Alpska simfonija kot da bi se Janez Janša v helikopterju vozil nad Triglavom

Otvoritveni koncert Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije (v drugem delu) in Zbora Slovenske filharmonije (v prvem delu) je minil brez posledic. Skoraj sedemdesetminutna Alpska simfonija slovitega nemškega skladatelja Richarda Straussa je po svojem zvočnem profilu in izvedbi spominjala na razne prizore iz slovenskega političnega sveta v “visokogorju”. Zdela se je, kot da bi se Janez Janša v helikopterju vozil nad Triglavom in opazoval, skupaj s pilotom, kolesarje na Kredarici in bi ga ves čas premetavalo sem in tja, gor in dol, iz neizmernega nevihtnega grmenja do vsaj kakšne minute miru, dokler se mu ne bi s pilotom uspelo na koncu vseh pretresov zelo mirno in dolgo spuščati v dolino.

Nisem vedel, da je v Alpski simfoniji toliko politike (za vse čase), kot je ni v kakšni drugi večkrat izvajani in pred njo napisani Straussovi simfonični pesnitvi ali operi. Leto 1915 je vendarle že tako daleč od začetkov, da bi si ta levičar lahko privoščil več kot le vzdevek Antikrist (po istoimenskem eseju iz leta 1888 Friedricha Nietzscheja).

Medtem ko naši politiki romajo na Triglav in pazijo, da so takoj pokriti v vseh medijih, se je Richard Strauss iz svoje vile v Garmisch-Partenkirchnu lahko le oziral v nebu, opazoval gorske nevihte, bral prepovedano ali vsaj sumljivo literaturo, študiral polpretekle kompozicije, zlasti Richarda Wagnerja, in komponiral. Ampak tega ni mogel početi, ne da bi gledal v nebo in opazoval grmenje, nevihte, skratka hrup in moč vetra ter dežja.

Ni pa Strauss vedel, da bo vedel nekdo drug, da “kdor se vzpenja po najvišjih gorah, se smeje vsem tragičnim igranjem in tragični resničnosti.”

Alpska simfonija je seveda simfonična pesnitev, težko pa bi rekel, da se sama narava v njej kakorkoli prepozna; bolje bi bilo, ko bi jo orkestri izvajali dejansko nekje v alpah, razprostrti na kakšnem kvadratnem kilometru, pa bi takoj videli, da je imel Strauss še kako prav.

Ampak mi ne hodimo v hribe, kaj šele v alpe, najmanj pa na Triglav, kamor bi morali vstop že zdavnaj prepovedati.

Alpska simfonija je med najmanj popularnimi Straussovimi; malokdo ve, da je bila tokrat v Sloveniji sploh prvič izvedena; izogibajo se je vsi, celo Salzburške slavnostne igre. Sam sem jo nekoč doživel le v dunajskem Musikvereinu in se mi je dejansko zdela nevihtno odvratna in sem imel v dvorani takoj občutek polnih škornjev vode.

Alpska simfonija je bila sicer na programu že v prejšnji sezoni, 15. maja 2020, a je bila prireditev skladno z ukrepi Vlade RS za zajezitev epidemije novega koronavirusa odpovedana. Tokrat se nam ni godilo kaj bistveno bolje: ljudi je bilo malo ali premalo, vsi smo morali nositi ves čas maske, presledek med sedeži in vrstami je bil velik, pred vhodom so pogledali dokumente o opravljenem cepljenju… Če bo šlo tako naprej, se nam napoveduje še ena negotova koncertna sezona, da bo za glasbenike in poslušalce joj, razen če ne bodo igrali pred prazno dvorano in bomo njihove koncerte spremljali po Zoomu.

“V ustvarjalnem delu Richarda Straussa imajo posebno težo njegove simfonične pesnitve. Deseta in zadnja je Alpska simfonija, ki jo je pisal v letih 1911–1915 in si zanjo zamislil ogromno zasedbo orkestra. Vsebinsko ozadje tega veličastnega dela je slikovit prikaz dneva v Alpah. Poslušalec z glasbo potuje od noči, sončnega vzhoda, prek prijetnih trenutkov občudovanja narave med vzponom do vrha, vse do nevarnih trenutkov ob zgrešeni poti in nevihti, do zatona sonca v noč. Strauss je skladbo napisal tako pod vtisom lastne izkušnje v gorah kot tudi filozofskih misli Friedricha Nietzscheja.” (Iz lanske napovedi odpadlega koncerta).

