V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil sinoči slavnostni koncert s skladbami slovenskega skladatelja Vinka Globokarja in s slovesno podelitvijo diplome o njegovem častem članstvu Slovenske filharmonije.
Vinko Globokar in Matej Šarc, vse fotografije Marijan Zlobec
Uvod se je tako začel z nagovorom direktorja in umetniškega vodje SF Mateja Šarca, ki je prebral dolgo utemeljitev naziva, kot jo je v ta namen napisal muzikolog dr. Gregor Pompe.
Globokar ni spregovoril
Vinka Globokarja lahko danes brez težav umestimo med velikane svetovnega glasbenega modernizma. Z močjo misli in širokimi glasbenimi izkušnjami je večino svoje bogate kariere razbijal mite o tem, kaj je glasba, kaj njen material, kako naj bo posredovan in kaj zmore in mora pripovedovati poslušalcem. Globokarjeva glasba se torej ne zaustavlja pri zvočni lepoti, temveč skuša segati onkraj nje – raznolike zvočne elemente uporablja predvsem zato, da prebuja poslušalčevo lastno kreativnost, da budi njegov lasten odnos do umetnosti, sveta in družbe.
Koncert
V mnogočem izhaja skladateljev široko zasnovan koncept glasbe iz njegovih splošnih življenjskih izkušenj in tudi ožjih glasbenih vzpodbud. Tako ni mogoče prezreti, da je Globokar sin emigrantov in da je tudi sam večino svojega življenja preživel razpet med različne kulture in jezike – rodil se je v Franciji, mladost preživel v Sloveniji, se spet vrnil v svetovljanski Pariz in nato daljša obdobja živel še v Združenih državah Amerike, v Nemčiji in Italiji, dokler se ni nomadsko ustalil, razpet med pariške vrtove in poletni mirni tek Krke ob Žužemberku. Podobne meandre je teklo Globokarjevo glasbeniško življenje – je skladatelj, pozavnist, improvizator, dirigent, glasbeni pisec, pedagog. Začel je s harmoniko, nadaljeval s pozavno, sprva ga je navduševal jazz, deloval je kot svobodni glasbenik, spremljal znamenite francoske pevce zabavne glasbe, a zašel tudi na koncerte sodobne glasbe, kjer se mu je odprl nov, na začetku še nerazumljiv svet. To ga je pahnilo v študij kompozicije, najprej pri Renéju Leibowitzu, pri katerem se je srečal s cvetom pariške inteligence (Sartre, Masson, Merleau-Pontyja, Lévi-Strauss, Lacan), nato pa še pri Lucianu Beriu. Radikalnost modernizma ga je pritegnila, a vendarle je o njem tudi premišljeval in se odvrnil od togosti serializma. Prepričan je, da mora glasba z občinstvom vendarle komunicirati, hkrati pa ga ne zanima larpurlartistična pozicija. Tako se dokoplje do izvirne rešitve – odslej v predkompozicijskem procesu išče vzpodbude v zunajglasbenih fenomenih, v socioloških, filozofskih in psiholoških dilemah, ki jih nato »prevaja« v glasbene strukture.
Redko priznanje SF
Ob tem pa venomer prevprašuje glasbeni material in glasbeniško pozicijo. Odtod vdirajo v Globokarjeva dela preparacije in prekonstrukcije inštrumentov, uporaba številnih razširjenih izvajalskih tehnik in tudi mobilna forma – »novi« inštrumenti rodijo nove zvočnosti, odprta forma nova soočenja glasbenega materiala, glasbene izvedbe se pogosto gibljejo na meji z glasbenim gledališčem.
Vinko Globokar je proti koncu koncerta zajokal
Globokar se tako gibko giblje med različnimi glasbenimi funkcijami, glasbenimi žarni, kulturami in jeziki, kar prinaša povsem svobodno uporabo vsakršnega glasbenega in neglasbenega materiala in posledično izrazito nedogmatskost, ki pa je vedno v službi družbene kritike. Globokar je načitan mislec, ki ga animirajo vsakodnevni dogodki, aktualni problemi in krivice – emigrantstvo, problematika talcev, izgnanstvo, nasilje strojev, psihologija množic, odtujenost masovne industrije, sodobna medijska poplava. V tem pogledu Globokar ni drugačen od sodobnih sociologov ali filozofov, toda modus za izražanje svojega komentarja, tudi upora, vedno poišče v glasbenem mediju.
Prisrčna zahvala in ganjenost
Za doseganje takšne polne angažiranosti, povednosti ubira Globokar več različnih strategij. Pogosto predstavlja pomemben del glasbene zasnova prostorsko razporejanje zvoka ali glasbenikov po prizorišču. Globokar se sprašuje o zvezah med glasbo in jezikom ter v mnogih delih išče analogije, po katerih bi tudi glasba lahko »spregovorila« z močjo jezika. Pri tem se za presečišče med glasbo in jezikom pogosto izkaže telesnost: glasbenik izvablja zvoke iz glasbil s pomočjo telesnih akcij in tudi jezik v svoji zvočni varianti nastaja globoko v človekovem telesu, v glasilkah. Tudi zato Globokar klasične inštrumente pogosto predrugači tako, da daje jasno na znanje, da gre za podaljške glasbenikovih teles, v skrajnem primeru lahko postane inštrument kar telo samo, izrazito telesnost pa je iskati tudi v izjemnih virtuoznih zahtevah, skoraj nekakšnem boju z glasbilom. Kot presečišče vseh takšnih postopkov pa lahko razumemo instrumentalno gledališče, poseben žanr glasbenega gledališča, ki mu je zavezana velika večina Globokarjevih del.
