Današnja tiskovna konferenca v obnovljeni Cukrarni pred večernim odprtjem, ki se bo ob 19. uri ponovilo še jutri, je prav gotovo bolj prepričala s samo realizacijo zahtevnega gradbenega in obnovitvenega projekta kot s predstavitvijo bolj natančnih kulturnih in umetniških vsebin, čeprav so jih pripravljali nekaj let.
Avla je zelo velika in bo omogočala mnogovrstne dogodke ali vsebine, vse fotografije Marijan Zlobec
Problem je v tem, kako si umetniško vodenje Cukrarne – umetniška direktorica Alenka Gregorič – predstavljajo. Programskih razpisov ni bilo in sodeč po sodelujočih slovenskih avtorjih na prvi razstavi, je bila selekcija ne le rigorozna, ampak sta dva avtorja (Marjetica Potrč, Tobias Putrih) ista dela predstavila pred kratkih v drugih ljubljanskih galerijah (Moderna, Mestna), štirje pa so minornega pomena in razstavnega efekta (Marko Pogačnik, Miha Štrukelj, Vadim Fiškin, Andrej Štular), kot smo se po tiskovni konferenci ali v drugem delu med ogledom Cukrarne lahko prepričali.
Tobias Putrih
Razstavni izplen prve razstave je preskromen in s tem postavljen dvom o pravih ljudeh, ki jim je 23 milijonov vreden projekt obnove padel tako kot poje France Prešeren »Padala nebeška mana / Izraelcem je v puščavi, / zginila je, ak’ pobrana / ni bila ob uri pravi,…«
Tiskovna konferenca – poslušalci
Tiskovna konferenca – nastopajoči
Ljubljana na likovnem področju zmore veliko več, kot vidimo sedaj, kaj šele na mednarodni ravni, ali kaj smo primerjalnega že videli na različnih manifestacijah v zadnjih tridesetih letih. Strah pred tem, kaj bo, če bo…, ne bo pripeljal nikamor.
Razstava Čudovitost spomina nima veliko skupnega s spominom na Cukrarno, razen nekaj “parafraz” slovenskega umetnika Andreja Štularja, ki pa ne loči med dokumentom in svojo “interpretacijo” zgodovine.
Lia Perjovschi – Ključne besede za današnji svet (po pandemiji koronavirusne bolezni…osnutek družbenokulturne analize), 2021
Veliko rdeče dvigalo za prevoz umetnin
Adrian Paci – Steber, 2013
Sophie Calle – Prefinjena bolečina, 1984 – 2003
Marko Pogačnik – Cukrarna – Projekt uravnoteženja, 2021 (serija 5 kozmogramov)
Marjetica Potrč – Hiša družbenega dogovora, 2017
Aleksandra Vajd & Anetta Mona Chisa – 38. dramatična situacija, 2021
Vadim Fiškin – Temni časi, 2019/2020, stenske ure
Teresa Margolles – Posmrtne zabeležke (Kinodvorana Metropolitan), 2006
Razstavni hodnik
Andrej Štular – Slovenska moderna, 2021
Andrej Štular – Slovenska moderna, 2021
Glasbena instalacija Štiridesetdelni motet (predelava skladbe Spem in Alium Thomasa Tallisa 1556/1573) Janet Cardiff, 2001, v kleti
Garderobnih omaric v kleti bo 115
Vsa stopnišča so kovinska in rdeča
Smo v kleti, vseh etaž z razstavami pa je pet
Bife z jazz klubom
Oder
Luknje v aluminij, pobarvan v belo, so efektne
Na tiskovni konferenci je bilo eno prvih novinarskih vprašanj namenjeno objavi odprtega pisma v Sobotni prilogi Dela v soboto, 19. septembra, pod naslovom Javno pismo ob odprtju Cukrarne Od cukra do revščine. Za ponazoritev aktualne problematike najprej objavljam pismo (z doslej znanimi podpisniki).
Mag. Mateja Demšič: “Karkoli bi naredili, ne bi bilo prav.”
Odprtje Cukrarne, prostora za reprezentacijo umetnosti in kulture v Ljubljani, sproža številne pomisleke in na odprto rano, ki jo vse bolj širi kapitalistično usmerjena mestna oblast, ne nasuva sladkorja, temveč soli. Ljubljana, ki je bila od nekdaj mesto žive kulture, se spreminja v izpraznjeno mesto elitizma in potrošništva. Razprodaja občinske zemlje, pomanjkanje dostopnih stanovanj, krčenje javnega in skupnostnega prostora, gentrifikacija, katere pokazatelji so med drugim pozidava zelenic, gradnja luksuznih stanovanj in prestižnih hramov umetnosti – to je realnost slovenske prestolnice. Kulturna politika MOL temu zvesto sledi.
