Redko se zgodi, da na gostovanju kakega tujega orkestra na Ljubljana Festivalu slišimo dve noviteti in prideta oba skladatelja še na oder, za dodatek pa še tretje sodobno delo, torej je Simfonični orkester radia ORF premagal glasbeno zgodovino z visokim rezultatom 3 : 1.
Dirigent Kerem Hasan, vse fotografije Marijan Zlobec
Hkrati pa so Avstrijci dosegli rekord letošnjega 69. Ljubljana Festivala po številu izvedb del sodobnih in še živih skladateljev. Koliko novitet je bilo v celoti izvedenih na festivalu, bi bilo treba še pregledati vse programe, spomnimo se vsaj praizvedbe opere Zora in čriček Pavla Mihelčiča, pa oratorija Ecce Homo Joseja Cure, ša gledališke premiere In stoletje bo zardelo Andreja Inkreta, sicer iz Novega mesta, pa še bi se našlo.
Zadnji koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je, tako kot nekaj poprejšnjih prireditev, že pomenil slovo od navidez upadajočega koncertnega in prireditvenega standarda, a se je zdelo, da so bili ravno tokrat pregledovalci vseh dokumentov (o cepljenju in testih, pa tudi nošnji mask med koncertom) zelo strogi. Če bi rekel, da je k temu svoje dodal še direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, ko je v svojem nagovoru ob koncu poletnega festivala dejal ali celo pozval : “Cepite se,” in ob tem izzval spontan aplavz, bi se zdelo, kot da že malo pretiravam. A bo od srede morda še slabše.
Aleš Čerin in Darko Brlek
Iz besed podžupana MOL Aleša Čerina je bilo moč razbrati optimizem in hvaležnost, zahvalo vsem, ki so v skoraj desetih tednih obiskali skoraj sto prireditev in dosegli številko štirideset tisoč obiskovalcev. Ob tem pa smo slišali še visoka pričakovanja za jubilejni sedemdeseti festival prihodnje leto. Čerin je omenil, da sta bila lanski in letošnji festival v znamenju omejitev, a vseeno postavljajo dogodki z mnogimi svetovnimi zvezdami in presežki Festival Ljubljana v metropolo svetovnih festivalov. Omenil je stroške MOL 2,5 milijona, upa pa na več ob jubileju prihodnje leto. Spomnil je še, da bo Poletno gledališče v Križankah dokončano s povsem novo streho še letos.
Brlek se je še posebej zahvalil Mestni občini Ljubljana in županu Zoranu Jankoviću za razumevanje in podporo, pa tudi vsem sponzorjem, pri čemer je omenil generalnega sponzorja Savo in medijskega sponzorja Delo. V teh covidnih časih je uspel celoten festival in so vsi verjeli vanj, celo v času, ko smo bili še vsi v lockdownu. MOL je verjel, da denar, ki ga namenjajo Festivalu Ljubljana, ni vržen stran. Brlek se je zahvalil tudi občinstvu: “Brez vas ni festivala in tudi kulture ne.”
Gostovanje Simfoničnega orkestra radia ORF z Dunaja z mladim dirigentom Keremom Hasanom, zmagovalcem Karajanovega tekmovanja dirigentov v Salzburgu leta 2017, je padlo na konec dolgega festivalskega poletja, a je ponudilo že v napovedi dve novi ali sodobni deli; najprej avstrijske skladateljice Julie Purgine (r. 1980) in nato še slovenskega skladatelja Vita Žuraja (r. 1979). To je vsekakor pogumna programska poteza, ki je naletela na toplo odobravanje in sprejem, saj sta oba skladatelja prišla iz parterja na oder. S tem je 69. Ljubljana Festival pokazal pogum, da opozori na sodobnost, na ustvarjalce, ki potrebujejo spodbudo, sprejem, potrdilo za svoje ustvarjanje in pogum za naprej. Spomnimo se, da je bila vsa glasbena zgodovina nekoč sodobnost.