Izrazita kritičnost, inovativnost, pogosto humorna naravnanost, trdoživa upornost in tudi doslednost so odlike, ki so Globokarja trdno vpele na mednarodni zemljevid. Krstil je številna nova dela za pozavno, učil na mednarodnih poletnih tečajih za novo glasbo v Darmstadtu ter na Visoki šoli za glasbo v Kölnu, vodil je oddelek za vokalno-instrumentalne raziskave na pariškem inštitutu IRCAM znotraj centra Pompidou, učil sodobno glasbo v Firencah. Za svoja dela je prejel več priznanj, pri čemer gre med domačimi gre izpostaviti Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Globokarjevo delo se je globoko zapisalo v svetovno modernistično krajino, toda brez odjeka ni ostalo tudi v eni izmed njegovih priljubljenejših domovin, Sloveniji. Tako se je mogoče spraševati, ali ni prav povečana prisotnost skladatelja na festivalih ansambla Slowind in tudi na koncertih Slovenske filharmonije prinesla na začetku 21. stoletja izjemen razrast mlajše slovenske skladateljske generacije, ki danes žanje neslutene uspehe v mednarodnem prostoru. Svoje umetniške svetove so namreč lahko kovali prav ob Globokarjevih zvokih in premislekih, ki so se večkrat zdeli v disonanci z domačim glasbenim okoljem. V tem pogledu je Globokar ostajal zvest Orkestru Slovenske filharmonije vse od začetka šestdesetih let, ko je nastopil še kot solist na pozavni, do kasnejših velikih koncertov na začetku novega, 21. stoletja, ki so bili že v popolnosti posvečeni njegovim skladateljskim premišljevanjem. Toda najsi je improvizatorsko razstavljal svojo pozavno, dirigiral orkestru, soliral ali samo nadzoroval izvedbo svoje kompozicije, vedno je ostajal trdno zavezan svoji kritični in kozmopolitski misli, ki teče enako hitro v Parizu ali Žužemberku.
Šarc ni posebej omenil vsega seznama nastopanja in sodelovanja Vinka Globokarja s Slovensko filharmonijo. Je na napravljen.
14. XI. 1960
II. koncert za »zeleni abonma«
Velika dvorana SF
Orkester Slovenske filharmonije
Dirigent: Franc Klinar
Solist: Vinko Globokar, pozavna
Spored:
D. Radić: Balada o mesecu lutalici, druga suita iz baleta (prvič v Ljubljani)
H. Tomasi: Koncert za pozavno in orkester (prvič v Jugoslaviji)
P. I. Čajkovski: Simfonija št. 5 v e-molu, op. 64
23. II. 1962
Simfonični koncert
Velika dvorana SF
Orkester Slovenske filharmonije
Dirigent: René Leibowitz
Solist: Vinko Globokar, pozavna
Spored:
A. von Webern: Passacaglia za orkester, op. 1 (prvič v Jugoslaviji)
M. Ravel: La Valse
R. Leibowitz: Concertino za pozavno in orkester, op. 53 (prva izvedba)
W. A. Mozart: Figarova svatba, uvertura
W. A. Mozart: Simfonija v C-duru, »Jupiter«, KV 551
9. IV. 1973
II. koncert »VI. ciklusa«
Velika dvorana SF
Pihala, trobila in tolkala Slovenske filharmonije
Dirigent: Vinko Globokar
Solist: Vinko Globokar, pozavna
Spored:
V. Globokar; Fluide, za 9 trobil in 3 tolkala
H. Holliger: Pneuma za pihala, trobila in tolkala
L. Berio: Sequenza V za pozavno solo
V. Globokar: Etuda za folklora I, za 19 instrumentov
9. IV. 2002
Slovenski glasbeni dnevi
Velika dvorana Slovenske filharmonije
Orkester Slovenske filharmonije
Dirigent: Alexander Drčar
Spored:
U. Rojko: Tongenesis
V. Globokar: Eisenberg
D. Švara: Slovanski plesi
17. in 18. X. 2002
Modri abonma 2
Cankarjev dom, Gallusova dvorana
Orkester Slovenske filharmonije
Dirigent: Uroš Lajovic
Solistka: Patricia Kopačinskaja, violina
Spored:
V. Globokar: Eisenberg
H. Wieniawski: Koncert za violino in orkester št. 1 v fis-molu, op. 14
L. van Beethoven: Simfonija št. 6 v F-duru, op. 68, “Pastoralna”
24. IV. 2008
Slovenski glasbeni dnevi
Viba film, Ljubljana
Orkester Slovenske filharmonije
Dirigenta: Diego Masson, Michael Wendenberg
Spored:
V. Globokar: Angel zgodovine za dva orkestra, dva dirigenta in elektroniko
FESTIVAL SLOWIND – 11. 10. 2013
Vinko Globokar / Matej Šarc
Orkester Slovenske filharmonije
Spored:
Vinko Globokar: Fluide (1967) za devet trobilcev in tri tolkalce
Vinko Globokar: Ausstrahlungen (1972) za oboo solo in dvajset izvajalcev
Vinko Globokar: Les otages (2002) za orkester in sampler
10. 4. 2019 ob 19.30
BIENNALE ZAGREB (Dvorana ZKM, Zagreb)
dirigent Berislav Šipuš, solisti: Pia Komsi – sopran, Michael Riessler – basovski klarinet, recitator, Zbor SF
Spored:
GLOBOKAR Exile 3 (Življenje emigranta Edvarda)
Uradni program, kot sem ga prejel za objavo, glede Globokarjevih del in njegovih nastopov v Sloveniji ni dovolj natančen. Manjkajo vsi Globokarjevi koncerti v sodelovanju z ansambli oziroma orkestrom RTV Ljubljana in kasneje Slovenija (v Gallusovi dvorani CD, Studiu 1), pa nastop na Wien Modern na Dunaju, kjer je bil Vinko Globokar tudi dirigent, nastop v Koncertnem ateljeju DSS, sodelovanje z En Knap, gostovanje in nastop v SNG Maribor na Glasbenem septembru, na Kogojevih dnevih v Kanalu, v Ljubljanski operi SNG, v Viteški dvorani Križank na Slovenskih glasbenih dnevih, kjer je bila celo muzikološka okrogla miza o njem in njegovem glasbenem opusu že leta 2002, prav tako je imel več izvedb in nastopov na Festivalu Slowind, čeprav je omenjen le eden in je potemtakem vtis, da je bil Globokar tam le enkat.