Alenka Gregorič – Umetniška direktorica Cukrarne
Cukrarna naj bi bila prostor za reprezentacijo umetnosti. Vprašanje pa je, katere umetnosti? MOL namreč vzporedno s prenovo Cukrarne sistematično ukinja vse pogoje, v katerih lahko umetnost sploh nastaja. Avtohtona, samonikla, partikularna umetnost in kultura potrebujeta neodvisne prostore brez programskih zahtev, razpisov, kuriranja, usmerjanja od zgoraj. Potrebuje prostore, kjer se lahko formira skupnost in kjer lahko zrastejo ideje. Takšni prostori so (bili) Rog, K4, Kapelica, in vse te prostore je MOL za časa županovanja Jankovića sistematično ukinila oziroma še naprej deluje v tej smeri (načrtovano je krčenje Metelkove, občina bi lahko storila več za Radio Študent, itd.). Zato se je v zadnjem desetletju Ljubljana začela spreminjati v cukrarno.
Blaž Peršin – Direktor MGML, Muzeja in galerij mesta Ljubljane
Iz programa Cukrarne je jasno, da gre za reprezentativno razstavno galerijo, namenjeno umetninam in umetnikom velikih dimenzij. Očitna je ambicija posnemati svetovno znane razstavne prostore, kot je Turbine Hall v Tate Modern. A razkorak med ambicijami in realnimi produkcijskimi pogoji v Ljubljani ne bi mogel biti večji. Medtem ko se umetniki komaj prebijajo skozi krizo, MOL plačuje palačo umetnosti. Ne glede na zagotavljanja piarovcev MOL-a, kako bo nova galerija izboljšala položaj ustvarjalcev, to iz programa in načina upravljanja ni razvidno. Tudi v tej luči je jasna upravljalska logika MOL: najprej beton, nato vsebina. Gradbene investicije, ne pa potrebe in predlogi ljudi, so tiste, ki narekujejo urbanistično politiko in njene prioretete, kljub temu, da se je o tovrstni “kulturni strategiji” negativno opredelila tudi komisija za izbor EPK. Da bi bila zavrnitev s strani komisije EPK trenutek streznitve za Oddelek za kulturo MOL, ni vidno.
Meta Gabron in Alenka Gregorič
Otvoritev tovrstnega prostora se dogaja prav v času vse večje revščine med ustvarjalci in ustvarjalkami v umetniškem sektorju, ki postaja pandemična. Nedavna raziskava kreativnega centra Poligon in Centra za kreativnost nazorno razkrije stanje v kulturi med epidemijo: več kot polovica od 1517 vprašanih kulturnih delavcev razmišlja, da bi zamenjala panogo, približno polovica jih za preživetje že zdaj opravlja druga dela. Ekonomska situacija ustvarjalcev se je bistveno poslabšala, saj kar šest od desetih delavcev nima ali nima v celoti zagotovljenega dela, prepad med neodvisnimi in institucionalnimi akterji pa se je še poglobil.
Vzrok propadanja kulturnega sektorja pa ni le pandemija, ki bi jo MOL lahko pomagal premostiti svojim ustvarjalkam in ustvarjalcem, kot je to denimo naredilo mesto Berlin. K opustitvi ustvarjalnih poklicev v prestolnici v največji meri sili ravno pomanjkanje produkcijskih prostorov in dražji pogoji bivanja. Z deložacijo Tobačne in Roga v režiji MOL je stotine ustvarjalcev izgubilo produkcijske in razstavne prostore. Dejstvo, da se je lansko leto za dvanajst prostorov v stavbi poleg Kina Šiška prijavilo 68 organizacij, je simptom prostorske in ekonomske podhranjenosti kulturnega sektorja v Ljubljani.
Bo Cukrarna dostopna le za kolesarje in pešce ?
Perspektiva, ki ločuje staro neugledno Cukrarno od sodobne elitne palače, je več kot očitno razredna. Če bi želeli na kulturnem oddelku MOL dejansko vzdrževati zgodovinsko kontinuiteto mogočne stavbe, bi ta morala ponuditi socialna stanovanja ter brezplačne ali vsaj cenovno dostopne produkcijske prostore za kulturo in umetnost. Namesto tega pa se ohranja kontinuiteta mestne kulturne politike, ki temelji na infrastrukturnih investicijah, prek katerih se brez težav obrača denar, ustvarjalkam in ustvarjalcem pa se namenjena drobtinice.
