Filharmonični orkester Baltskega morja je očitno projekt estonskega dirigenta, aranžerja in skladatelja Kristjana Järvija, kot je svoje glasbenike predstavil sinoči na koncertu na Kongresnem trgu v okviru 69. Ljubljana Festivala.
Odrsko gibanje, kot ga v simfoničnih orkestrih ni, vse fotografije Marijan Zlobec
V napovedi so zapisali, da orkester sestavljajo glasbeniki iz desetih držav, v resnici jih je še več, saj sem po koncertu srečal srbskega glasbenika iz Beograda, ki je povedal, da je za sodelovanje naredil avdicijo pred tremi leti in sedaj potujejo po Evropi. Ta program so študirali deset dni po osem ur na dan. Imajo pa še dva koncerta v Nemčiji in na Poljskem.
Izgled orkestra je bil precej drugačen
Po koncertu mi je prišlo na misel, ali bi bilo pri nas možno ustanoviti Filharmonični orkester Jadranskega morja ? Možno, če bi se našel podoben dirigent kot je Järvi in bi imeli sedež nekje v Dubrovniku, kandidati pa bi se izkazali na avdiciji. Nabor glasbenikov pa bi bil še pestrejši, saj Jadran sega še dlje, vsaj po turistični pestrosti in privlačnosti.
Violinisti so igrali stoje in brez not
Napovedano je bilo, da bodo glasbeniki svoj program izvajali na pamet, kar pomeni dodatne vaje, spominsko koncentracijo in študijski napor, pri katerem bi se dalo pomisliti, da gre na škodo perfektnosti izvedbe, kar se je pokazalo sinoči na kar številnih mestih.
Solo violina
Največji koncertni zalogaj je pomenila izvedba dramatične simfonije Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega v priredbi samega dirigenta Kristjana Järvija. Eno je spominsko poznavanje originalne glasbe Čajkovskega ter ugledanje samega baleta, drugo pa je, kaj in kako se morajo glasbeniki naučiti tu in pozabiti na vse, kar že vedo od poprej.
Sproščenost
Järvi je bil zelo samovoljen, avtoritaren, skoraj diktatorski; vedno bolj je ubiral svoja pota, mešal melodije in vrstni red poteka izvirne glasbe Čajkovskega, kaj pa še dodal, skratka po svoje skakal po partituri, postavljal izvajalcem številne pasti, tako spominske kot izvedbene narave, skoraj bi lahko pomislil na momente “mučenja”, saj glasbenik sredi odra, če se v partituri spominsko izgubi, nima kam po pomoč. “Šepetalca” tu ni.
Labodje jezero je bilo izvedeno približno tako, kot če bi dramskemu igralcu rekel, naj se v desetih dneh nauči Prešernov Krst pri Savici in ga potem na odru eno uro recitira ali interpretira na pamet ter seveda brez napak.
Tak pristop, kot ga je pokazal Filharmonični orkester Baltskega morja, resda predstavlja novo svežino, svobodo in neomejenost ali brezmejnost, kot je z odra na koncu povedal dirigent Järvi, a je vprašanje, ali gre tu za osamljen poizkus, ali pa naj bi tako izvajanje del klasične glasbe postalo širša praksa ? Take prakse ne bo. Klasični repertoar take svobode, kot smo jo videli in slišali sinoči, ne vzdrži. Že vrstni red v bistvu suite Čajkovskega si je težko zapomniti, pa sekanja odlomkov ali baletnih prizorov in postavljanje izvirnega zaporedja v drugačno izvedbeno shemo, je zgolj posamezni primer koncertne prakse ali iskanje nove možnosti ali “koncertne niše”, kar ne nazadnje kaže njihova obsežna turnerja. Iskanje takih “niš” je bilo že od poprej kar nekaj, na primer bliskoviti vzpon Orquesta Sinfónica Simón Bolívar de Venezuela z dirigentom Gustavom Dudamelom ali West – Eastern Divan Orchestra (judovskih in arabskih glasbenikov) z Danielom Barenboimom, ki še nista nastopila pri nas. Tu se stvari lahko hitro spremenijo.