Res je, da gre za častno članstvo Slovenske filharmonije, a biografsko-ustvarjalna predstavitev Vinka Globokarja mora biti celovita. On ni last SF, ampak vsega glasbenega in kulturnega sveta. Pri IRCAM v Parizu npr. ni omenjeno, da je bil tesen sodelavec Pierra Bouleza, ki je tedaj postajal prvo glasbeno ime Francije, tako kot skladatelj, dirigent (V Operi Lulu, v Bayreuthu Prstan in Parsifal), publicist, organizator in se je vsega tega Globokar še najbolj učil pri njem, saj je njegovo ceklovito glasbeno-kulturno pojavnost spremljal od blizu. V IRCAM so najbolj raziskovali akustiko in ustvarjali prototipe za najboljše dvorane, pri raziskovanju možnosti za nove glasbene inštrumente pa so ugotovili, da novih bistvenih možnosti ni. Vinko Globokar je bil na Dunaju deležen posebne časti z izvedbo kar osmih kompozicij na več koncvertih festivala Wien Modern, o čemer sem pisal v Delu. Luciano Berio mu je posvetil svojo Sekvenco za pozavno solo, s čimer ga je počastil kot najboljšega izvajalca sodobnih del za pozavno. Ni bilo omenjeno Globokarjevo publicistično delo, ne njegovo avtorsko (dva eseje je npr. objavil v Muzikološkem zborniku in ne o njem v mednarodnem prostoru. Iz utemeljitve ni razvidno, koliko del je Globokar v resnici napisal in ne bo nihče zaznal, da jih je blizu 200 (ali natanko 196), saj nimajo oštevilčenega opusa. Še najmanj je postavljena vrednostna ocena s poudarkom na Globokarjevih najboljših in najodmevnejših delih.
Leta 2002 je bil na 17. slovenskih glasbenih dnevih mednarodni muzikološki simpozij med drugim z okroglo mizo o Vinku Globokarju. O tem sem poročal za Delo.
Najodmevnejša je bila Globokarjeva predstavitev, povezana z njegovim performansom, v katerem se je slekel do pasu, v kasnejšem pogovoru pa ga je nekdo okarakteriziral kot dogodek »med internistično preiskavo in mazohizmom«. Vinko Globokar je na vprašanje, kako so njegovo delo spremljali na Slovenskem (v debati so povečini sodelovali le tuji udeleženci simpozija), odgovoril, da se zanj začenjajo zanimati šele zdaj, ko je dobil Prešernovo nagrado. (No, to ni čisto res, saj je imel kar precej nastopov: samostojne večere v Gallusovi dvorani CD, operno predstavo, koncert v mariborski operi, predavanje v SF, z našim radijskim orkestrom je izvedel svoj program na Dunaju, z našimi pevci trilogijo Emigranti … Res pa je, da vseh njegovih del slovenski poslušalci ne ne poznajo.)
Globokar ne objokuje, temveč pljuva
Uvodno besedo je imel Globokarjev biograf Werner Klüppelholz z naslovom O ohladitvi zemlje: k novejšim delom Vinka Globokarja. V ospredje je postavil Globokarjeva dela iz 90. let: Eisenberg (1990), Labour(1992), Prestop I in II (1988/1991), Oblak semen (1996), Zlom (1997), Nous pensons que … (1998) in najnovejšo trilogijo Angel zgodovine, iz katere je bil izveden le prvi del Razpad na festivalu sodobne glasbe v Donaueschingenu leta 2000, drugi del Mars leta 2002 v Münchnu, tretji Utopija pa 2004. Pred tem je med pomembnejšimi deli omenil cikel Laboratoire (1973–1985) in triptih Les Emigrés (1982–1985). Globokar je mednarodno formirajoči se intelektualec (Pariz, Berlin, Köln itd.), ki mu je blizu Freudova teza o kulturi kot sublimaciji nagonov, za njegovo ustvarjanje pa je bistveno, kako nekaj, kar je zunaj glasbe, spraviti v glasbeno formo. Zadnja dela so povečini odmev na dogajanja na Balkanu. Globokar v svojih delih iz 90. let ne joče, ne objokuje jugoslovanske tragedije, ampak pljuva; njegov odgovor na etnična čiščenja je kozlanje … Globokarja je najbolj šokiral zlom socializma na Balkanu kot padec v srednji vek. Njegova glasba je angažirana, a brez privolitve v kakršen koli izem.
Vinko Globokar v SF
Iz Globokarjevega performansa, med katerim se je tolkel po telesu, zlasti prsih in glavi, izgovoril pa samo eno misel, blizu marksistični tezi – češ da je zgodovina človeštva zaporedje ponavljanja iste besede, naša naloga pa je to zanikati –, je bilo razbrati težnjo po skladateljevem glasbenem teatru v najčistejši obliki. Stavek je bil en sam, a blizu skladateljevemu pogledu na svet. Hudomušno se je izrazil, da je taka »skladba« zelo poceni in se jo da izvesti samo z nekaj vaje.
Instrument kot podaljšek telesa
Globokar je v debati poudaril, da pojmuje instrument kot podaljšek lastnega telesa. Instrument naj bi bil ojačevalec vseh možnih akcij; govoriti vanj, proizvajati tone, peti, hkrati igrati in peti, artikulirati vse možne vokale, ki jih človek lahko izvaja. Pojavljanje Globokarja med skladatelji se je zgodilo dokaj pozno; najprej je imel dolgo kariero pozavnista in improvizatorja, člana skupine improvizatorjev na odru New Phonic Art, (ki ga dr. Pompe niti ne omenja). Kot skladatelj je najprej skušal posnemati skladatelje, ki jih je spoštoval, zlasti Karlheinza Stockhausna in Luciana Beria (v 60. letih je veliko delal s strukturalizmom in lingvistiko). Vpliv na to je bilo Globokarjevo prvo delo Voie (1966), v katerem je analiziral spektre vokalov in hkrati spektre inštrumentov. Ko je pisal za zbor, je poizkušal izvesti analogijo zvokovne barve v orkestru. Ob koncu 60. let so ustanovili improvizacijsko skupino New Phonic Art; z njo so imeli približno tristo koncertov, ne da bi se enkrat pogovorili, kaj bodo igrali: preprosto so prišli na oder, igrali in odšli. Tu se je Globokar ogromno naučil o razvoju igralne tehnike.