Vhod v bife ali jazz klub
Edina dobra primerjava današnje prenovljene Cukrarne in hiralnice, v kateri so umrli največji predstavniki slovenske moderne, je zato ta: tudi nova cukrarna je hiralnica kulture. Gradnja tovrstnega reprezentančnega objekta, ki bo v prvi vrsti namenjen tujim ustvarjalcem in obiskovalcem, v času vsesplošne pavperizacije domačih kulturnih ustvarjalcev, je potemkinovsko zakrivanje realnega socialno-ekonomskega stanja v kulturnem sektorju.
Zunanji prostor bo gostil prireditve in goste, gledalce
S prvo razstavo z naslovom Čudovitost spomina, ki “se bo preizpraševala o spominu, minevanju časa, kolektivnem spominu, o tem, kaj ohranjamo,…”, MOL podaja zgodbo, da je revščina romantičen spomin preteklosti. A od revščine tisočih brezimnih, ki jim je Cukrarna nudila zatočišče, je ostalo le nekaj pesmi Ketteja in Murna, ne pa zavedanje, da je oblast pred dobrimi sto leti sistemsko pavperizirala množice ljudi, jim odrekala osnovno dostojanstvo in pogoje za življenje ter participacijo v družbi. Na enak način to danes počne MOL na čelu z Oddelkom za kulturo, ki apropriira staro revščino, da ustvarja novo.
Ob otvoritvi Cukrarne zato zahtevamo, da MOL javno objavi seznam vseh prodanih nepremičnin MOL od 22. oktobra 2006 do 18. 9. 2021 in seznam vseh prostih nepremičnin v lasti MOL in njenih javnih zavodov. Zahtevamo, da proste nepremičnine v najkrajšem možnem času ponudi na razpisu, kamor se lahko prijavijo tako neprofitne pravne osebe kot tudi neformalne skupine prebivalk in prebivalcev Ljubljane.
Severna stran Cukrarne
Obenem pozivamo mestno oblast, da začne izvrševati želje in programe kulturnih delavcev ter da preneha s centraliziranjem in programiranjem kulturnega sektorja. Kolektivi, zbrani okoli Roga, Ilirije, Plečnikovega stadiona, Akademskega kolegija, Križank in drugih prostorov, so na demokratičen in odprt način pripravili programe nadaljnje rabe, ki ne potrebujejo občinskih intervencij.
Nazadnje zahtevamo, da MOL radikalno spremeni kulturno politiko, ki je v 15 letih osiromašila mesto, ter prepusti odločanje o skupnostnem občankam in občanom. V kolikor vodstvo Oddelka za kulturo tega ni sposobno, naj odstopi svoje funkcije manj pohlepnim funkcionarjem!
Severna stran Cukrarne
Spomin ne zastara!
Za LOM – Ljubljana Odprto Mesto:
Miha Blažič
Petja Grafenauer
Marko Juvan
Jernej Kastelic
Alen Ožbolt
Arne Vehovar
Anže Zadel
Prvopodpisani (po abecedi):
Janko Belin
Jan Gamberger
Tadej Glažar
Andraž Jež
Sarah Lunaček
Eva Matjaž (Poligon)
Gaja Mežnarić Osole
Rajko Muršič
Stanislav Papež
Žiga Pilih
Luka Piškorič (Poligon)
Anja Planišček
Živa sila
Karmen Stariha
Aleš Vodopivec
Podpiši peticijo na: https://www.peticija.online/javno_pismo_ob_odprtju_cukrarne
Iz objave je razvidno, da podpisovanje pisma oziroma peticije še poteka.
Vsebina pisma je bila s strani predstavnikov MOL (mag. Mateja Demšič) in Cukrarne (Alenka Gregorič, Blaž Peršin) zavrnjena kot vsebinsko pomanjkljiva, na nekaterih mestih neverodostojna, skratka neprepričljiva in lažna. Demšič je rekla, da je pismo nestrokovno (npr. Radio Študent nima nič z MOL) in da moramo počakati na vsebino same Cekrarne in zaključila: “Karkoli bi naredili, ne bi bilo prav.”
Blaž Peršin
Blaž Peršin, direktor MGML, je med drugim spomnil na nekdanje začetke delovanja Cankarjevega doma, češ da so za polno obratovanje potrebovali štiri leta in da je bil prvi velik avtorski projekt v Gallusovi dvorani CD Krst pod Triglavom Dragana Živadinova. Spomnil je tudi na razliko v številu zaposlenih: v CD 160, v Cukrarni na novo le dvanajst. Peršin je poudaril, da je pri snovanju programa Cukrarne sodelovalo šest fokusnih skupin z več kot 35 udeleženci iz različnih sfer: “Tistih, ki so soustvarjali bit scene.”
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec