Knjiga Obutvena dediščina, ki sta jo skupaj izdala Tržiški muzej in Javni sklad za kulturne dejavnosti Slovenije – kombinacija, na katero ne bi nihče pomislil, a se je izkazala za zelo uspešno in odmevno – je takoj vzbudila veliko pozornost medijske, muizejske in bralske javnosti. Morda tudi zato, ker je bilo ob izidu drugih kulturnih dogodkov spričo omejitev manj, a gre vendarle za epohalno delo višjega kustosa Tržiškega muzeja dr. Bojana Knifica.
Naslovnica
Kot delo predstavlja JSKD, v knjigi, namenjeni folklornikom in drugim, ki jih zanima oblačilna dediščina, avtor obravnava razvoj obuval od prvih omemb v srednjem veku do srede 20. stoletja in pojasnjuje številne posebnosti, ki so se ob sprejemanju obutvene mode uveljavile pri nas in širše. Podrobno predstavlja videz, nošenje in izdelovanje čevljev, škornjev, copat, cokel in opank.
Moški škornji, okolica Brežic, upodobitev Karla Russa, okoli 1811 (Geramb in Mautner 1935: 232)
Skrivnosti o obutveni kulturi na Slovenskem razkrivajo številni pregovori, reki in pesmi, najdemo jih v ugankah in poimenovanjih obuval na različnih območjih, najbolj zgovorni pa so opisi, likovna pričevanja in obuvala, ki so se ohranila v muzejih in pri posameznikih.
Ženski nizki čevlji Gornji Grad, upodobitev Karla Russa, okoli 1811
Knjiga, ki ima 428 strani razširjenega A4 formata trde vezave ter prek 500 črnobelih in barvnih fotografij/upodobitev, bralcu prijazno in v povezavi z mnogimi zanimivostmi razkriva, kako se je razvijalo obuvanje na Slovenskem.
Moški škornji, okolica Rogaške Slatine, upodobitev Karla Russa, okoli 1811 (Geramb in Mautner, 1935)
JSKD morda opravičuje svoj polovični vložek in naklade s tem, da je knjiga namenjena folklornikom, a je v resnici znanstveno delo, namenjeno najširšemu krogu bralcev, ki jih zgodovina obuval ali čevljev preprosto zanima iz radovednosti. Folklorne skupine imajo že zdavnaj vse svoje potrebne narodne noše, kot so jih izoblikovale od Franceta Marolta, Tončke Marolt in Inštituta za slovensko narodopisje dalje. Folklorniki so celostna podoba slovenske kulturne dediščine, s poudarkom na narodnih nošah po pokrajinah. Kdo ne pozna gorenjskih plesov, pa belokranjskih, prekmurskih, rezijanskih, koroških, nazadnje so postali popularni “meščanski” ljubljanski plesi, kot jih je prvič zelo slikovito predstavila AFS France Marolt pred kakimi 40 leti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Ženski škornji Smledničanke, akvarel Franza Kurza zum Thurna und Goldensteina, 1838 (Makarovič 1971: 24)
Je pa res, da se knjiga Obutvena dediščina na Slovenskem v marsičem navezuje na folklorne elemente, najraje izražene v dovolj obsežnem delu tedanjega slikarstva, ki je nehote dal poudarek celostni človekovi pojavnosti, s tem pa tudi obuval. To je avtor Knific pravilno zaznal in efektno uporabnil s sestavljanjem fotografij tako, da najprej objavi celotno figuro v tipični noši, potem pa kot izsek še samo nogo z obuvalom. Dejstvo je, da so ljudje uporabljali obuvala še pred rojstvom fotografije, pa tudi fotografija sama ni bila v funkciji kronološkega pričevanja o obutveni dediščini, pa ne le v Sloveniji.