Na vprašanje, koliko je slovenskega v Globokarjevi glasbi, je naš avtor pojasnil, da je v Sloveniji živel vsega osem let, a je slovenska ljudska glasba nanj imela opazen vpliv. Leta 1967 je napisal delo Étude pour Folklora (dve verziji) z namenom, da bi nekega dne napisal kantato o folklori, a ne slovenski, ampak bosanski, makedonski in kosovski, ker so ritmično bogatejše …(Med internistično preiskavo in mazohizmom, 12. aprila 2002, Delo, Marijan Zlobec)
Vinko Globokar je izzval velik odmev s svojim nastopom na Kogojevih dnevih v Kanalu leta 2001
Začeli so se rahlo izzivalno, v Kogojevem duhu – namreč z razmišljanjem že desetletja v tujini delujočega skladatelja Vinka Globokarja, ki je esej (slavnostni nagovor) naslovil kot Pismo Mariju Kogoju. Globokar je v Sloveniji živel le osem let, ko sta bila skupaj z Antonom Nanutom gojenca v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Kmalu bo minilo petdeset let, odkar je Kogoj umrl. Globokar je analiziral, kaj vse se je zgodilo v evropski glasbi od časa, ko je Kogoj nehal komponirati. Spomnil je, kako so sredi 30. let nacisti prepovedali glasbo številnih avtorjev in jo označili kot »degenerirano glasbo«. Po vojni so se pojavili novi obrazi; mladi evropski komponisti so se združevali v nemškem Darmstadtu in tam ustanovili razgiban kompozicijski forum. Sprva so se naslanjali na dvanajsttonski sistem; bolj na Weberna kot na Schönberga. To so bili Luciano Berio, Pierre Boulez, György Ligeti, Luigi Nono, Karlheinz Stockhausen … Ti ljudje so na noge postavili teorijo v glasbi, ki je slonela na racionalnosti, matematičnih principih, kontroli glasbenih sestavin, t. i. glasbenih parametrih. Uničili so predstavo o komponistu, ki je bohem, in ga dvignili na raven znanstvenika, filozofa in sociologa.
Konec 50. let je teorija »totalnega serializma« imela podobo trdnjave. Vsakdo pa, ki zgradi trdnjavo, mora računati s tem, da jo bo kdo miniral. Revolucionalni polagalec min je prišel iz Amerike – John Cage. Podžagal je darmštadsko konstruktivistično kompozicijsko racionalnost z uvedbo slučajnosti, z elementi nepredvidenega. Evropska mlada generacija je njegov virus sprejela. V 60. letih je bil interpret vedno bolj povabljen, da prevzame naloge kompozicijske narave, in s tem odprl vprašanje, čigava je glasba: glasbeniki so začeli prakticirati svobodno improvizacijo.
Vzroke za radikalne spremembe v obdobju dveh desetletij vidi Globokar v družbenem razvoju. Pojavijo se skladatelji, ki upajo, da lahko z glasbo spremenijo družbo in zavzamejo angažirana politična stališča, izražena z zvoki namesto besedami. V 70. letih je avantgardna gibanja zamenjal postmodernizem. Iz anarhističnega stanja je bil prehod v umirjen konservativni red skoraj neopazen. V glasbi se je postmodernizem pojavil v obliki manifesta skupine nemških glasbenikov z idejnim vodjo Wolfgangom Riehmom. Propagirali so emocijo, napolnili svoja dela z glasbenimi citati iz pretekle literature.
Danes marsikateri komponist ne ustvarja več za koncertne dvorane, ampak za internet. Na koncu je Globokar posredno napadel slovenske razmere, ko je dejal, da je glasbena pedagogika, ki za te spremembe in napovedi ne bi skrbela, neodgovorna in zastarela. Hote je zamolčal slovenska skladateljska imena in prepustil občinstvu, da samo presodi, v kakšni meri so evropska gibanja zadnjih petdesetih let vplivala na slovensko glasbeno ustvarjalnost in ali se je razburljivo obdobje avantgarde sploh dotaknilo slovenske publike.
Michael Riessler na kontrabasovskem instrumentu
Njegov solistični nastop s pozavno in alpskim rogom (tri kompozicije) in s komornim orkestrom Camerata labacensis z dirigentko Nado Matošević v cerkvi takoj zatem je pokazal, da Globokar stoji sredi avantgardnih gibanj še danes; lahko bi rekli, da se spogleduje s popularnimi instalacijami, ker so njegovi nastopi ambientalne postavitve solista in instrumentov (ni naključje, da je bobnal na dva bobna tik pod Kristusom na križu in da je dim prižgane cigare usmeril skozi rdeče osvetljen alpski rog v temi, dvigujoč se kot »anakonda« proti vsemogočnemu Bogu).
Globokar je v Kanalu nastopil kot vrhunski ustvarjalec in izvajalec, improvizator in intelektualec. (Globokarjev glasbeni izziv, 5. septembra, 2001, Delo, Marijan Zlobec)
Leta 2001 – nominacija za Prešernovo nagrado za Vinka Globokarja za skladateljski opus
Vinko Globokar je že dolgo, kakih trideset let »enfant terrible« evropske klasične glasbe; avantgardist, eksperimentator, publicist, teoretik, dirigent, solist na pozavni, profesor, organizator in sodelavec v mnogih multimedijskih projektih. Njegov opus obsega ¡e sto del, tako da bo za slovensko glasbeno kulturo, še bolj kot evropsko (kjer je bilo že skoraj vse izvedeno), velik problem prezentacije, analize in vrednotenja. Seveda če z njegovo uvrstitvijo med slovenske skladatelje mislimo resno.
Ker ves čas deluje na tujem, zlasti v Nemčiji in Franciji, pa tudi v ZDA in Italiji, se zdi, da bi ga mnogi radi kar izrinili, zlasti kot kandidata za pomembne nacionalne nagrade, kot je Prešernova. Znano je, da je že bil nekajkrat kandidat, a so ga »zatajili« najprej muzikologi. Začela se je »nova runda«. Medtem pa se Vinko Globokar v Berlinu veselo muza, piše svojo glasbo za velika naročila v naslednjih štirih letih in čaka, kaj se bo v »velepomembni« Sloveniji v zvezi z njim zgodilo!
Zadnja leta se je kar nekajkrat pojavljal na naših koncertnih odrih in celo v operi. Na večeru sodobnega plesa in glasbe Emanatio Protei v produkciji En Knap je bila v drugem delu izvedena njegova kompozicija Kaktus unter Strom, s tremi plesalci, tremi instrumentalisti in posneto glasbo s traku in predvajano po zvočnikih, razmeščenih po Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Globokar je na pogovoru povedal, da je njegova kompozicija nastala v eksperimentalnem studiu fundacije Heinricha Strobla v Freiburgu.
