V Slovenskem etnografskem muzeju so v petek, 17. septembra, odprli razstavo Saj grem samo mimo: Mozaik razglednic in prijateljstev Aleša Debeljaka. Razstava je muzejska nadgradnja predstavitve razglednic Debeljaka v knjigi Saj grem samo mimo, ki jo je uredila Erica Johnson Debeljak in je izšla leta 2018 pri Mladinski knjigi, bila razprodana, tokrat pa so predstavili že ponatis. Razstava bo na ogled do 13. februarja. Kustos razstave je Miha Špiček, odprl pa jo je gost iz Sarajeva, Alešev prijatelj, pisatelj Igor Štiks.
Erica Johnson Debeljak med emotivnim in z gestami obogatenim nagovorom, vse fotografije Marijan Zlobec
Prisotni smo ob ogledu, ki je bil zreduciran na deset minut in majše skupine, dobili vstopnico za še en obisk kasneje, dlje časa in v miru. Razstavo pa so odprli na sam rojstni dan Aleševe žene, sedanje vdove Erice, ki je na slovesnosti imela največ besede, ob še drugih, tako da se je zdelo, kot da je umrl nekdo zares velikega pomena, čeprav se z etnografijo ni ukvarjal, smo pa izvedeli, da je SEM začel zbirati tudi stare razglednice in da jih ima že 5000. (Oni še ne vedo, da je to zelo malo in da je precej individualnih zbiralcev, ki s svojimi zbirkami daleč presegajo slovenske muzeje. Menda jih ima samo slovenski zgodovinar dr. Walter Lukan na Dunaju 300.000).
O knjigi sem tu nekoč že pisal, saj je Mladinska knjiga pripravila v Atriju ZRC odmevno tiskovno konferenco, tokrat pa je vendarle šlo za originale naslovnikov, ki so Aleševe razglednice, ki jih jim je poslal, posodili za razstavo.
Razglednice za razstavo so posodili: Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Debeljakovi bližnji sorodniki ter prijatelji Aleš Berger, Meta Česnik, Marko Gabrijelčič, Ludwig Hartinger, Nela Malečkar, Semezdin Mehmedović, Boris A. Novak, Matjaž Pikalo, Petra Pogorevc, David Rivard, Mojca Šoštarko, Igor Štiks, Andrew Zawacki in Andrej Zdravič.
Vse se je dogajalo pred muzejem
Dodane pa so, česar v knjigi ni, razglednice, ki so jih prijatelji pisali Alešu Debeljaku samemu in so ohranjene v njegovi zapuščini. Med njimi jih je veliko tudi od prijatelja, pisatelja, esejista, literarnega kritika in novinarja Igorja Štiksa iz Sarajeva, kot je povedal v svojem nagovoru. Posebnost razstave je postavitev razglednic v steklene vitrine oziroma v steklene slike tako, da jih je mogoče videti z obeh strani, torej prebrati napisano in si ogledati fotografsko stran.
Kako razstavo predstavlja SEM
Zbirka razglednic pesnika, esejista in vsestranskega misleca Aleša Debeljaka na razstavi v SEM odkriva snovne in nesnovne utrinke – pričevalno zapuščino z brezkončno sporočilnostjo o njegovem videnju življenja, sveta in odnosov z ljudmi.
Razstava je muzejska nadgradnja predstavitve razglednic Aleša Debeljaka v knjigi Saj grem samo mimo (uredila Erica Johnson Debeljak), ki je izšla leta 2018 pri Mladinski knjigi, in prinaša določen del Debeljakovega opusa, ki je do sedaj poznan samo tistim, ki so ga bili neposredno deležni.
Ideja o razstavi v SEM je zorela dlje časa in v letu 2021, ko bi Aleš Debeljak praznoval svoj 60. rojstni dan, so njegove razglednice prvič predstavljene javnosti na razstavi.
Z razstavo so razglednice iz knjige priromale med zidove muzejskih prostorov tudi zato, da obiskovalec ne bo samo bral, ampak tudi videl, da “se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti!” (Aleš Debeljak, razglednica sinu Simonu, 15.11.2015)
Bine Debeljak
Knjiga Saj grem samo mimo je posvečena predvsem Debeljakovemu pisanju, medtem ko razstava z mozaikom okoli tristotih razglednic ponazarja dialog najbolj plodnih razgledničnih dopisovanj, ki jih je Debeljak imel z določenimi sorodniki, prijatelji in kolegi. Bil je namreč strasten pisec razglednic, njihova sprednja, vizualna stran pa mu je bila enako pomembna kot zadnja, ki nosi besedilo. Največkrat se je loteval pisanja prav v sozvočju s podobo, ki jo je razglednica nosila, kajti tudi sama podoba ustvarja svoj narativ, kako je potrebno kakšno razglednico brati. Kot je zapisala Erica Johnson Debeljak: “Aleš je na razglednice izlival vse, najrazličnejša čustva in misli, informacije in inspiracije …”
Igor Štiks
Na razstavi so na ogled tudi razglednice Semezdina Mehmedinovića, bosanskega pesnika in dolgoletnega Debeljakovega prijatelja, ki je zanj razglednice celo narisal in se tako poklonil svojemu prijatelju, ki mu je razglednice pošiljal od vsepovsod in kamorkoli.
