V ljubljanski Galeriji Generali (Dunajska 63, nekdanja Lesnina)) so odprli razstavo slik zelo nadarjenega in cenjenega ter publiciranega akademskega slikarja, magistra umetnosti Uroša Weinbergerja. Razstavi je dal naslov Projectories in bo na ogled vse do 7. januarja prihodnje leto. Še pred tem je bila najprej na ogled v Novi Gorici, potem pa še na Ptuju, z deli iz prvih dveh let (v triletju) pa že v Novem mestu. Posebno prizorišče in razstavišče del iz tega cikla je bilo v Galerie Sechzig v Feldkirchu v Avstriji. Cikel se ustvarjalno bogati in dopolnjuje z novimi deli. Uroša Weinbergerja smo ujeli na razstavi in je bil ljubeznivo pripravljen na poziranje.
Uroš Weinberger pred svojo sliko Escapism, fotografije z umetnikom Marijan Zlobec
“Uroš Weinberger se predstavlja z izborom del iz ciklusa Projectories. Gre za dela, ki so nastajala od leta 2019 do danes in prinašajo vpogled v triletno obdobje umetnikovega ustvarjanja. Teme na najnovejših platnih so zaščitne maske, policijsko nasilje, nadzor, kratenje svobode, lažne novice, droni, molekule … Kar je za družbo in človeka postala nova realnost, je bilo na Weinbergerjevih slikah prikazano že dosti prej. Njegova dela naznanjajo dogodke, ki so postali del resničnosti. Zato lahko rečemo, da je sporočilnost ena od bistvenih značilnosti njegove umetnosti.
Med The Void in Holiday Inn, 2020
Tehnologija in njene naprave, ki so prisotne v življenju posameznika in družbe, so vnesle v človeška življenja nove razsežnosti in predstavljajo tudi enega od vzvodov nadzora. Nove tehnologije še nikoli doslej niso tako močno in hitro vplivale na razvoj družbenih sprememb in spreminjale navade ljudi, kot se to dogaja v današnjem času. Do gledalca tudi mnogokrat prihajajo informacije, ki niso verodostojne in dokazljive.
Počep pred največjo, sestavljeno sliko The Projectory Lab, 2021, 200,5 x 312 cm
Oljne slike velikih, skorajda monumentalnih dimenzij nastajajo spontano. Njihov barvni spekter je največkrat kombinacija komplementarnih barv, ki žarijo, kot bi bile osvetljene z neonsko svetlobo. Ideje za svoje motive najde na spletu, v različnih elektronskih medijih, na plakatih, v časopisih … Iz teh podob, katerih izhodišče lahko iščemo v digitalnem kolažu, ustvarja nove zgodbe. Gre za t. i. ekransko-medijsko posredovano podobo. Pravi, da njegove slike niso okno, skozi katero gledamo, da ne gre za opazovanje neke nove narave, kakršne smo vajeni danes, temveč bolj za tehnološke, nadrealistične krajine, ki delujejo imaginarno.
Uroš Weinberger – Ghost Town, akril in olje na platnu, 2020
Naslove za slike najde v elektronski glasbi in filmih iz 60. let prejšnjega stoletja, ob asociaciji slike … Naslovi so v angleškem jeziku in včasih gre za besedno igro, ki jo je težje prevesti v slovenščino. Pravi, da so razumljivi tudi tujejezičnemu prostoru, gledalcem in obiskovalcem, saj je angleščina na nek način sodobna latinščina.
Postavitev v avli in galeriji
V današnjem času se namreč umetniška dela bolj predstavljajo prek družbenih omrežij, kot pa z obiskom galerij in muzejev v živo. Umetnikova likovna pisava problematizira uporabo visokotehnoloških orodij in vedno manjšo razmejitev med javnim in zasebnim. Tematika del je zelo aktualna, hkrati pa opozarja gledalca na pasti sodobnega časa, to je na poseganje v zasebnost človeka, popoln nadzor in diktaturo tehnologije nad njim.