Naslov koncerta je bil Nordijski labodi. Järvi ugotavlja, da so “labodi čudovito lepa in čista bitja; so del kulture vseh nordijskih narodov, zato smo repertoar osredotočili nanje. Labode je pogosto moč videti v Baltskem morju, na Finskem in Danskem veljajo za nacionalne ptice. Labod je navzoč v finskem nacionalnem epu Kalevala, v znani srednjeveški zgodbi o vitezu Parzivalu, v številnih bajkah, pravljicah in mitoloških izročilih (tudi metaforični izraz labodji spev izhaja iz grške mitologije, po kateri se labod tik pred smrtjo najlepše oglasi), ki so navdihnila poznejša literarna dela, opere, balete idr. Ta fascinantna žival z elegantno silhueto in prelestno belino v sebi združuje mil videz ter veliko fizično moč. Labod predstavlja vez med vodo in čustvi in je simbol elegance, zvestobe, brezmadežnosti, iskrenosti, kreposti, notranjega očiščenja, svobodne preobrazbe…”
Uvodoma smo poslušali Labodji spev najvidnejšega estonskega skladatelja Arva Pärta (r. 1935). Zaslovel je kot avantgardist, a se je hitro preusmeril v duhovno poglobljeno, celo religiozno glasbo. Tako je Labodji spev le del skladbe Littlemore Tractus. Delo prevevata spokojna umirjenost in himničnost v počasnem tempu, a bi se ob poslušanju dela težko spomnil laboda, kaj šele njegovega poslednjega speva. Pärt spada med medijsko najbolj “pokrite” sodobne evropske skladatelje, a je vprašanje, ali si to zasluži.
Glasovna animacija
Finski skladatelj Jean Sibelius je med drugim napisal suito Štiri legende iz Kalevale, op. 22. Labod iz Tounele, kot smo ga slišali sinoči, je drugi stavek in se ga pogosto izvaja samostojno kot simfonično pesnitev. Govori o tem, kako mistični labod plove po reki okrog otoka smrti Tounela, junak Lemminkäinen pa ima nalogo ubiti to sveto bitje, a sam umre zaradi strela strupene puščice…
Nagovor občinstva
V delu in izvedbi smo še najbolj občudovali jokajoč solo angleškega roga, ki je predstavljal laboda, pa harfo, rogove in pozavne. A se je vse skupaj zdelo nekoliko kratko in manj izrazito, kot bi pričakovali, saj se je koncert komajda dobro začel, ko se je že prevesil v zadnji del.
Trobente
O Čajkovskem sem že nekaj rekel. Järvi se ni veliko zmenil za Čajkovskega, ampak je bolj mislil nase in na svoje kompozicijske sposobnosti, ki pa niso ravno za zgled. Čajkovski je imel v svoji skladateljski domišljiji in viziji balet, z osrednjo zgodbo, številnimi odlomki ali prizori, smiselno in logično vsebino, s sijajnimi glasbenimi motivi, baletnim ritmom, ki spremlja fizične zmožnosti plesalcev…
Violinistke
Järvi je v svoji priredbi marsikaj izvirnega zavrgel in zamenjal s sabo, s čimer je želel narediti vtis, kot da je večji od Čajkovskega in si pravzaprav on zasluži končni aplavz in največje ovacije; kar se je na koncu koncerta izkazalo kot resnično, saj je hitro dočakal, skupaj s svojimi glasbeniki, stoječe ovacije.
Vsi nastopajoči
Ivedba vsaj po “zunanji plati” lahko marsikoga pritegne in osvoji, še posebej z dodatnimi karakternimi pristopi, na robu kakšnih jazzovskih momentov ali romske glasbe, tako da pomisliš, da na odru manjkajo še cimbale, pa z neverjetnim tempom in hrupom, v posameznih trenutkih lahko pomisliš celo na kakšen crossover glasbeni pristop.
Stoječe ovacije
Po sprejemu sodeč, je sinočnji koncert zelo uspel in je dirigent pripravil še dva dodatka, seveda s pomočjo skandirajočega ploskanja očitno navdušene publike.
Marijan Zlobec