Z razstavo SEM opozarja na razglednice kot pomemben vir za muzejsko raziskovanje, ki s svojo večplastno pričevalnostjo določenega časovnega obdobja lahko pomagajo pri razumevanju preteklosti (v svojih zbirkah jih SEM hrani več kot 5.000, datiranih od konca 19. stol. dalje; npr. zbirka fotografa Vekoslava Kramariča iz 30. in 40. let 20. stol., zbirka umetniških razglednic Maksima Gasparija, idr.).
Če so se nam zdele še ne dolgo nazaj razglednice nekaj povsem vsakdanjega in običajnega, so danes redkost v naših nabiralnikih. Zdi se, da je bil Aleš Debeljak tisti, ki ni dovolil, bi te majhne kartice, ki lahko nosijo velika sporočila, utonile v pozabo. (Iz tiskovnega gradiva).
Aleš Debeljak je imel posebno strategijo razgledničarskega nagovarjanja prijateljev, znancev, sodelavcev. V nekem smislu je bila to njegova past, v katero je po svoji volji ujemal svoje naslovnike, ki seveda niso vedeli drug za drugega in so ves čas imeli vtis, kot da so mu še posebej dragi. Past pa je tudi v tem, da se je vanjo sam ujel, ker je napisane razglednice odposlal. In so ga preživele.
Miha Špiček
Zdi se mi, da je nekoč eno razglednico iz Amerike pisal tudi meni na Delo, a ne vem, kje jo imam. Pisal sem o njem, ko je leta 1990 dobil kristal vilenice za najboljši literarni nastop in branje ter objavo v zborniku. Žirijo sestavljajo gostje vileniškega festivala in jo je Aleš s svojim branjem najbolj prepričal. Slovesnost je bila na literarni matineji na dvorišču Štanjelskega gradu, dobil pa je pravi kapnik, ki pa so ga kasneje zamenjali z drugo obliko nagrade, (da ne bi iskali in lomili lepih kapnikov v jamah).
Zahvale vsem sodelujočim
Z razstave je težko prepoznati, da bi Aleš imel kakšno motivno strategijo ali prednostno tematsko pri izbiri svojih razglednic. Ni kakih redkosti, vsaj na prvi pogled, ker se je tradicija pošiljanja razglednic v zadnjih desetletjih močno zmanjšala. Premajhna pa je tudi strokovna, torej muzealska dejavnost na tem področju, saj je jasno, da je v arhivih raznih ustanov veliko razglednic znanih avtorjev, ki niso bile nikoli predstavljene. Sedanja razstava Hinka Smrekarja v Narodni galeriji že pokaže, da je sam tako pisal kot risal, podobno Maksim Gaspari. Dokumentacija Moderne galerije oziroma MG+MSUM hrani veliko korespondence, med drugim kakih 800 pisem in razglednic slikarja Matije Jame slikarju in prijatelju Rihardu Jakopiču. Ko so prosili Ministrstvo za kulturo za sredstva za digitalizacijo zbirke, menda tisoč ali največ dva tisoč evrov, so dobili – negativen odgovor. Videl sem pisma in razglednice okrog sto dopisovalcev samo z Jakopičem. Veste, kdo je imel najlepšo pisavo med vsemi ? Na prvo mesto postavljam Antona Ažbeta, na drugo Maksa Fabianija in na tretje Jožeta Plečnika, pa bi ga delil s še kom, na primer Ivanom Cankarjem, ki je imel zelo lep rokopis. Težko verjameš v strokovnost slovenske umetnostne zgodovine kot znanosti, če v sto letih ni bila sposobna niti prepisati, kaj šele izdati in vsebinsko komentirati omenjenih Jamovih pisem, saj so ena sama zgodovina umetnosti. Mene je groza.
Direktorica SEM Natalija Polenec z rožami za avtorja razstave
Erica Johnson Debeljak vsega tega ne ve, a je reagirala kot žena in vdova, pisateljica, ki je po moževi smrti izdala knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je bila na mizi pred muzejem prav tako postavljena kot možnost ogleda in nakupa kot knjiga razglednic Saj grem samo mimo.
Marijan Zlobec