Uroš Weinberger – The Colony, olje na platnu, 2021, 201 x 171 cm
Za Uroša Weinbergerja lahko rečemo, da gre za družbeno angažiranega umetnika, ki prikazuje zgodbe današnjega in prihodnjega časa. Njegova umetnost je vizionarska, ker nam prinaša sporočilo, nas opozarja in napoveduje dogodke, ki se bodo zgodili v (bližnji) prihodnosti.” (Iz predstavitve kustosinje razstave Petre Bizilj Silva).
Pred sliko Lonely Planet, 2021, olje na platno, 151 x 121 cm
Uroš Weinberger je pred tem imel razstavo Projectories v Mestni galeriji Nova Gorica in v Galeriji mesta Ptuj. Tam je bila kustosinja razstav Nina Jeza.
Uroš Weinberger – The Projectory Lab olje na platnu
“Prizori Projectories predstavljajo abstrakcijo trenutnega dogajanja. Zaradi nenehnih močnih spodbud slikovnih vsebin, spodbujenih s tiskanimi in digitalnimi mediji ter povzetimi v množičnih medijih, mora ogled del gledalcu vzbuditi jasne slikovne povezave, povezane z aktualnimi dogodki. Umetnik v ta namen uporablja premišljeno strukturirano koreografijo, ki želi s slikarskimi prijemi gledalca pripraviti do tega, da preizprašuje skupek podob, ki nam jih posredujejo slikarska platna. Uroš Weinberger je vizionarski umetnik, ki je že pred letom 2010 slikal ljudi z zaščitnimi plinskimi maskami in opozarjal na toksični svet (na razstavi bodo tudi dela iz tega obdobja); ne le na katastrofalne posledice podnebnih sprememb in brezobzirnega posiljevanja naravnih virov, temveč tudi na neskončne množice laži, zmede in nejasnosti, znotraj katerih se pravkar nahajamo.
Ob sliki Lonely Planet
Njegove slike so tako še do nedavnega delovale kot znanstvena fantastika svetovne katastrofe, ki pa je danes postala realnost. Avtor si prizadeva, da bi gledalec/opazovalec dobil občutek, kot da gleda nekaj, kar dejansko obstaja. Nekaj, kar sicer morda (še) ni realno, ampak je upodobljeno na tako realističen način, da opazovalca vsakič znova prestavlja v “ustvarjeno” slikarsko stvarnost, ki ga opominja, da se onkraj njegovega dojema dogaja pravcati coup d’etat vsakdanjosti.
Barvna paleta Uroša Weinbergerja potrjuje dejstvo, da se njegova aktualna slikarska interpretacija načrtno oddaljuje od koncepta in se želi izrazito približati formativni vsebini, kar od umetnika zahteva še dodatno metapsihološko koncentracijo in kritični razmislek o pomembnosti podobe, ki odvzema štafetno palico konceptualnemu reformiranju in demontaži realnosti na račun narativnosti vsebine umetniškega dela.
Pred sliko Holiday Inn
Presvetljenost Weinbergejeve slike v resnici ugrabi pogled gledalca in ga prestavi v megalomanski prostor vsepresežnega užitka – recimo mu lasvegaški sindrom – tako, da ga sooči z oslepljujočo, neonsko žarečo in neoliberalistično pozicijo svetovnega etosa: pozornost javnosti je že dolgo vodena s strani vladajočih hierarhij, ki so v poplavi interdisciplinarnih tehnoloških in tehničnih rešitev zaslutile svojo priložnost, da popolnoma obvladajo individualnost, samosvojskost in tudi pluralnost publike ter tako ohranijo avstralopitekovski primat političnih ambicij, ki so se jih – kar je res, je res – prav udobno privadile…” (Nina Jeza)
Uroš Weinberger – Holiday Inn, akril in olje na platnu, 2020, 150,5 x 190 cm
Slikarstvo Uroša Weinbergerja se nam kaže kot zelena oaza ne le sredi Zemlje, ampak širšega, nam še predstavljivega vesolja ali kozmosa, ne da bi neskončni prostor opustošil, ampak ga nekako oplemenitil s človeško perspektivo, vizijo, deloma fantazijo, saj ni nujno, da je vse človekovo ali božje ali naravno stvarstvo, ampak je metamorfoza pojavnega in dojemljivega sveta v posesti samega umetnika kot avtorja vsega slikarskega sveta. V tem smislu je Weinberger nadomestilo za našo predstavo o Bogu in njegovem stvarjenju. Slikar pa vendarle predstavno in miselno ne gre predaleč (v prihodnjost), ampak je vsaj z enim slikarskim očesom še na Zemlji, tako da nam omogoča pripovedovanje vsakršnih zgodb o njem samem. Ni slikarski romanopisec, ampak črtičar, ki svojim slikam daje naslove, iz katerih bi Ivan Cankar, ko bi danes živel, zlahka napisal nekaj bolj sodobnega kot je Skodelico kave.
