Prvi nastop v okviru novega, že 29. mednarodnega cikla Mladi virtuozi v Viteški dvorani Križank, je pripadal osemnajstletnemu pianistu Maku Muniju Mihevcu. V bistvu je nastopil že v lanskem ciklu, a je ravno on najbolj padel v lockdown in v dvorani ni bilo občinstva, klavir je bil postavljen na tla in pod okno, skozi katero so prihajali žarki zahajajočega sonca (koncerti so se začeli že ob 18. uri). Tokrat so bile koncertne razmere normalne, a je še čutiti bojazen pred covidom 19 in je potrebno spoštovati direktive NIJZ.
Mak Muni Mihevc, vse fotografije Marijan Zlobec
Mak Muni Mihevc je v najbolj nevarnih letih prehajanja iz mladeniškosti ali vseh bioloških razvojnih pasti na poti k zrelosti. Pri osemnajstih letih še ne more imeti osebnostne zrelosti v pravem smislu samozavedanja, avtorefleksije kot postavitve sebe kot pianista v odnos do izvajanega vsakokratnega dela, skladatelja, dobe, zgodovine, okolja, družbenih karakteristik.
Eno je piljenje tehnike, učenje perfekcionizma na čisto bralni ravni, drugo pa spoj vsega sotvornega v enovitost, celoto, v koncept individualnega poustvarjalca, ki potrebuje leta in leta razvoja, igranja, zorenja, da se sam v sebi utelesi in sebe kot glasbenega umetnika osmisli.
Mak Muni Mihevc izhaja iz glasbene družine, kjer bo oče, skladatelj Marko Mihevc vedno prepričan, da je on tisti, ki sina lahko vodi, mu svetuje, odloča, podpira, usmerja, vidi perspektivo, dialogizira… Seveda je to sijajno, dokler ne postane obremenjujoče, a o tem odločata onadva, ne mi tu in v tem zapisu.
Naš pianist študira v Zagrebu pri pianistu Lovru Pogoreliću, ki je ves čas v senci starejšega in bolj slavnega brata Iva, sam pa je kot koncertant ostal v senci. Mak Muni Mihevc bo iz Zagreba verjetno odšel na študij na Dunaj, v najširše glasbeno okolje, kje se bo hitro seznanil z vso mednarodno študentsko pianistično konkurenco, nastopajočimi glasbeniki, razmerami, ogromno glasbeno knjižnico… To je stvar odločitve v nekaj letih. Tudi če pride na Dunaj kot dvajsetletnik, po absorbiranju zagrebške akademije, bo še dovolj časa za izpolnitev glasbenega poklica, seveda kot rezultat avtonomne volje.
Mihevc si je za svoj celovečerni nastop izbral dve bolj epski deli, s čimer je želel pokazati svojo razvojno fazo, ki temelji na obvladovanju večjih pianističnih oblik, kot so Beethovnove obsežnejše sonate ali zaokrožen cikel, kot je Schumannov Karneval in se ga radi lotevajo mladi, da bi dokazali svoje interpretativno ter tehnično pianistično znanje.
Beethoven bo vedno zanimiv za vse pianiste, a ima nešteto pasti na vseh ravneh; tu predvsem kako doseči in pokazati celovitost razumevanja interpretacije, iz katere bi izžareval duh časa, osebnostno prepoznavni stil, samozavest in smisel za povezovanje narativnega v izpovedno bogato celoto. Mak Muni Mihevc si je izbral Sonato št. 27 v e-molu, op. 90 v dveh stavkih. Tu je bil močnejši v bolj epskih, tehnično zahtevnejših, bolj dinamičnih momentih, manj v rahlejšem tkivu, ki povezuje in sestavlja celoto. Raje ima epiko kot liriko, a bi rad videl zrel pogled nad celoto, ker Beethoven ne daje popustov…
Rože za pianista
V Schumannovem polurnem Karnevalu op. 9 je toliko različnih karakternih pianističnih, izraznih, temperamentnih, vsebinskih, celo ilustrativnih in citatnih komponent, da je v interpretaciji celote možnih veliko razlik. Mak Muni Mihevc ima razvit smisel za poudarjanje diferenciranosti vsakršnih, tudi biografskih Schumannovih prizorov ter njegovega nabora zgodbic, vse do miniatur Chiarina (Clara Wieck), Estrella (Ernestine von Fricken), pa Pierrota, Papillons, Chopina, Paganinija, commedie dell’arte s Pantalonom in Colombino… Mihevc je dojel okvirno zgodbo, ki oklepa cikel z uvodno Preambulo in sklene z XXI. podobo Marche des “Davidsbündler” contre les Philistins. Prav gotovo je Karneval bil v času svojega nastanka in izvajanja bolj ideološko in vsebinsko provokativen kot ga dojemamo danes. Schumann je skladbo napisal pri komaj štiriindvajsetih letih, z obilo fantazije, s predstavami pustnega plesa, z namišljenimi in konkretnimi liki, ki jih je želel tako skriti kot poimenovati. Po tehnični težavnosti je najbolj briljanten, razumljivo, Paganini, potem Reconnaissance in sklepni “Davidsbündler”, na katerega se iz cikla navezujeta Eusebius (V.) in Florestan (VI.) Če bi sklenili, da je v Karnevalu šlo tudi za Schumannovo programsko delo ali lastne (družbene) ideje, bi ugotovili, da se to danes manj opazi, kot si je skladatelj to takoj želel in najbrž dosegel.
Mak Muni Mihevc se je s Karnevalom spopadel sodobno pianistično, ne ilustrativno ali zgodovinsko; bolj bi lahko cikel členil, se pravi vsakemu “dogodku” dodal še kakšen trenutek pavze in nas pripravil k bolj nazornemu sledenju sprememb v celoti.
Po dolgem aplavzu je dodal še Chopinov Nokturno in nas prepričal, da mu niti emotivno bogat romantični svet ni tuj.
Marijan Zlobec