Danes smo mediji dobili vabilo na tiskovno konferenco za predstavitev obnovljene Cukrarne v Ljubljani. Kot je razvidno, bo srečanje z novinarji in drugimi gosti v sredo, 22. septembra, ob 11. uri v sami Cukrarni.
Obnova Cukrarne je že sama po sebi veličastni dogodek, na kakršnega Ljubljančani morda še niso pripravljieni in bi bil morda spričo tega dejstva potreben širši ali bolj množični javni poziv ali vabilo za obisk, saj tako rekoč do zadnjega dne javnost še ne ve, da gre tokrat zares.
Cukrarna je najmanj petkrat večja od Moderne galerije in bo imela dve kletni etaži, kjer bo med drugim dvorana za prireditve ter lokal, v katerem je predviden tudi jazz klub. Kaj vse bo v glavnih prostorih, poleg razstav, še ni jasno, saj pravega programa doslej še nismo opazili, razen v par medijih, ki so že napovedali udeležence ali avtorje na prvi razstavi, iz česar se da razbrati, da javnega razpisa za sodelovanje ni bilo, ampak je vse potekalo bolj ali manj v zaprtem krogu odločanja in je za vse odgovorna Alenka Gregorič. Vtis je, da je še enkrat zmagala ljubljanska likovno-galerijska, umetnostno-zgodovinska in vodstvena klika, ki je ljudstvu dala vedeti, da “mi smo tu”, “vi pa tam”. Ta usmerjenost, ki se med drugim kaže v povsem zgrešenem konceptu Mednarodnega grafičnega bienala, ki z grafiko v naslovu in tradicijo bienala od leta 1955 nima absolutno ničesar in je svetovna grafika odplavala v zgodovinski spomin vse manjšega števila nekdanjih spremljevalcev bienalov, slava Ljubljane kot grafične metropole sveta propadla in bila hote zapravljena, Zoran Kržišnik pa se lahko le obrača v grobu, še dodatno pa ob dejstvu, da se ob njegovem spomeniku pred Tivolskim gradom na novo in na nekdanjem podstavku, ki je desetletja sameval, bohoti “ofrišani”celopostavni general Radetzky.
Zadnja grafična razstava mladih grafičark, študentk grafičnega oddelka ALOU, v Galeriji Equrna, je prepričljivo pokazala, da je slovenska grafika, potem ko jo je Mednarodni grafični bienale proti statutu, ki ga opredeljuje in vsebinsko kazensko varuje, izdal in skrenil s poti ter posledično napravil nepopravljivo škodo predvsem Ljubljani sami. Če hočejo imeti bienale moderne umetnosti, naj ga pripravijo posebej in mimo grafike. Tako so konceptualno in vsebinsko onemogočili načrtovani Kržišnikov projekt, po katerem bi bile v pritličju Tivolskega gradu tiskarske delavnice in rezidence za tuje grafike, dobili pa smo restavracijo.
Jazz klub
Direktor MGML Blaž Peršin je pred dnevi govoril o ustvarjanju in vzpostavljanju zavezništva z umetniki in kulturnimi inštitucijami, ki ustvarjajo platformo za razvoj sodobne umetnosti ter nudijo prostor sodobnim umetniškim poraksam najrazličnejših zvrsti. Če bi bilo to res, bi šlo za javni poziv vsem zainteresiranim z ustrezno organiziranostjo, identiteto, zgodovino, programi, vsebino… naj se prijavijo, da se uvidi, kaj imamo, kaj nudimo, kdo je kaj in kje je kaj…
Za to sta bili dovolj dve leti priprav, a je vse potekalo tako rekoč ilegalno ali v smislu Cukrarna, to sem jaz. Vem, da je za sodelovanje prosilo veliko ljudi, pa so bili odklonjeni, mnogi so na povabilo čakali zaman in se jim vse skupaj zdi pod častjo. Odveč je pripomba, da se od tako velikega prostora pričakujejo mnoge vsebine, kot jih srečujemo v Cankarjevem domu, pa še več.