Osnutki za Alpsko simfonijo so dejansko začeli nastajati že poprej, leta 1899, kot spomin na švicarsakega slikarja Karla Staufferja – Berna in je bil prvotni naslov Künstlertragödie ali Umetnikova tragedija. Večjo spodbudo je v sebi našel po smrti Gustava Mahlerja, s katerim so ga vezala bolj kot ne tragična izkustva v zvezi z neuprizoritvijo Salome v Dvorni operi, ki jo je vodil ravno Mahler, a mu spričo prepovedi cerkvene cenzure in seveda cesarske podvig ni uspel. Pretresljiva so pisma, v katerih Mahler Straussa prepričuje, da bo do premiere Salome prišlo, ampak ga je Strauss spregledal in odšel s Salomo v milansko Scalo. Mahler si od tega neuspeha ni opomogel in je odpotoval v New York. Strauss pa je vendarle vedel, da je Mahler čist. Ni pa vedel, da ga s svojo Alpsko simfonijo skladateljsko ne bo premagal.

Alpska simfonija ima ogromno zasedbo; v Cankarjevem domu je bilo na odru 106 glasbenikov, med njimi 34 pihal in trobil, več je bilo tudi godal, a se je zdelo, kot da se vsi utopijo v vseh fortissimih nad njimi, skupaj s še šestimi tolkalci. Zahtevanih 12 rogov, dveh trobent in dveh pozavn za odrom tu ni bilo. Straussova ilustracija dogajanja je preveč “triglavsko poročevalska”, navijaška, borbeno levičarsko-desničarska, ali shakespearovska v smislu mnogo hrupa za nič. Terja ogromno študijskega napora, a pravega užitka ne nudi nikomur.

Saj vemo, kako je: gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.

Orkester se je zelo potrudil, pokazal zrelo profesionalno pripravljenost, celo vrsto solov, bodisi po sekcijah ali individualno, kot oboa, flavta, klarinet, angleški rog, deloma v kombinacijah ali dialogih, kot oboa flavta, oboa flavta angleški rog, štiri flavte, pa sijajne bas pozavne z dvema tubama, ali devet rogov, med njimi tudi Wagnerjeve tube, pa orgle proti koncu, izbruh viharniških tolkal, skupaj s kravjimi zvonci, wind machine, thunder machine…

Dirigent Philipp von Steinaecker je Alpsko simfonijo dirigiral na pamet, kar pomeni, da vidi v njej veliko delo in mu je posvetil ogromno študija. Njegova suverenost je bila nalezljiva in spodbudna za vse glasbenike na odru. Na koncu je bilo šest minut aplavzov in seveda dirigentov dvig vseh solistov in sekcij.

Ali se bo dalo koncert še kje ponoviti, pa ne vem.

Prvi del koncerta z Zborom Slovenske filharmonije je bil pred železno zaveso. Na začetkum je bil vtis, kot da nekaj glasove moti; verjetno mikrofoni ali kakšne snemalne digitalne naprave, ker so bili glasovi najprej svetlejši, potem pa so postajali bolj naravni. Dvomim, da je k temu prispevala delitev zbora na dva dela.

Poslušali smo dve Straussovi kompoziciji oziroma Dva speva op. 34: Večer in Himna. Spadata v leto 1897 in se pozna skladateljevo prizadevanje ob delovanju kot dirigent v Münchnu tudi na zborovski ravni. Večer na besedilo Friedricha Schillerja je podoba sončnega zahoda z mitološkim ozadjem. Zbor Himna pa je nastal na besedilo prav tako tedaj zelo znanega Friedricha Rückerta. Himna prinaša pesniško upodobitev zgodbe o Jakobovem izgubljenem sinu, ki pa v besedilu ni imenovan kot Jožef. A skrbi tu ni, ker vse vodi Bog.

Zbor je bil odlično pripravljen in bi se spodobilo, da bi a cappella nastope v taki obliki še kdaj ponovil, saj je akustično Gallusova dvorana boljša kot Slovenska filharmonija, ki itak postaja vse bolj vadbena štala.

Občudovali smo zlitost glasov, ravnovesje, barve, v bistvu pa umirjenost, z manj dinamičnega razpona, nekje med mp in mf, redko forte.

Dirigent Philipp von Steinaecker je očitno pokazal, da Richarda Straussa obvlada. Torej je na vrsti kakšna koncertna izvedba Straussove opere ?

Elektra!

Marijan Zlobec