V Križevniški cerkvi so v okviru 69. Ljubljana Festivala pripravili novo, lahko bi rekli tradicionalno, vsakoletno kiparsko razstavo, ki poudarja kakega pomembnega, žal že pokojnega slovenskega kiparja. Tokrat je pozornost likovne javnosti in spremljevalca koncertov in drugih prireditev Festivala Ljubljana nagovorila zapuščina iz kiparskega opusa v širšem slovenskem likovnem prostoru morda manj znanega likovnega ustvarjalca, akademskega kiparja Vasje Žbone (1945 – 2013), saj je večino svojega življenja preživel in ustvarjal v Parizu.
Uvodni nagovor direktorja Darka Brleka, fotografije Andraž Kobe
Pozdravne in predstavitvene besede ob odprtju razstave je imel direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek, slavnostni nagovor pa avtorica razstave in umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec.
Spoštovani,
o teh elegantnih, prefinjenih in na svoj način nagovarjajočih delih kiparja Vasilija, Vasje Žbone, s katerimi se nocoj Ljubljana prvič srečuje, je dr. Jure Mikuž, najboljši poznavalec njegovega ustvarjalnega opusa, zapisal: »Navdihuje jih kiparjevo dolgoletno sodelovanje s Kubancem Augustínom Cárdenasom, katerega je po prihodu v Pariz leta 1955 odkril André Breton, utemeljitelj nadrealizma. Za tako imenovani drugi val te umetniške smeri so značilna iskanja sinteze med biomorfnimi, tako vegetabilnimi in zoomorfnimi, kakor tudi antropomorfnimi oblikami na eni strani in abstraktnimi na drugi.
Nove, hibridne forme odražajo predstavni svet sanjskega, fantastičnega, bajeslovnega, skratka vsega, kar navdihuje in zaznamuje ustvarjalčevo in gledalčevo zavedno početje in še bolj njuno nezavedno. Posebej pri Žboni pa razkrivajo tudi značilen odnos do občestva narave in nujno bivanjsko sprijaznjenje z dinamičnim, pa hkrati hektičnim velemestnim življenjem. To potrjuje tudi izbor kiparskega materiala, največkrat lesa, ki mu je domača, živa in prijazna snov, katero zna ustvarjalec vešče preoblikovati v vitalen in aktiven organizem kipa.«
Nagovor avtorice razstave dr. Nelide Nemec
S kiparskim opusom Vasje Žbone, ki je vse od leta 1965 do njegove smrti leta 2013 ustvarjal v Parizu, smo se v slovenskem likovnem prostoru seznanili najprej na prvi samostojni razstavi leta 2005, ki mu jo je organizirala Galerija Miklova hiša v Ribnici, obširneje čez pet let, na razstavi v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, najbolj celovito pa na razstavi na Gradu Kromberk od novembra 2019 do junija 2020 in jo je pripravil Goriški muzej iz Nove Gorice.
Vse tri razstave so spremljali katalogi z reprodukcijami del in s predstavitvenimi teksti izpod peresa dr. Jureta Mikuža, ki je kiparja dobro poznal in vseskozi spremljal njegov kiparski razvoj. Po Žbonovi smrti je namreč družina dela, ki so ostala v umetnikovem ateljeju v Parizu, darovala Goriškemu muzeju, ki je pristojen za zbiranje in hranjenje likovnih del primorskih umetnikov. Na sedanji razstavi je predstavljen izbor del iz donacije Goriškemu muzeju in izbor del iz umetniške zbirke podjetja Riko iz Ribnice.
Mešanka, 2012
Vasja Žbona se je iz rojstnega kraja, iz Mirna na Goriškem, kjer ga je na osnovni šoli učil risanja slikar Silvester Komel, preselil v Pariz z veliko željo po ustvarjanju in se zato naselil na Montparnassu, kjer se je lahko družil s širokim krogom umetnikov, ki so v Francijo prišli, kot je zapisal dr. Mikuž »iz drugih dežel, od koder so s seboj prinašali spomine, legende in mite ter specifično imaginacijo. Ta se je v Parizu soočila z novimi, tedaj modernimi izraznimi načini, in ustvarjalci so iz tega srečanja zasnovali svoje osebne umetniške poti, največkrat na robu med figuraliko in abstrakcijo«.
Poudarim naj, da je bilo za njegov ustvarjalni razvoj usodno prav to, da se je v tem novem pariškem okolju sčasoma pričel vse bolj družiti, delati in prijateljevati predvsem s kubanskim kiparjem afriških korenin Augustínom Cárdenasom, izvrstnim in prodornim kiparjem tako v francoskem kot tudi mednarodnem prostoru. Tu se je učil, črpal, posnemal, oblikoval, spoznaval materiale in delal prve korake: tu je pričel poslušati sebe, svoja hotenja, videnja, čustvovanja. Tu se je izučil obrti. Tu si je dovolil, da je vse glasneje spregovorila njegova duša.
Žbona je najraje ustvarjal v lesu, čeprav je imel rad tudi kamen in marmor in skozi vsa ustvarjalna leta ustvarjal kipe in asemblaže. Pisal je tudi pesmi. Kot je zapisal dr. Mikuž je Žbona »najboljše kipe naredil iz lesa, kar ne začudi nikogar, ki ga je kdaj slišal zavzeto pripovedovati o naravi, gozdovih in o posameznih drevesih, njihovih lastnostih, plemenitostih in značaju. V njegovih skulpturah lahko občudujemo čistost in natančnost izvedbe, jasnost oblik in njihovo estetiko«.