Namesto tega so spet potisnili v ospredje iste naše ljudi, kot so Marjetica Potrč, Vadim Fiškin, Miha Štrukelj, Tobias Putrih, Marko Pogačnik…, ki so že sami po sebi nenehno protežirani, pa nihče ne ve zakaj, in spričo privilegiranega nastopanja povsem nezanimivi, sto in več drugih, ki so vsaj na tihem upali, da jih bo kdo povabil, pa so še enkrat ostali odrinjeni in zanje obnovljena Cukrarna ne pomeni nič.
Umetniška direktorica Cukrarne Alenka Gregorič govori o knjižnici v mezaninu prenovljene stavbe. Knjižnico da bodo oblikovali s tehtnim premislekom in v sodelovanju s sprva predvsem slovenskimi založniki gradili tematske sklope, povezane s sodobno umetnostjo. Slovenske založbe takih knjig nimajo in jih ne izdajajo. Če že, potem bi Cukrarna morala imeti knjižnico podobno oni v MuseumsQuartieru na Dunaju, kjer lahko izbirate med kakimi 6000 knjigami in so hkrati dosegljivi katalogi največjih trenutnih razstav po svetu. Ker če me ne zanima več Tobias Putrih, potem ko sem videl njegovo pravkar končano retrospektivo v Moderni galeriji, bi me v knjižnici Cukrarne morda zanimali katalogi aktualnih razstav v New Yorku, Londonu, Parizu, Berlinu, na Dunaju, v Milanu, Madridu, Rimu in še kje.
So ali bodo v Cukrarni možni simfonični koncerti, koncerti večjih vokalno-inštrumentalnih del, avantgardne glasbe, glasbeno-plesnega gledališča, rock in pop glasbe…bodo tam programske možnosti za potrebe Festivala Ljubljana in drugih, številnih ljubljanskih festivalov? Ne bodo, ker se bo ponovila zgodba s Cankarjevim domom, ki je last vodstva, in tako bo Cukrarna v glavnem last imenovane programske direktorice (s sodelavci). Neverjetno koliko umetnikov poznam, ki se mi pritožujejo, da v Ljubljani nimajo nobenih možnosti, ker vlada mafija.
Cukrarna na prvi pogled ni tako hitro dostopna, kot bi se morda zdelo. Kje so parkirišča, ni znano, ne za avtomobile, prav tako kje privezi za kolesa in motorje, kje bodo garaže…?
Očitno se niso še odločili, kje bo Unescova hiša literature z rezidencami za tuje literate, ki bi radi ustvarjali pri nas. Zadnji nasilni poseg v eno izmed umetnin na steni domnevne omenjene literarne hiše kaže na čudno konservativno okolico, ne glede na dejstvo, da ni daleč stran cela vrsta srednjih šol. Če bi se uresničila obnova Roga kot skupni prostor vseh treh umetniških akademij, bi bilo Cukrarni lažje dihati. Tako pa bo Rog postal birokratski, Cukrarna pa daleč od zanimanja ljudi, kaj šele turistov. Cukrarna žal ni poskrbela za zidove za sproti nastajajočo zidno umetnost ali grafite. Ko jih bo “fasala” sama, bo prepozno.
Cukrarna ni objavila javnosti dostopnega ali znanega kolofona svojih zaposlenih in programsko v celoti odgovornih ljudi. Nima niti prospekta, kot ga je že leta 1980 imel Cankarjev dom.
V vabilu na tiskovno konferenco so omenjeni v glavnem graditelji in birokrati MOL, kar pa smo že spoznali, bolj nas zanima vsebina ali notranje dogajanje vsaj za eno leto ali do konca prihodnjega poletja. Ali konkretno: Umetniški program Cukrarne v sezoni 2021/2022.
Marijan Zlobec