hočete še možnih tem. Tega v celoti ni niti za vzorec in potemtakem Rožančeve nagrade ne bi smel prejeti.
Robert Simonišek je zelo avtobiografski, izpoveden, občutljiv, po stilu predvsem pisateljski, torej prozaist, po svoji strokovnosti pa v širšem krogu dojemljivosti zlasti svojega Celja poražen, nerazumljen, v novem demokratičnem slovenskem svetu bolj provincialnem mestu kot je bilo v nekdanjem socializmu, čeprav Celje po številu prebivalcev danes daleč presega nekdanjo Lubljano, ko je že imela svojo Opero, skupaj z gledališčem, Narodni muzej, Mestni dom s svojo Prvo slovensko umetniško razstavo leta 1900, kasneje od Opere ločeno Dramo, zatem Narodno galerijo… Jokanje nad Celjem daje misliti, kam so se skrile ali zakaj se niso prebudile najširše intelektualne sfere in ni prišlo do pobude za ustanovitev univerze, opere, filharmonije, če so že dobili (pre)velik nogometni stadion in prav tako rokometno dvorano. Tu je Simonišek na lastni izkušnji, z neprodorom svoje umetnostnozgodovinske knjige o slovenski secesiji, pokazal celjsko provincialnost. Celje ima velik slovenski paradoks; dva brata; eden je župan, drugi pa je v zaporu. Mesta kot Celje je pravzaprav edini aktualni esejistični tekst v vsej knjigi. Tu se je pisec v nekem smislu “spozabil” in ni pomislil na “posledice” svojega pisanja. Ampak to je tudi edini tekst v knjigi, za katerega bi se dalo reči, da je angažiran.
Pripomba v tekstu utemeljitve komisije, “da se v enem teh primerov opredeljuje tudi do protestnih petkovih kolesarjenj kulturnikov po Ljubljani, ki se mu z vidika umetniškega ustvarjanja zdijo neutemeljena,” nima analitične osnove, saj je pisateljeva refleksija o tem dogajanju tako nebogljena, da ne rečem strahopetna in se lahko samo čudim, da je bil nekaj časa skoraj novi direktor Moderne galerije.
V uvodni Kratki biografiji samote govori o potrebi po samoti, pa tudi komunikaciji, ki je danes drugačna kot je bila nekoč. V Portretu književnika se spominja H. F., izza katerega bi morda prepoznali slovenskega koroškega pesnika, prevajalca in literarnega zgodovinarja Fabjana Hafnerja, ki je tragično preminul; storil je samomor. Tega v tekstu ni, je pa izražena ugotovitev, da je H. F. postal odgovoren le sebi in dosegel notranjo svobodo.
V Drobcih ljubezni ugotavlja, da je ljubezen najbolj elementarno izmed vseh čustev in najzaupljivejša vez znotraj in zunaj individuuma, da pa je razmišljati o ljubezni paradoks, saj zanjo ni značilna logika mišljenja.
Simonišek je idejno na ravni sedanje oblasti oziroma vlade, česar pa ne zna nadgraditi z nobeno svojo idejo, nasvetom, načrtom, vizijo, pobudo, dodano programsko vrednostjo, opažanji, dialogom, kaj šele polemiko ali kritiko.
Njegov stil je lep, jezik čist, misli urejene, sintaksa pregledna, izbrušena, tako da bralca zlahka zavede, da pomisli: glej, to je literatura. A ko potem podrobneje iščeč, kaj je o čem ali kom zares povedal, nimaš nič; vse besede so stekle skozi sito in zlata na mrežici ni bilo.
Simonišek se hvali s svojimi številnimi potmi po italijanskih kulturnih mestih, a o njih in njihovi kulturi ali sedanjosti ne izvemo nič. Tu ni nikakršne ciceronske dimenzije, za katero se je bil nekoč trudil Izidor Cankar, še pred njim pa Ivan Prijatelj ali celo Zofka Kveder. Simonišek je močan v svojem solipsizmu, samoti, pogori pa na celi črti, ko stopi v javnost, ko mora zavzeti stališče do česarkoli in bi s tem tvegal, da bo v polemiki ali kritiki ali v soočenju z nasprotnim stališčem poražen.
Najbolj preseneča, da nima praktično nikakršnega odnosa do aktualne slovenske in evropske, da ne rečem svetovne umetnosti. Je kot mrtev človek, ki se izogiba imeti jasno mnenje. Ne vem, kako bi on pisal kritike; verjetno bi ga kap že po prvi.
Resda najdem kakšen osamljen stavek, kot na primer: “Ko po slovenskih institucijah romaš iz ene razstave na drugo, od enega dogodka k drugemu, se zdi da gre za različne fevde in vsebine, ki so konceptualno ločene. Uporabiti je treba dosti domišljije in sinteze, da si jih predstavljaš kot del skupne dediščine ali iste sedanjosti…” To je tako skromno, bogaboječe, seveda v prenesenem pomenu, da si avtorja ne znam predstavljati, da bi lahko zapisal nekaj takega, kot da v Ljubljani že tri deset let vlada likovna, galerijska, muzejska, kulturnopolitična in umetnostnozgodovinska mafija, ki se nenehno bori za oblast, denar, za promoviranje le svojih umetnikov, za katere ima sestavljen poseben spisek, za javna sredstva iz vseh virov ter za direktorske položaje, s katerih zlahka odstranjuje vse “druge” umetnike, zlasti pa boljše ali najboljše. In najhujše so ženske s svojim haremskim feminističnim okoljem. Recimo da bi Simonišek iz tega sestavil vsaj en aktualen esej v pravem smislu te besede, pa bi žirija zastrigla z ušesi. Tako pa si je iz dolgčasa strigla nohte.
Marijan Zlobec