V Nemčiji rojena avstrijska skladateljica Julia Purgina (r. 1980) je dejavna tudi kot violistka in profesorica, je predstojnica oddelka za godala na dunajski Zasebni univerzi za glasbo in umetnost. Violo je študirala pod mentorstvom Wolfganga Klosa na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost ter Ulricha Knörzerja na Univerzi umetnosti v Berlinu, kompozicijo pa pri Erichu Urbannerju ter Chayi Czernowin na Dunaju in magistrirala iz viole ter kompozicije, pozneje pa je vpisala še filološki študij. Kot violistka je bila članica Mladinskega orkestra EU, Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, v letih 2004–2007 pa Simfoničnega orkestra radia ORF z Dunaja; sodelovala je še z več drugimi orkestri, ansambli za sodobno glasbo in krstila nekaj njej posvečenih koncertov za violo. Je ustanovna članica ansambla LUX, delovala je v ansamblu Reconsil in jazz zasedbi Studio Dan. Komponirati je začela že kot otrok in se mednarodno uveljavila z več nagradami, štipendijami in naročili priznanih glasbenih entitet, kot so Dunajski simfoniki, Simfonični orkester iz Helsingborga, Wien Modern, Kvartet Huga Wolfa, Ensemble Kontrapunkte, OENM, operno gledališče Sirene idr.
Purgina običajno ustvarja na podlagi zunajglasbenega impulza, ki zaneti iskrico njene glasbene invencije. Kot je zapisala avtorica, je leta 2020 nastalo delo Farewell, lady, farewell »poklon brezimni in pozabljeni gospe z demenco. S fragmenti melodije poskuša priklicati spomine in se s čutili oprijeti preostanka svoje osebnosti. Ni se lahko soočati z izgubo fizičnih, čustvenih in umskih sposobnosti; zgodijo se trenutki agresivnih izbruhov, uperjenih proti bolezni, kot tudi trenutki resignacije. Konec je poln melanholije in pomiritve ter vodi v drugi svet.« (Iz koncertnega programa Helene Filipčič Gardina).
Delo Farewell, lady, farewell traja približno dvanajst minut in je napisano za velik orkester. Krstno je že bilo izvedeno menda na Poljskem, potem pa v Avstriji. Že začetek je impozanten, drzno zvočen, s kombinacijo pihal, trobil, tako da spominja na kakšen nekdanji avstrijski ekspresionizem poznega Albana Berga okrog Lulu. Skladateljica prede svoje glasbene linije v več smereh, z zelo kratkimi zvočno padajočimi soli, kar se v več kombinacijah in variantah ponavlja, z dodano solo harfo, solo violo, kar se da razumeti kot avtobiografsko potezo, izborom tolkal, ki iščejo svoj solistični prostor v kombinaciji s piccolom, potem klarinetom, še s flavto, oboo, pa spet rafiniranimi tolkali, medtem ko so godala manj izrazita. Več je v nadaljevanju ritmičnih in zvočnih izbruhov, pa tudi sinkopiranih taktov, ki se jim s svojo barvo in dinamiko pridružijo še posebej opazno kontrabasi in violončeli. Po cezuri nastane dialog med tolkali (marimba, ksilofon, vibrafon) in flavto, piccolom in harfo. Prefinjeno, občutljivo, počasi, kot da se gospa res poslavja. In tako zelo mirno, korakoma, bi lahko rekli, potihoha dodali, odhaja. Kompozicija naredi celovit vtis glasbene rafiniranosti, če je ravno ženske vsebine, pa bi se moral odločiti vsakdo sam. Izvedba je bila vsekakor odlična, pri čemer smo še posebej občudovali sijajno gestikulacijo mladega dirigenta.
Izrazno močne in vselej skrbno izdelane kompozicije slovenskega skladatelja Vita Žuraja (r. 1979) zvenijo na najvidnejših koncertnih odrih in najpomembnejših festivalih po svetu; trenutno ustvarja celovečerno glasbeno-scensko delo za Frankfurtsko opero. V sezoni 2020/2021 je bil rezidenčni umetnik v bavarski Mednarodni umetniški hiši Villa Concordia v Bambergu, letos je izšla pri založbi NEOS njegova portretna zgoščenka Alavò, če omenimo zgolj nekaj najnovejših informacij o skladatelju, ki je profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo na ljubljanski Akademiji za glasbo. “Unveiled”, koncert za violončelo in orkester je Žuraj ustvaril v letih 2020/2021 po naročilu Koncertne hiše iz Berlina, Simfoničnega orkestra radia ORF z Dunaja, Festivala Ljubljana in Orkestra Gürzenich iz Kölna.
Jean-Guihen Queyras
O delu z močnimi avtobiografskimi potezami je zapisal: »Foton v temi – kot zvočni atom v tišini. Zgodilo se je, da sem spoznal svojo ‚Mildred Rogers‘, femme fatale protagonista romana Of human bondage britanskega avtorja Williama Somerseta. Zdelo se mi je, da so se vse moje misli vrtele le okoli Nedosegljive. Bolje boleč konec kot pa bolečine brez konca – moral sem se posloviti od nje. Zatem sem brezciljno taval po gozdovih, v sebi pa nisem slišal popolnoma nobene glasbe več, samo tišino v temi. Med tem navidezno neskončnim popotovanjem se mi je le utrnil prvi zvočni preblisk: kratka, tiha visoka frekvenca, ki je zazvenela sočasno k mojemu srčnemu utripu.
