Edini koncert letošnjega 69. Ljubljana Festivala v cerkvi je bil nocoj v cerkvi svetega Jakoba v Stari Ljubljani. Včasih je bilo takih koncertov več, s poudarkom na sakralni glasbi, pa orglah, komornih koncertih… Pogoji koncertiranja so se spremenili, še posebej glede vstopnine. Sveti Jakob ima najlepše kipe v vseh ljubljanskih cerkvah, še posebej oltarne Francesca Robbe, a je za turiste zaprt in vsega tega ne vidijo.
Ambient cerkve sv. Jakoba, vse fotografije Marijan Zlobec
Francesco Robba je za ljubljanske jezuite izdelal glavni oltar (1728- 1732), kipa sv. Katarine in sv. Marije Magdalene na oltarju sv. Ane (1724), kipa nadangelov Rafaela in Gabrijela na oltarju Angelov varuhov (1723) ter upodobitev sv. Trojice v atiki oltarja Marijinega vnebovzetja. To se takoj vidi kot mednarodni kiparski baročni dosežek. Ta omemba ni brez razloga, saj je bil celotni koncert Zbora Furlanije – Julijske krajine pod dirigentskim vodstvom avstrijskega dirigenta Ernesta Hoetzla duhovne, še več, povsem religiozne narave, ali kot je dirigent dejal na tiskovni konferenci, najbolj religiozne literature za zbor sploh. S tem ni mislil samo na tri Bachove motete, ampak še na tri psalme Felixa Mendelssohna – Bartholdyja ter v navezavi na Dantejev Raj še novo kompozicijo sodobnega italijanskega skladatelja Cristiana Carrara (r. 1977), v kateri je skladatelj povezal še tri kitice ali tri tercine iz Božanske komedije O Somma Luce, Raj, spev XXXIII, 67 – 73 za mešani zbor in flavto solo, da bi z njim počastil 700. obletnico pesnikove smrti kot svetovni kulturni jubilej.
Ernest Hoetzl
Slovenci imamo štiri različne prevode celotne Božanske komedije ali posameznih delov, nazadnje žal že pokojnega dr. Andreja Capudra. Prvi prevajalec je bil Jože Debevec, duhovnik, klasični filolog, pisatelj, literarni teoretik, literarni zgodovinar in prevajalec. Božansko komedijo je prevedel v letih med 1910 in 1925. Dr. Tine Debeljak je prevedel Pekel, dr. Alojz Gradnik Vice (te so izšle v knjigi), a je prevedel več.
Dirigent Ernest Hoetzl z zborom
O somma luce che tanto ti levi
da’ concetti mortali, a la mia mente
ripresta un poco di quel che parevi, 69
e fa la lingua mia tanto possente,
ch’una favilla sol de la tua gloria
possa lasciare a la futura gente; 72
ché, per tornare alquanto a mia memoria
e per sonare un poco in questi versi,
più si conceperà di tua vittoria.
Boris Bizjak
To so izvirne tercine, kot jih je za zbor in flavto traverso uglasbil Carlo Carrara. Začetek je miren s flavto, ki pa ga prekine dramatični začetek zbora z bogatim glasovnim spektrom, z odličnim prepletom moških in ženskih glasov, da zvenijo polno in harmonsko bogato, čeprav prevladujejo nizke lege (tako kot poprej pri Bachu in Mendelssohnu), flavta pa ima nekaj bravuroznih figur in dobiva vlogo nekakšnega povezovalnega komentatorja med tremi kiticami, ki so vzete iz speva XXIII, kot ga v celoti lahko preberemo že v spletni obliki. O Somma luce je v bistvu luce suprema, najvišja luč, ki pa je tu že znamenje prenosa najvišjega na človeški intelekt, da bi lahko spoznal razsežnosti božje slave in zmage, čeprav Dante Boga tu ne poimenuje. Skladatelj je zelo spretno in efektno povezal Dantejev tekst s svetlobo, kot bi lahko rekli, jo ponazarja in izpove flavtist, kot prinašalec najvišje luči in s svojo čisto igro zvokovno nadgradi tisto, kar pojejo pevci z Dantejevimi verzi. Nedvomno je kompozicija v tem kontekstu tako programa kot Dantejevega jubileja zelo uspela. Flavtist Boris Bizjak je ujel trenutek zbranosti in Dantejevih izraznih fines, tako da bi se dalo koncert ali njegove dele ponoviti še kje.
Flavtist in dirigent
Uvodni trije Bachovi moteti so predstavili Zbor Furlanije – Julijske krajine v odlični luči, še posebej ker so Italijani peli v zanje težji nemščini, a je bil sugestivni dirigent Ernest Hoetzl poleg velike izkušenosti verjetno zelo strog in zahteven, da je dosegel glasovno zlitost, nujno ravnovesje, posamezne poudarke, a ne preveč, saj je bila akustika že sama po sebi velika, na posameznih mestih še prevelika in bi bilo morda treba dinamiko še malo znižati, a bi po drugi strani izgubili polnost, ki je po svojem bistvu podrejena duhovnosti in tu popolni božji vdanosti: Pojte Gospodu novo pesem, BWV 225, Pridi, Jezus, pridi, BWV 229 in Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti, BWV 226. Najlepši motet je prvi Singet dem Herrn ein neues Lied, ki je s svojo sijajno končno Alelujo pojem oblikovanja Bachovega fugatnega stila, potem ko je po homofonskem uvodu razdelil glasove v dva štiriglasna zbora. Opazni so bili sorazmerno svetli glasovi 13 članskega moškega dela zbora in 15 ženskega, tako da je bilo skupaj v cerkvi le 28 pevcev in pevk, kar je komorni zbor prej manjšega obsega, če pomislimo na 40 – članske komorne zbore. Morda je bil še bolj znan drugi motet Komm, Jesu, komm, ki je bil tako kot tretji Der Geist hilft unser Schwachheit auf bolj konkretnega pogrebnega značaja.
Trije psalmi za mešani pevski zbor a cappella Felixa Mendelssohna – Bartholdyja so, če primerjamo koncert z izvedbo Sna kresne noči pred dnevi, kot da bi se istemu skladatelju nekaj totalno spremenilo, postalo konservativno pobožnjakarsko. Poslušali smo Psalm 2: Bog in njegov maziljenec, Psalm 43: Prošnja v stiski in Psalm 22: Trpljenje in upanje pravičnega. Slednji je bil najboljši, tako po vsebini, še posebej s Kristusom v tenorskem solu in še dvema soloma (pevke in pevca), tako da učinkuje bolj razgibano in zgodbeno oziroma evangelijsko bolj konkretno, tako da Kristuus poveže vso osebno zgodbo do lepega mirnega konca.
Kristusov solo
Uvodoma je še pred začetkom koncerta goste pozdravil direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, v imenu Republike Italije pa italijanski veleposlanik v Sloveniji, njegova ekselenca Carlo Campanile.
Darko Brlek
Marijan Zlobec