Vodja André Richard je skladatelju ponudil na razpolago napravo za računalniško obdelavo zvoka matrix mixer, s katero je mogoče elektronsko predelati in modulirati živo glasbeno izvajanje. Globokar to imenuje »transformiranje zvoka v realnem času«, med izvedbo; tehnologija pomaga glasbenemu solistu raziskovati zvok njegovega instrumenta.
Naš skladatelj je prepričan, da obdobje elektronske glasbe, ki se je v zgodovinskem smislu začelo že pred več desetletji, šele prihaja; da smo komaj na začetku, ker so možnosti neizčrpne. Istega mnenja je Karlheinz Stockhausen, legenda evropske glasbene avantgarde.
Na 12. dunajskem festivalu Wien Modern novembra 1999 z naslovom Rituali in miti sodobnosti je imel Vinko Globokar svoj festival; bil je osrednja skladateljska osebnost. Simfoniki RTV Slovenija so pod vodstvom dirigenta Diega Massona izvedli kompozicije Labour (Oranje) iz leta 1992, potem pa še skoraj petdesetminutno Množica, oblast in posameznik iz leta 1995; Vinko Globokar je bil pomožni dirigent na prvem balkonu dunajske koncertne hiše in je nadziral štiri soliste: harmonikaša, električnega kitarista in tolkalca, del ansambla je bil efektno postavljen na sredinski prehod v parterju, orkester pa na oder in na levo in desno dva solista (dva pa na balkonu). »Vmesni« del ansambla v parterju je tvoril zvočno vez in reakcijo, tako rekoč »revolucijske« elemente, ki se vedno pojavijo, ko gre za oblast, množico in posameznika. Je Vinko Globokar glasbeni sociolog, zvočni raziskovalec ali celo ilustrator družbenih razmerij?
Na Dunaju so izvedli še več njegovih del, kot Zlom, Limites, Ombre, Pensée écartelée, Dialog über Feuer?, Corporel, Mein Körper ist eine Posaune geworden … Globokar je sam nastopil kot solist in avtor na diskusijskem večeru.
Eksil 3
V Ljubljani nam bo iz zadnjih let ostala v spominu njegova L’armonia drammatica na besedilo Eduarda Sanguinettija kot eden najbolj pričakovanih dogodkov v okviru EMK (Evropskega meseca kulture). Globokar je moral v zadnjem trenutku sprejeti poleg dirigiranja še režijo, kar se je pokazalo na inventivnosti in dramatičnosti predstave. Na koncu je predstava vendarle stekla kot visokoprofesionalni gledališko-glasbeni dogodek.
Vinko Globokar se je rodil slovenskim staršem, izseljencem v Franciji leta 1934. Po maturi in srednji glasbeni šoli v Ljubljani je nadaljeval pihalne in komorne študije v Parizu (1955–1959), nato pa zasebno študiral kompozicijo pri Renéju Leibowitzu (1959–1963).
Izpopolnjeval se je še pri skladatelju Lucianu Beriu, deloval v ZDA in Italiji, bil v IRCAM, ko ga je vodil slavni Pierre Boulez (Globokar je vodil oddelek za vokalno-instrumentalne raziskave), potem pa se je iz Pariza preselil v Berlin, kjer ima zdaj svojo postojanko. Intenzivno nastopa kot pozavnist, zlasti s svojim ansamblom New Phonic Art. Njegove knjige in predavanja vzbujajo mednarodni odmev. Zanj je umetniško dejanje odsev socialnega položaja družbe, a hkrati ve, da devetdeset odstotkov glasbenega življenja ni v zvezi z njenimi potrebami oziroma prav tak odstotek družbe skladateljev ne potrebuje.
Vinko Globokar je najbolj netipičen slovenski glasbenik. Težko prenese oznako »avantgardist«, če je mišljena v pozitivnem smislu, kot psovka, pamu pomeni kompliment. Bi bila Prešernova nagrada zanj potemtakem nekaj »groznega«?
Počakajmo! (Skladatelj Vinko Globokar, 26. januarja 2001, Delo, Marijan Zlobec
No, ni bilo treba veliko čakati, da smo se prepričali, da so ga minirali lastni slovenski kolegi. (Pripis 2021).
Leta 2002 je bil še enkrat nominiran
Svetovno znani slovenski skladatelj Vinko Globokar je znova nominiran za Prešernovo nagrado. S tem pa se nadaljuje »kalvarija« slovenskega ustvarjalca, ko bi ga morala domovina vsaj tako ceniti kot tujina, pa ga ne. Še več, ko je bil Globokar lani v komisiji za glasbo predlagan, ga je konkurenčni slovenski skladatelj (leta 2021 lahko pojasnim, da je bil to Ivo Petrić in je tako udrihal čez Globokarja, da so bili nekateri kar šokirani), sicer član Upravnega odbora Prešernovega sklada, poskušal pri sočlanih odbora čim bolj očrniti. In to mu je očitno uspelo.
Tako Vinko Globokar lani ni dobil Prešernove nagrade, ampak je bila, prvič sploh, podeljena ena sama. Globokarja te slovenske pritlehnosti ne ganejo kaj dosti; on je svetovljan, ki živi v Berlinu, kolikor ne pride, zlasti poleti, domov v Žužemberk. Ko smo ga lani predstavljali, smo navedli nekaj njegovih zadnjih uspehov.
Letos, ko smo ga spet zaprosili za podatke, je nanizal toliko novosti, kot jih lahko samo glasbenik z mednarodno reputacijo in aktivnostjo.
Novembra 2000 je potoval po ameriških univerzah. Imel je predavanja in koncerte, solistične ali z ansambli teh univerz. Turnejo je končal s solo koncertom v eksperimentalnem gledališču La Roulette v New Yorku.
Že leta 2000 se je Globokar lotil dolgotrajnega kompozicijskega projekta. Začel je komponirati trilogijo z naslovom Der Engel der Geschichte (Angel zgodovine) za dve orkestrski skupini in dva dirigenta. Prvi del (pol ure) ima naslov Zerfall (Razpad) in je napisan za dva orkestra, dva dirigenta in magnetofonske posnetke arhaične balkanske folklore. Krstno je bil izveden na festivalu sodobne glasbe v Donaueschingenu v Nemčiji s Südwestfunk orkestrom oktobra 2000. Sedaj komponira drugi del trilogije z naslovom Mars (bog vojne). Je prav takza dva orkestra in dva dirigenta, le da je tu en orkester uporabljen z elektronskimi manipulacijami, ki se dogajajo v realnem času, v trenutku nastajanja orkestrskega zvoka. Ta delprav tako polurni, bo izveden 12. julija letos na koncertu Musica Viva v Herkules Saal v Münchnu z orkestrom Bavarskega radia. Leta 2004 pa bo tretji del z naslovom Utopi izveden v Tokiu s Tokijsko filharmonijo. Leto 2005 je rezervirano za obsežno koncertno turnejo z orkestrom Westdeutscher Rundfunk iz Kölna, kjer bo izvedena celotna trilogija (poldruga ura glasbe, z dvema odmoroma).