Umetnik in njegova slika
Če bi rekel, da so njegove slike ekološke, bi se zdelo precej aktivistično, če bi rekel, da so filmske, bi pomenilo, da prepisuje ali zgolj preslikuje, če bi še dodal, da so malodane dronistične, bi pa skorajda bil blizu. Ampak Weinberger ne vohuni, tako kot to počnejo dronisti, ampak mimikrira dejansko stanje našega planeta, da bi ga prepoznali kot ogroženega.
Stoje
Uroš Weinberger se je rodil leta 1975 v Trbovljah. Leta 2003 je diplomiral iz slikarstva pri profesorju Zmagu Jeraju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Tam je nadaljeval podiplomski študij in leta 2005 magistriral iz slikarstva pri profesorju Hermanu Gvardjančiču.
Uroš Weinberger pred Galerijo Generali, foto Marijan Zlobec
Leta 2002 se je izpopolnjeval na Akademiji za likovno umetnost v Sofiji, leta 2009 na kulturni rezidenci Ministrstva za kulturo RS v Berlinu ter leta 2013 v umetniški rezidenci Schafhof – Europäisches Künstlerhaus Oberbayern v Freisingu, v Nemčiji.
Uroš Weinberger-Eyes in the Sky, 2019, olje na platnu, 250 x152 cm
Je avtor likovnih ciklov Transsubstanciacije; Human Error; Control-Delete; Info vs. Info; Generation Z; Blur Techno; Displaced world, deplasiran svet.; The Final Countdown; Hand, Job, Paper, Work.; Pozor, družinske vrednote!; Seven Sisters; Oase des Wusts; die Drohnen; Projectories. Njegove pomembnejše predstavitve so, poleg že omenjenih: Čas brez nedolžnosti, Moderna galerija, Ljubljana (2019); Anthropocene, Ann Street Gallery, New York, ZDA (2018); galerija Alkatraz (2018), After Hiroshima, The B#S Gallery, Treviso, Italija (2017); NordArt 2016, Büdelsdorf, Nemčija (2016); MIG 21, migracijsko interdisciplinarno gibanje, mednarodna umetniška razstava na temo migracij, KIBLA PORTAL, Maribor (2016), soboška Galerija Murska Sobota, 2015, Galerija Equrna, 2011.
V Galeriji Generali
Weinberger je vizualni umetnik, ki ustvarja na področju sodobnega figuralnega slikarstva, muralov in intermedijskih instalacij, aktiven pa je tudi na področju ustvarjanja avtorske glasbe in je kitarist skupine Moveknowledgement. Leta 2001 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2011 je bil nagrajenec bienalne razstave – Pogled na likovno umetnost Slovenije 6: Jaz, tukaj, zdaj. Leta 2012 je prejel nagrado ‘6th 2012 Showcase Winner’ v kategoriji slikarstvo, ArtSlant Awards, ZDA, leta 2017 pa je bil nominiranec za Bloom Award Warsteiner, Nemčija. Leta 2018 je prejel priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani. Kot samostojni kulturni ustvarjalec živi in ustvarja v Ljubljani, kjer ima atelje na Metelkovi.
Marijan Zlobec