Ta zvočni impulz sem zapisal v obliki zadušenega udarca na veliki boben, ki se mu hkrati pridruži kratek poteg z lokom na antično činelo, in ga uporabil za začetek koncerta za violončelo (tudi sam igram to glasbilo). Kot enega izmed ponavljajočih se motivov sem v skladbi zajel zvočno podobo cerkvenih zvonov nemškega mesta Bamberg – zvonovi kot prispodoba odrešitve? V zasedbi tolkal sem predpisal tudi dva cerkvena zvonova, ki ju je v svoji Fantastični simfoniji uporabil Hector Berlioz. Drugi ponavljajoči se motiv je melanholična reminiscenca glavne teme iz moje chansonske uglasbitve soneta št. 128 Williama Shakespearja, ki je tudi nastala z mislijo na Nedosegljivo. Koncert za violončelo je tako prispodoba razkritja (angleško: unveiling) utrinka iz mojega osebnega sveta.« (Iz programa).
Vito Žuraj se je svojega novega Koncerta za violončelo in velik orkester lotil velikopotezno, z mislijo na vse nastopajoče, kar pa ni lahka naloga, saj vsakdo čaka na svoj trenutek, ne le violončelist in na drugi strani prav tako solo kitarist. Večji kot je orkester, večja je skladateljeva naloga, da ga zapolni s svojimi glasbenimi idejami. Žuraj si je zavihal rokave in preizkusil svoje kompozicijske spretnosti. Te niso majhne, a je šestindvajsetminutni koncert vseeno zelo velik zalogaj, še posebej, če vse poteka strnjeno in z določemi programskimi ali vsebinskimi, kaj šele avtobiografskimi potezami.
Vito Žuraj
Zdi se, da je Žuraj želel ogromno in hkrati, torej sočasno z vsemi, tako da bi jih poleg solo violončela z različnimi solističnimi nalogami (in sredstvi, ne le z lokom), postavil v nekakšen odrski inštrumentalni amfiteater. Težko bi rekel, da mu je to v vsakem trenutku uspelo, čeprav ima veliko domislic, a je bolje, če bi imel več celovitega pogleda ali pogled iz zraka na celotno odrsko zvočno dogajanje. Konstrukcija dogajanja, struktura dela bi bila lahko še boljša, lapidarnejša, ne nazadnje efektnejša, tako da bi bolje občutili zgradbo koncerta, ki vendarle ima neka pravila “obnašanja”.
Drugi del je pripadal Šeherezadi Nikolaja Rimskega Korsakova. Škoda, ker jo bomo čez nekaj dni slišali v domači izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in so se naši abonenti najbrž odločili, da dvakrat istega dela pa ne bi radi poslušali.
Maighread McCrann
V izvedbi smo občudovali odlično koncertno mojstrico Maighread McCrann (na koncertu je bil tudi njen konkurent iz omenjenega našega orkestra, tako da se je lahko testiral, pa ne na covid 19). Veliko je bilo karakternih zvočnih podob, pripovednosti, razpoloženj, skratka prizorov iz arabske zbirke pravljic Tisoč in ena noč, a sem na posameznih mestil vendarle občutil pomanjkanje zvočnega ekrazita, tiste moči, ki smo jo slišali na zadnjih dveh koncertih Slovenske filharmonije kot dokaz ponosa in samozavesti in sem si pri sebi dejal: pa saj so naši boljši. Ko bo Kerem Hasan imel več osebnostne moči, ne le dirigentske gestikularne briljance, bo Šeherezada še boljša.
Je pa dirigent Kerem Hasan na koncu napravil potezo, nad katero sem bil prijetno presenečen. Izbral je Polko sodobnega avstrijskega skladatelja Gerharda E. Winklerja. Sodobna parodija na francjožefovsko avstro-ogrsko glasbo, družbo, ceremoniale in rituale, družbeno smetanovsko nastopavščino, habsburško dinastičnostjo skritih škandalov z vsemi olepševalnimi okoliščinami, ki pa ti na koncu morda izvabijo kakšno solzico, če ne pa vsaj nostalgijo, četudi se iz nje po svoje delaš norca.
Marijan Zlobec