Poudarila bi rada, da je Vasja Žbona, čeprav se je v svoji domovini prvič predstavil šele šestdesetleten. v Parizu sodeloval na skupinskih in samostojnih razstavah vse od leta 1974, zadnjič leta 2007. Razstavljal je tudi v Carrari, Stockholmu in Luksemburgu. V Parizu je leta 1979 prejel tudi odlikovanje v kategoriji dekorativnih umetnosti in monumentalne umetnosti francoskega umetniškega salona.
Izbor del za tokratno prvo predstavitev v Ljubljani zajema dela iz obdobja med letoma 1994 in 2009. Dela so izdelana tako v njegovem najljubšem materialu lesu, ki mu je ponujal široke možnosti pri pristopu in izdelavi, kot tudi v marmorju in bronu. Rada bi poudarila, da je bil Žbona kipar, ki je ljubil čiste harmonične linije, zgovorno igro s konveksno in konkavno upodobitvijo, preplet votlega in polnega, dialog med abstrakcijo in metaforiko. Ljubil je stilizacijo.
Pri ustvarjanju se je naslanjal na pristna sporočila, vrednote in načine vrste kiparjev, ki so ustvarjali v 20. in na začetku 21. stoletja. S pomočjo njihovih del in dognanj je gradil svoj lastni likovni jezik, svojo vizijo in lastno sporočilo. Zato tudi Žbonove skulpture sevajo harmonijo in kličejo k dotiku. K površini, ki je pogosto gladka, da pride do izraza haptična kakovost. Zato tako zgovorno zaživi njegova želja po stiliziranju naravnih, človeških, živalskih in rastlinskih oblik, po preobrazbi v abstraktne in geometrijske forme. Po iskanju hibridnih form, ki odražajo predstavni svet.
Bojevnice, 2006
Čeprav je Vasja Žbona ustvarjal v Parizu in tam v sebi odkril kiparja in tudi restavratorja, je ta prvi ustvarjalni vzgib zaslutil že doma, v rojstnem Mirnu, kjer je odkrival skrivnostno lepoto narave, kraške, suhe in kamnite, ob reki Vipavi bujne in valovite. Tu je spoznaval les in kamen. Zaslutil moč narave, ki naj bi jo ujel v svoje forme: abstrahirane, biomorfne. Žive.
V pariškem okolju je vsa svoja čutenja, doživljanja in iskanja nadgradil, jih povezal z vsemi tistimi likovnimi zapovedmi, ki so še živele v krogu nadrealistov in udejanjal v delih, ki so izražala vitalni dinamizem. Kot je zapisal dr. Jure Mikuž, Žbonovo delo »obeležuje smer modernizma, imenovana biomorfizem, ki v Sloveniji ni nikoli imela vidnejšega predstavnika.« S temi deli se je Vasja Žbona zapisal tudi v primorsko in slovensko likovno zakladnico.
Spoštovani,
Naj se ob zaključku svoje kratke predstavitve toplo zahvalim direktorju in umetniškemu vodji Festivala Darku Brleku in njegovim sodelavcem, ki so sodelovali pri razstavi in seveda, moja topla zahvala gre tudi Katarini Brešan, kustosinji Goriškega muzeja in njenim sodelavcem, ter Poloni Lovšin iz Rika, ki so pri tej razstavi ljubeznivo sodelovali in z globokim, spoštljivim odnosom skrbijo za kiparjevo dediščino.
Vasja (Vasilij) Žbona je bil slovenski kipar in restavrator. Osnovno šolo je končal v rojstnem Mirnu, nato obiskoval gimnazijo v Novi Gorici in nadaljeval na tehniški srednji šoli v Ljubljani. Leta 1965 je odšel v Pariz. Tu je leta 1966 na École des hautes études vpisal študij psihologije, a ga kmalu opustil in si pri kubanskem kiparju Augustínu Cárdenasu našel mentorja. Pri Cárdenasu si je več let nabiral izkušnje in postal njegov asistent. Samostojno je prvič razstavljal novembra 1990 v pariški galeriji Jacquesa Barrèra.
Žbona je delal tudi kot restavrator. Ob pripravi razstave Cartes et figures du monde, na kateri je bil v pariškem Centru Georgesa Pompidouja predstavljen kartograf Vincenzo Maria Coronelli, je Žbona kot odličen poznavalec marmorja restavriral Coronellijeva dela, izvedena v marmorju (zemljevide, nebesna telesa), ki so bila dolga leta shranjena v zabojih v Versajski palači. Pri ustvarjanju se je naslanjal na pristna sporočila, vrednote in načine vrste kiparjev, ki so ustvarjali v 20. stoletju (od Hansa Arpa, ki je navdihujoče zajel pojem organske rasti v abstraktnih oblikah v raznih tehnikah, do Barbare Hepworth, Joana Mirója, Henryja Moora, Constantina Brâncușija in drugih). Umrl je v Parizu leta 2013.
Njegova Donacija Goriškemu muzeju je bila predstavljerna na samostojni razstavi od 29. novembra 2019 do 30. septembra 2020.
Razstava v Križevniški cerkvi bo na ogled do 30. septembra, od 10. do 17. ure.
Marijan Zlobec