Leto 2001 je bilo za Vinka Globokarja nadvse uspešno, saj je doživel okoli 150 izvedb svojih del. Zanje ima namreč dokumentacijo, sicer pa je prepričan, da je bilo izvedb še več, a zanje nima podatkov. Avgusta lani je imel v Švici dve pomembni prvi izvedbi: Reve d’un touriste slovene au Wallis za osem instrumentalistov. To je bilo naročilo slovitega švicarskega glasbenega festivala v Luzernu (Luzerner Festwochen). Druga prva izvedba pa je bila La prison (Zapor) za osem instrumentalistov na festivalu v Rümlingenu pri Baslu. Na Berlinskem bienalu sodobne glasbe pa je kot bienalu sodobne glasbe pa je kot solist na pozavni izvedel svoje delo Kolo za pozavno in zbor. Posebnost je bila, da je bilo delo zrežirano in da je berlinski šestdesetčlanski radijski zbor petindvajsetminutno skladbo pel na pamet.
Medtem pripravlja v Mestnem gledališču v Bielefeldu sedem predstav svoje opere L’armonia drammatica v režiji slavnega Petra Greenawaya in soproge Saskia Bodekke. Ena predstava bo tudi v Münstru, kjer bo zbor povečan še s člani Münsterske opere.
V Baslu je sedež inštituta in arhiva Paul Sacher Stiftung, ki je odkupil arhiv (rokopise, kompozicijske skice, korespondenco ipd.) nekaj najpomembnejših skladateljev 20. stoletja, kot so Anton Webern, Bela Bartok, Igor Stravinski, Luciano Berio, Pierre Boulez, Gyorgy Ligeti, Maurizio Kagel … Ta arhiv je na voljo raziskovalcem, ki želijo študirati dela teh skladateljev. Paul Sacher Stiftung je prevzela ves Globokarjev arhiv in ga priključila tej impozantni zbirki.
Njegov skladateljski opus obsega že več kot sto del. Tako bodo slovenski muzikologi in glasbeni zgodovinarji (ko bodo mentalno prišli do Globokarja) lahko študirali njegove kompozicije v rokopisu le v Baslu. Prav nam je! (Trilogija Angel zgodovine, Delo, 30. januarja, 2002, Marijan Zlobec)
No, ni bilo treba veliko čakati, da smo se prepričali, da je ob prejemanju Prešernove nagrade lahko še nastopil s svojim švicarskim rogom.
Druga Globokarjeva knjiga pri Slovenski matici
Slovenska matica je leta 1987 izdala prvo knjigo Vdih – izdih svetovno znanega slovenskega skladatelja, lanskoletnega Prešernovega nagrajenca Vinka Globokarja. Knjiga je pomenila predstavitev skladateljeve glasbene poetike. Ob tem so se množili Globokarjevi teksti, ki jih je zbral v knjigo Texte zur Musik 1967–1997. Iz nemškega izvirnika je Peter Bedjanič prevedel približno dve tretjini za slovensko izdajo z naslovom Laboratorium. SM je edina slovenska založba, ki čuti odgovornost do spremljanja intelektualnega dela skladatelja, interpreta in misleca Vinka Globokarja, s tem pa daje njegovemu intelektualnemu fenomenu zelo velik pomen.
Vinko Globokar je včerajšnjo predstavitev začel v svojem stilu: z nastopom na pozavni solo, s Prestopom št. 2 iz leta 1991. Avtorja je predstavil doc. dr. Leon Stefanija, pisec spremne besede v knjigi. Laboratorium je zbirka pogledov na lastno ustvarjanje, poustvarjanje in mišljenje od začetka 70. let do zelo odmevnega slavnostnega govora na otvoritvi Kogojevih dnevov v Kanalu leta 1991, ki ga je zaključil z neposrednim nagovorom: »Dragi gospod Kogoj!
Prepričan sem, da si niste nikoli predstavljali, da se bo v naslednjih petdesetih letih zlilo toliko neurij, pa tudi toliko nove sreče nad glasbo, ki ste jo tako globoko ljubili!«
Ta misel bi brez dvoma veljala tudi za Globokarja. Njegovi teksti namreč govore o tem, kako vse, kar je povezano z glasbo, na ustvarjalni, poustvarjalni in refleksivni ravni, jemlje krvavo zares, kako vse piše iz »krvi duše«. Globokarjevi eseji se zdijo, kot da prihajajo »z drugega sveta«, ker so tako drugačni od slovenskih razmer; so neposredni dialog s sodobno evropsko ustvarjalnostjo zadnje tretjine 20. st.
Aktualizirajo vse ravni, značilne le za največje glasbenike: ustvarjalno, poustvarjalno in publicistično. Stefanija je na predstavitvi uporabil redek termin »prespraševanja«, kot oznako za Globokarjev odnos do vsega, o čemer piše.
Globokarja bi najlaže označili kot filozofa z dialogom, v katerem smo sogovorniki bralci. Glavne teme knjige so odvisnost med glasbenimi izvajalci, med glasbo in zunajmuzikalnim ter vsem v zunanji pojavnosti, kar je lahko tudi instrument. Osrednja tema pa je vendarle svoboda in avtonomija lastnega glasbenega jezika, ustvarjalnost kot »dobrina duha in telesa« in kot »duševna energija«. Iz te knjige se bomo ogromno naučili, lahko pa tudi z njo polemizirali. (Globokarjev laboratorij, Delo, 13. decembra, 2002, Marijan Zlobec)
Na odprtju Cukrarne se je slovesnosti udeležil tudi skladatelj Vinko Globokar z delom svoje družine; v celoti je prišla iz Pariza in Londona; Vinko ima dva sinova in vnuke. Med pogovorom mi je potrdil, da njegov celotni skladateljski opus danes predstavlja ali obsega 196 del.
Vrnitev Odisejevega sina
Ljubljanski koncert je imel dva dela, najprej je bil uvod pred železno zaveso s prvo izvedbo Vrnitve Odisejevega sina z akordeonistom Luko Juhartom in njegovim dramskim protijunakom Brankom Završanom, očetom Odisejem (?), kot besednim sporočevalcem neke antične zgodbe, medtem ko je glasba v tradicionalnem smislu, kolikor je je z nekaj opaznimi glasbenimi in še bolj ritmičnimi prvinami Balkana. Prvotna lega Branka Završana, obrnjenega z obrazom proti železni zavesi in s tem stikajoč se s hrbrtom akordeonista, se zdi kot kakšna dvoživka, v bistvu pa kot kakšna becketovska drama absurda, kot jo je Globokar v Parizu prav gotovo spoznal. Igralec je tu, ali pa ga v bistvu ni, V pričakovanju Godota: Pride, ne pride, rekel je, da pride… A to je manj opazen dramsko-filozofski vidik.
Vrnitev Odisejevega sina
Luka Juhart je izjemen harmonikar, čigar izrazne zmožnosti presegajo njegove slovenske kolege; ima lastno fantazijo, izbruh virtuoznosti, vsakršne finese, ki dosegajo ekstazo, širok spekter zvočnih barv, pa vse do spektra uporabe harmonike kot “dihalo” in “tolkalo”. S tem občutkom, ki ga efektno prenaša na pričakovanja poslušalca, širi spoznavni horizont in vedenje o nekem instrumentu, posledično pa skladatelju kot avtorju skladbe in njene filozofije ali še bolje filozofije o akordeonu ali najbolje o koncu popotovanja samega Vinka Globokarja. Vrnitev Odisejevega sina (v domovino), bi lahko razumeli v kontekstu skladateljeve dejanske vrnitve v Slovenijo, Ljubljano, Žužemberk z vso svojo družino (obema sinovoma s svojima družinama in vnuki). Kdo je potemtakem Odisejev sin ? Jasno, tisti, ki se je rodil Odiseju kot ekonomskemu emigrantu v Franciji, o čemer je v nadaljevanju pripovedovala obsežnejša kompozicija Eksil – Življenje emigranta Evarda, ki je proti koncu skladatelja s svojo sugestivno izvedbo zapeljala v vsem opazen jok kar na odru med poslušanjem lastne skladbe, kar se verjetno ni zgodilo na naši glasbeni sceni še nikoli doslej.
Pripovedovalec izza hrbta akordeonista dejansko govori o Globokarjevem očetu: “Vse življenje je stari mož delal v rudniku. Po osmih urah napornega dela se je zaprl v svojo izbo, si oprtal harmoniko in pozno v noč igral edino pesem, ki si jo je izmislil sam. Umrl je. In glej, čudež! Iz njegovega pozabljenega groba je še danes slišati ljubeči zvok prstov na klaviaturi.”
Vinko Globokar je na odru jokal
Globokar je star 87 let (rojstni dan je imel 7. julija) in najbrž ni slučaj, da je bil med prvimi obiskovalci otvoritvene slovesnosti v Cukrarni, ki jo je pred desetletji opazoval kot gojenec Dijaškega doma Ivana Cankarja na Poljanah. Njegov komentar: “Marveleus” je vreden več od besed večine gostov, ker vseh omenjenih izkušenj niso imeli in bi to čudovitost mirno lahko obrnili in postavili Globokarja pred ogledalo lastne poti, razvoja, prehojenega in doseženega; v zaokroženih sedemdesetih letih ustvarjanja. Formalnost zgodbe o Odiseju in Telemahu tu ni potrebna, ker bi jo poleg antične zgodbe lahko našli v enem najboljših romanov 20. stoletja (Ulysses) in njegovem avtorju Jamesu Joyceu ter seveda njegovih selitvah (Trst, Zürich, Pariz). Globokar je šel dlje in videl več, predvsem pa o svoji domovini Sloveniji nikoli ni izrekel tako grdih besed kot Joyce o Irski, (da je svinja, ki žre svoje mladiče).
Luka Juhart je poskrbel za glasbeno-biografsko-historično- akordeonsko bistvo, ki mu je prisotno-odsotni dramski igralec dal zgolj dimenzijo transcendence in medsebojnega stika (očeta in sina) v večnosti.
Eksil 3 – Življenje emigranta Edvarda
Drugi del koncerta, ko se je železna zavesa (kako simbolično) dvignila in smo lahko na novo zaživeli v evropski skupnosti narodov in umetnosti, torej tudi glasbenih poetik) smo bili priče prvi izvedbi v Ljubljani, sicer pa tretji v celoti, dolge kompozicije Eksil 3 – Življenje emigranta Edvarda za Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, Vinka Globokarja kot improvizatorja, sopranistke Piie Komsi, kontrabasovskega klarinetista Michaela Riesslerja, akordeonista Luke Juharta, pripovedovalca Borisa Ostana, vsi pod dirigentskim vodstvom Berislava Šipuša.
Boris Ostan
Globokar je tvegal vedno sumljivo kombinacijo pripovedovanja in glasbe, se pravi čiste literature brez glasbene spremljave v kombinacijo z vsem glasbenim na odru. Ta kombinacija je že zdavnaj passé in se nikoli ni obnesla kot neko vrhunsko sožitje, morda je v tem smislu še najbolj uspel Igor Stravinski v svoji operi-oratoriju Oedipus Rex s pripovedovalcem ali pripovedovalko zgodbe o Ojdipu, česar pa se Globokar, kot nezmožen napisati opero z istim naslovom ter lastnim (istim) tekstom kot libretom, niti ne zaveda oziroma ga to ne zanima. Če bi bil res izjemen skladatelj, a žal ni, bi pripovedovalca ne potreboval.
Zanj je bistveno, da je sam gospodar na svojem glasbenem ozemlju; nastopa na odru, tokrat kot improvizator, uvodoma s piskanjem, potem malo z igranjem na pozavno, na koncu pa brušenjem kose (kot Matilde smrti). Globokarjev tekst (o usodi svojega očeta) je predolg, čeprav ni nezanimiv, a to je racont, ne glasba, tako da je kar deset odlomkov literarnih, izpovednih, biografskih, pripovedovanih sicer v tretji osebi. Zadnji Globokarjev tekst oziroma “poslednji zbor” pa je skrit pod pojmom “slovenska emigrantska ljudska pesem”. Po koncertu sem ga vprašal, kaj to je v resnici, kje je to ljudsko pesem našel in kdo je njen avtor ali jo je zapisal ? Z odgovorom me je precej razočaral: ni vedel, iz katere zbirke je, ne kdo je morebitni avtor v knjigi oziroma pesmarici, za katero mi je zatrdil, da jo je pred leti kupil v Ljubljani.
