Koncertna izvedba vseh desetih Beethovnovih violinskih sonat z violinistko Lano Trotovšek in pianistko Mario Canyigueral lani na 68. Ljubljana Festivalu je te dni dobila svoj epilog z izdajo posnetkov na kar štirih zgoščenkah. Izdala jih je ZKP – Založba kakovostnih programov RTV Slovenija pod vodstvom Mojce Menart. O tem sem tu nekaj že pisal.
Lana Trotovšek in pianistka Maria Canyigueral lani na 68. Ljubljana Festivalu, vse fotografije Marijan Zlobec
Ne vem, kakšen je bil lanski celovit načrt obeh nastopajočih glasbenic, saj kot se je izvedelo včeraj, so bile Beethovnove sonate studijsko že posnete v Angliji, vendar pa je bila koncertna izvedba v živo za izvajalce in producente boljša. Tako v bistvu obstajata dve verziji: še ne izdana studijska in sedaj predstavljena koncertna.
Tretja verzija pa bi bil video, saj so bili ljubljanski trije koncerti posneti še s kamerami, torej bi lahko izdali še DVD. Odločitve o tem še ni. Lanski koncerti so bili 3., 4. in 6. avgusta v Viteški dvorani Križank. Že ob napovedi koncertnega trojčka sem med drugim zapisal: “Zelo nadarjena slovenska violinistka Lana Trotovšek, ljubljenka poslušalstva, mednarodnih koncertnih odrov in svetovno uveljavljenih orkestrov, in Maria Canyigueral, najsijajnejša španska pianistka nove generacije, sta se 250-obletnici rojstva Ludwiga van Beethovna odločili pokloniti z izvedbo vseh njegovih desetih Sonat za violino in klavir. Lepoto njegovih umetelno zasnovanih violinskih sonat bosta glasbenici, ki ju vežejo prijateljstvo in odmevni pretekli projekti, predstavili na treh večerih. Z njimi pa bosta koncertirali tudi v Španiji in Belgiji.” Medtem se je nabralo še več držav, kot že poprej Wigmore Hall v Londonu in kasneje Japonska. Ob predstravitvi pianistke je vedno zapisano španska pianistka, ne pa katalonska, kar Maria po narodnosti je.
Če pogledamo koncertni program, kot je bil izveden, in vsebino štirih zgoščenk, vidimo razliko oziroma kombinacijo. Žal posamezne plošče niso oštevilčene in poslušalec ne ve, katera je prva, druga, tretja, četrta.
Po predstavitvi na tiskovni konferenci in besedah urednice Mojce Menart, je prva zgoščenka z naslovom Mladost, druga Pomlad, tretja Kreutzer in četrta Nesmrtna.
Tretji koncert
Mladost ali Youth prinaša posnetke treh sonat op. 12 št. 1 v D-duru, št. 2 v A-duru in št. 3 v Es-duru. Na prvem koncertu lani je bila izvedena le Sonata št. 1 v D-duru, v kombinaciji s št. 3, št. 4 in št. 5.
Druga zgoščenka Pomlad ali Spring prinaša posnetke Sonate za violino in klavir št. 5 v F-duru, op. 24 “Pomladna”, Sonato za violino in klavir št. 6 v A-duru, op. 30 št. 1 ter Sonato za violino in klavir št. 8 v G-duru op. 30 št. 3. Tudi tu gre za razliko od koncertov, saj je Pomladna zaključila že prvi koncert, št. 6 pa je bila izvedena na drugem koncertu.
Tretja zgoščenka ima naslov Kreutzer in prinaša posnetka Sonate za violino in klavir št. 4 v a-molu, op. 23, in Sonate za violino in klavir št. 9 v A-duru, op. 47 “Kreutzer”. Kreutzertjeva sonata je sicer na koncertu zaključila drugi večer, št. 4 pa je bila izvedena že na prvem koncertu.
Zakaj ima četrta zgoščenka naslov Nesmrtna ali Immortal ni čisto jasno, vsekakor pa prinaša Sonato za violino in klavir št. 7 v e-molu, op. 30 št. 2 in Sonato za violino in klavir št. 10 v G-duru, op. 96.
Če pogledam, kaj sem zapisal lani po tretjem koncertu, potem lahko spomin še osvežim.
Dosežen je bil cilj, morda življenjski preizkus znanja, sposobnosti, študijskih uspehov, dogovorov o skupnih osnovah glasbene interpretacije, pogleda na notne zapise, posvetila, zgodovino, Beethovnovo okolje, razumevanje, notranjo vizijo že v času, ko se je začel zavedati, da postaja gluh, a to še ni bil.
Štiri zgoščenke s štirimi portreti glasbenic
Ko se prijaviš, najprej sam v sebi, da se boš lotil velikega projekta vseh desetih sonat, moraš biti najmanj izredno samozavesten, hkrati pa se zavedaš, da na odru nisi sam, ampak je projekt ali umetniška naloga odvisna od enakovrednega glasbenega partnerja, s katerim moraš deliti vse “zakonske težave”, če pa imaš partnerja od drugod ali od drugje, kot konkretno iz Barcelone, se lahko dobivaš bolj ali manj le v Londonu, Barceloni, Ljubljani in na koncertih še drugod.
Lana Trotovšek na prvem lanskem koncertu
Beethovnov projekt ni bil niti malo zgolj lokalnega ali slovenskega ali celo festivalskega značaja, čeprav je Festival Ljubljana projekt, če ga je želel uresničiti, moral kar se da organizacijsko podpreti in umetnicama omogočiti skupne priprave do končnega umetniškega cilja.
Lana Trotovšek na drugem koncertu
Ko sežeš v Beethovnov violinski sonatni cikel, poti nazaj ni več, hkrati pa se vprašaš, ali je po doseženem cilju v resnici možna še pot naprej ? Je, ker sta umetnici še mladi in verjetno edini glasbenici, ki izvajata ves cikel, kar pomeni poseben izziv in priznanje glasbeni sceni kot taki. Seveda so v zgodovini bile različne kombinacije; ali je bila violinistka ženska (Anne-Sophie Mutter) ali pa spremljevalka (Clara Haskil, Martha Argerich). Tu pa gre za ženski kot največji izziv, ne bi si pa upal reči feminizacijo Beethovna. Kot vidimo iz zgornjih omemb, so bile znamenite izvedbe Anne-Sophie Mutter – Lambert Orkis, Gidon Kremer – Martha Argerich, Arthur Grumiaux – Clara Haskil, če omenim le te tri.
Če bi iskal interpretacijske napake, morebitne težave, nedodelanost, šibka mesta…in kar je še podobnih možnih kritičnih opazk, bi si moral priznati, da teh ni bilo.
Lansko slovo
Občudovanja vredna je zagrizenost v projekt, v samozavedanje razvojne dospelosti in interpretacijske zrelosti. Kakšen se obema glasbenicama pokaže sam Ludwig van Beethoven in kakšen nam, je vprašanje, kaj sam vneseš v svoja pričakovanja. Deset violinskih sonat je v glavnem nastajalo med leti 1797/1798 (prve tri), 1800/1801/1802 (št. 4, 5, 6, 7, 8), 1802/1803 (št. 9) in 1812 (št. 10). To je majhna časovna razdalja, a v Beethovnovem življenju bistveno spoznanje, da mora zmagati ljubezen do glasbe in ustvarjanje iz notranjega sluha. Tudi če glasbe ne slišiš več, jo čutiš in veš, kakšna bo.
Marijan Zlobec