Večer komornih skladb Vinka Globokarja v Slovenski filharmoniji je bil uvod v nocojšnje slavje v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ko mu bodo slovesno izročili plaketo častnega članstva Slovenske filharmonije. Globokar se je izkazal z vsem svojim posebej zaznamovanim, osebnim ali avtorskim glasbenim ustvarjalnim profilom ter stilom in poetiko.
Vinko Globokar v bistvu vso svojo ustvarjalno pot gradi na spoznanju ali nekako vsiljeni misli nekdanjega prijatelja in sopotnika, francoskega skladatelja poljskega rodu Renéja Leibowitza, češ da je glasba grda in namignil, da mu ni treba iskati lepote, (ker je je v glasbi že dovolj), ampak grdoto ali grdost. Dihotomijo med lepim in grdim je kasneje v svojih knjigah (Zgodovina lepote, Zgodovina grdega) najbolj natančno opisal slavni italijanski medievalist, filozof, semiotik, pisatelj, esejist in kritik, celo politik Umberto Eco.
Glasbeniki v dialoškem zvočnem prostoru
Ko je bil v Ljubljani, sem se srečal z njim v ateljeju slikarja, grafika in mozaicista, sicer pa televizijskega scenografa Jožeta Spacala, kamor ga je naš umetnik povabil, ker se je gost zanimal za njegove grafike z motivom erupcij knjig (v primerjavi z motivi iz romana Ime rože). Med podpisovanjem knjig, ki sem mu jih prinesel, sem ga vprašal, ali je težje pisati o lepoti ali grdoti. Odgovoril mi je, da je težje pisati o lepoti.
Če to sedaj prenesem na Vinka Globokarja, bi primerjalno, (ker Eco žal v svojih knjigah ne piše o glasbi), prav tako ugotovil, da je pisanje o grdem lažje, ker je pristop tako skladatelja kot izvajalca ali izvajalcev drugačen. Vinko Globokar sovraži (konvenciponalno) lepoto, da bi skozi grdoto postal sam lep, a na drugačen način. Grdota, če je res grda, postane na koncu kot celota lepa. Lepota, če ni zares lepa, pa grda. Kdaj greš prej iz dvortane; ko poslušal slabo izvedbo kake lepe, npr. Mozartove glasbe, ali ko “tvegaš življenje”, greš na Globokarjev večer in na koncu ugotoviš, da si užival (bolj kot pri Mozartu) ? Sinočnji močan aplavz z ovacijami je to potrdil.
Trobilni kvintet Contrast
Vinko Globokar je v Sloveniji koncertno prisoten ves čas, vsekakor pa bistveno več kot vsi njegovi nekdanji mednarodni, zlasti nemški, francoski ali italijanski kolegi in skladateljski sopotniki skupaj. Globokar nas zanima, drugi ne in smo jih petdeset let v glasbenih koncertnih programih preskočili, kot je nekoč v svojem govoru poudaril na odprtju Kogojevih dnevov v Kanalu ob Soči. (In potem s svojim nastopom v cerkvi izzval škandal, ker so domačini v njem zaznali blasfemičnost).
Tubist Uroš Vegelj
Sinoči kakšne velike blasfemije ni bilo, je pa bila skupna nota iskanje zvočnih prostorskih učinkov, dialogov nastopajočih, premikanja, kroženja, zasedanja več mest, v interpretaciji podrobno napisanih partitur veliko cikličnega ali cirkularnega ali krožnega dihanja, tako da izvajalec (zlasti flavtist Aleš Kacjan in za njim oboist Matej Šarc) lahko drži ton kolikor hoče dolgo.
Discours VII
Discours VII za trobilni kvintet je uvedel večer v vsem razkošju nepredvidljivega, nepričakovanega ali skrivnostnega glasbenega dogajanja, tako da nismo takoj zaznali, kaj se dogaja, od kod prihajajo zvoki inštrumentov, kje so izvajalci, kam se premikajo in kdaj bodo prišli na oder. Vse to, povezano s skrivnostno temino v dvorani, spreminjanjem svetlobe skozi ves čas izvedbe, je povečevalo posredno dramatičnost, skorajda bi lahko rekli “glasbeno gledališkost” Globokarjeve glasbene poetike.
Trobilni kvintet Contrast
Vse je bilo zelo natančno, usklajeno, vse po notah, ne pa improvizirano ali “po svoje”. Globokar ve, da mora tudi avantgardna glasba biti popolnoma natančno zapisana. O tem je na tiskovni konferenci ob svojem prvem obisku Ljubljane in koncertu v Cankarjevem domu pred kakimi 25 leti pripovedoval Krzysztof Penderecki. Skladatelj mora popolnoma jasno zabeležiti vse, kar od izvajalcev pričakuje; vsaka nejasnost ali “svoboda” se maščuje.
Aplavz za kvintet
Pri Globokarju morda nastane težava, da poslušalci ne razločijo natančno, katera beseda ali stavek je bil izgovorjen med samo izvedbo, čeprav je to v partituri jasno zapisano.
Diskurz VII je bil tako izveden z vso zvočno – trobilno in “dramsko” prisotnostjo, efektnostjo, dialogom in interakcijo. Vtis je bil močan.
Aleš Kacjan
V Monolitu za flavte je nastopil soloflavtist Slovenske filharmponije Aleš Kacjan. Bistvo Globokarjeve skladbe je krožno ali cirkularno dihanje med izvedbo in s tem neprekinjena linija od začetka do konca, celo med nenehnim menjavanjem piccola, flavte in alt flavte, hkratnim poetjem ali vsaj simuliranim petjem, spuščanjem glasov, kakšnega zloga ali celo besede. Tu je bil Kacjan zelo prepričljiv in je pokazal vse veščine zatem še kot član Slowinda.
Matej Šarc
Oboist Matej Šarc je izvedel Atemstudie za solo oboo. Prav tako gre za krožno izvedbo, pri kateri se je solist še dodatno “deformiral” oziroma iskal obrazni izraz, ki naj bi ustrezal glasbeni vsebini izvajane skladbe. Globokar vsekakor ni enoplasten ali enostranski; vedno vidi izvajalca več kot le glasbenika; morda je lahko dramski igralec, komik, satirik, polemik…, skratka ne le v čisto glasbeni funkciji.
Ta psihologizacija ali antropomorfizacija ali dramatizacija se je najbolj pokazala v zadnji kompoziciji Discours VIII za pihalni kvintet. Delo je izvedel Pihalni kvintet Slowind. Globokar je prispeval vsebinsko razlago svojega dela, po kateri bi smeli sklepati, kot da gre že za kakšen glasbeni skeč v osmih slikah ali podobah, s čimer je mišljena tako fizična raznolikost prisotnosti, lege ali premikanja glasbenikov po odru, kot širša ali bolj določena vsebina, ki nakazuje sposobnost ali nesposobnost komunikacije med ljudmi, metaforično seveda v družbi, kar je ena izmed vsebin Globokarjeve celotne poetike: posameznik – kolektiv, individuum – družba, posameznik – sistem.
Od tod Globokarjevo nekdanje obiskovanje nogometnih stadionov, da je opazoval vedenje množic, kot mi je nekoč pripovedoval.
Srečanje med dvema osebama, ki ne govorita istega jezika
Vinko Globokar ob koncu koncerta v SF
Pogled na glasbo je pri Vinku Globokarju sodobnejši, aktualnejši, svobodnejši, mnogoplasten in vsebinsko ter izrazno širši, kar je pokazal tudi v operi, s katero pa žal še ni dosegel tako opaznega mednarodnega efekta in odmeva, kot je svojo operno pot nakazal leta 1997 na Evropskem mesecu kulture v Ljubljanski operi. V tem smislu bi potreboval sodoben libreto, ki pa ga v sami gledališki ali dramski produkciji, vsaj v kontekstu Globokarjevih vizij, ni. Razkorak je v Globokarjevi svetovljanskosti in konvencionalni provincialnosti slovenskih dramatikov, zlasti tistih, ki mislijo, da so najboljši. Podobno velja za mednarodne razmere. Ko sem v milanski Scali pred leti gledal svetovno premiero opere Konec igre madžarskega skladatelja Györgyja Kurtága na dramsko besedilo Samuela Becketta iz poznih petdesetih let, se je hitro pokazala zastarelost dramatikovega besedila (drame ansurda) in še bolj pomanjkanje njegovih idej ter sporočilnosti daljšega dosega.
Globokar bi potreboval nekaj podobnega kot sta izrazila skladatelja Giorgio Battistelli (v operi CO2) ali Thomas Adès (v operi The Exterminating Angel), da bi se svetovno aktualiziral še na opernem področju, pa ne v smislu iskanja političnega revanšizma klero-domobranskega in seveda antisocialističnega, kaj šele antikomunističnega tipa. Luigi Nono je bil letos s ponovljeno opero Intolleranza 1960 (premiera v Benetkah leta 1961) v Salzburgu bližje našemu času, a je čas v zadnjih petdesetih letih prinesel več sprememb; včasih so trdili, da je umetnost pred družbo, danes je evidentno, da močno zaostaja.
The Exterminating Angel v Salzburgu, foto SF/Monika Rittershaus
Vinko Globokar bi moral dočakati skladateljski podmladek, mlajši od njega petdeset let. In pogumnejši, svobodnejši, sodobnejši, vizionarski. A takih ni, čeprav nekateri mislijo, da so; vsaj pri koritih zanesljivo.
Marijan Zlobec