Globokarjeva Matilda s koso
Če skladatelj natanko ne ve, od kod je osnovno melodijo, ki jo je očitno zborovsko priredil, prepisal, kako naj bi jaz, ki sem zaman iskal “identiteto” tako v NUK kot na ZRC SAZU in mi nihče ni znal pomagati (ne pod pojmom “slovenska emigrantska ljudska pesem” ne po celotnem besedilu, koliko ga je na koncu v zboru, ki je v resnici najbolj impresiven in emotiven del celote.
Mora priti šele slovenska ljudska pesem ali njena simulacija, da se izkaže pristnost ali resničnost doživetega, ob poprejšnji skladateljski vsakršni iznajdljivosti, pri kateri je Globokar nenadkriljiv ? On ima pač “črve v riti”, kot se temu reče po ljudsko, če smo že pri ljudski pesmi, in zajame vse v njem in to ves čas ali vso življenjsko ter skladateljsko pot.
Koliko vem, bi moral ob doživljanju neke zelo globoke in pretresljive glasbe jaz jokati od vsega, kar se je dogajalo na odru, tako pa je jokal le Vinko Globokar sam. Nek slavni pevec mi je, na vprašanje kaj se zgodi, če ga na odru med kakšno zelo emotivno arijo zagrabijo čustva, odgovoril: “Ti lahko jočeš, jaz ne smem !”
Vinko Globokar je v Eksilu 3 – Življenje emigranta Edvarda spreten graditelj in sestavljalec neke globalne kompozicijske strukture z mešanico skrbnega izbora instrumentov (ni neopazen pomen kontrabasovskega klarineta in akordeona kot solistov, a tudi alt flavte, pa obeh saksofonov in še drugih pihal ter trobil, posebej pa tolkal, ki jim na koncu daje posebno odrsko funkcijo kot pobiralcev činel manjših, a različnih dimenzij, ki ves čas razložene po odru samevajo in do konca ne vemo, če niso slučajno za okras, a niso.
Globokar išče efekt v smislu presenečenja, skorajda zvočnega šoka, pri čemer so mu godala, v bistvu le po ena violina, viola, violončelo in kontrabas kot kakšen razgledniški dekor, kar kaže na to, da Globokar še ni odkril, kako se da z njimi tako efektno manipulirati kot z vsemi drugimi instrumenti. In nastopajoči komaj čakajo, da pridejo na vrsto in so ali postanejo koristni; kot vrabci v Globokarjevi odrski roki ali golobi, ki mu na Markovem trgu v Benetkah jedo z roke.
Globokar je v bistvu skladatelj lastne zvočne koristi, čeprav želi narediti vtis, kot da je globoko izpoveden. Ta mimikrija je po svoje zanimiva, dokler je ne spregledaš.
Vinko Globokar prihaja med svoje soliste na odru
Natančnejšo funkcijo zbora bi bilo mogoče spoznati ob razumljivosti vsega petega, kar velja tudi za sopranistko Piio Komsi, ki je dominirala z izborom 38 posameznih verzov ali stavkov iz zbirke Cent poèmes sur l’exil (Sto pesmi o izgnanstvu) iz leta 1993. Pri nekaterih je uporabila ali zapela širše znano melodijo, kot je v bistvu popevka, seveda v italijanščini: Mamma mia, dammi cento lire/ Che in America voglio andar (io voglio andar)/ Cento lire io te le do/Ma in America no, no, no.Tu naj bi šlo za nekakšen svetovljanski sopranski, izrazno močan in zelo diferenciran, torej interpretativno zahteven dialog skladatelja Globokarja s tistim, kar je pripovedoval Boris Ostan (ki redno nastopa, ko gre za take primere ali izzive) in povzemal Globokarja kot pisatelja.
Dirigent Berislav Šipuš je Exil 3 – Življenje emigranta Edvarda dirigiral že v Zagrebu na Zagrebškem bienalu in partituro zelo dobro pozna, tako kot vse izvajalce, saj je bila izvedbena zasedba ista. Kolikor je bilo mogoče, je dopuščal izrazno svobodo in vse individualne impulze, ne le glavnim solistom, ampak vsem ostalim, da so poudarjali svojo zvočnost. Zelo dobro je bil pripravljen zbor (Jerica Bukovec), čeprav snov ni bila lahka in se je v vsem melodičnem (sprostitvenem) sijaju lahko pokazal šele v končni “slovenski emigrantski ljudski pesmi”.
Vinko Globokar je na koncu dočakal dolge stoječe aplavze in ovacije. Prišlo je veliko ljudi, s katerimi se že zelo dolgo pozna, kot na primer Jure Robežnik, Boris Šinigoj, Lojze Lebič, Jože Fürst, Barbara Jernejčič Fürst, vrsta mlajših skladateljev, ki se radi slišijo kot avantgardisti ali modernisti, najraje pa akademiki. Prišel pa je še največji muzikološki tajkun, kot so me opozorili sami filharmoniki, pa nisem vedel, kdo naj bi to bil.
Potem pa sem spregledal, da se je nekdanja zloglasna vloga trojnega funkcionarja, kar je seveda pomenilo nezdružljnivost različnih funkcij enega in istega človeka, na moč vgnezdila tako v Slovenski filharmoniji kot na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete.
Na zdravje
Isti človek je: profesor na FF, član strokovnega sveta Slovenske filharmonije, (tu izpuščam še druge javne funkcije v okviru komisij MOL in Ministrstva za kulturo), voditelj pogovora ali izobraževalne matineje z nekaterimi nastopajočimi v okviru Globokarjevega nastopanja v SF in CD, pisec teksta v koncertnem listu, posledično še poročevalec v časopisu, o čem se je pogovarjal oziroma kaj je izjavil (izpuščenemu njemu) akordeonist Luka Juhart, in kot višek vsega – še kritik obeh koncertov. Končna, javno izražena ocena je logična: pet zvezdic.
Marijan Zlobec