Pastir je bil bos, Brežice, 1810
Evropsko slikarstvo je velikega pomena pri mnogih detajlih in preko njih spoznavanja realnega življenja preteklih dob. Manj tega pričevanja je v slovenskem meščanskem portretu, saj Knific tega ni zabeležil; opazil je namreč, da ti ljudje “nimajo nog”, na primer že v portretih Jožefa Tominca. Če pa pogledamo žensko nošo ali oblačila, potem se tam nog prav tako ne vidi, ker sega obleka do tal in prekriva obuvala. Sveda bi se glede obuval še kaj odkrilo v upodobitvah narodnih noš Saše Šantla, kot jih na primer vidimo v seriji šestih razglednic, pa celo Henrika Šantel ali pa slikar Ivan Vavpotič. Seveda ne bom hodil v Narodno galerijo zato, da bom gledal ženske v noge, a bi v takem konceptu likovnih ilustracij z določenim namenom v knjigi pričakoval še kakšno ime, poleg objavljenih.
Škornji zimsko oblečene ženske in moškega iz pokrajine med Muro in Dravo, Korytkova zbirka. Upodobitev iz tretje četrtine 19. stoletja kaže podobo oblačenja v prvi polovici 19. stoletja (Makarovič 2010: 99)
Knifičeva knjiga je vsebinsko zelo bogata, pregledno strukturirana, a je glede na celovitost obravnave obutvene dediščine možno napisati še marsikaj. Velik del je namenjen narečnemu poimenovanju obuval in hitro vidimo, da so razlike po slovenskih pokrajinah velike. Na primer če citiram objavo visokih škornjev, je bila v Sloveniji cela vrsta različnih imen, kot v Sežani na primer na zvih, ker so bili zgoraj škornji zvihani. Čeprav knjiga ni “narečna”, ni dialektološka študija, je vsaj opozorilo na etimologijo ali izvor poimenovanj precejšnje, težko pa bi rekle, da gre za čisto sistematično jezikoslovno študijo, ker to ni namen knjige.
Nizki moški in ženski čevlji, Osilnica ob Kolpi, po akvarelu Franza Kurza zum Thurna und Goldensteina iz leta 1838 objavljena upodobitev v Carnioliji, 1844 (Stopar 1993: 93)
Pri besednjaku ne bomo nikoli prišli do konca, ker je dialekt odigral osrednjo vlogo pri poimenovanju obuval in so razlike v izgovarjavi ali poimenovanju večkrat različne celo v istem dialektu ali malo bolj oddaljenih vaseh. Zapisi besed brez polglasnika so marsikje nepravilni in ne odražajno dejanske izgovarjave. Ko smo otroci obuli gəloše, in ne galoše, se je vedelo, da zunaj močno dežuje. In če smo pozimi obuli guəjzrce, je bil povsod led.
Avtor deloma jemlje v analizo vsaj nekaj izvirne slovenske poezije, kjer se pojavi kakšna omemba obuval, kot je v pesmi Cokeljpurg iz leta 1839. Tu nekje bi nemara sodila v omembo in komentar slavna Prešernova bodica na Jerneja Kopitarja, ki vede sodi v čevljarsko stroko.
Občudovanja vredna je oblikovalska podoba knjige, delo oblikovalke Barbare Bogataj Kokalj. Tu gre za na stotine različnih oblikovalskih in s tem predvsem vsebinskih posegov v samo strukturo, tako da so stvari čim bolj pregledne, čeprav v mnogočem delujejo kot povedne sestavljenke; z zgodovinskimi odlomki, citati, anekdotami, razlagami (Biti pod copato/Biti copata), kar razumejo čisto vsi poročeni moški.
Čevlji in škornji kmečkega para iz Poljanske doline v Beli krajini, upodobitev Franza Kurza zum Thurna und Goldensteina, 1838 (Žagar 2008)
Knjiga je morala ubrati uravnoteženost med svetovno zgodovino obutvene dediščine in kulture ter slovensko, pri čemer “svet” ni tako močan, ker o tej temi lahko dobimo mednarodno literaturo kje drugje. Seveda pa bo večno aktualna in zahtevna tema ugotavljanja vseh možnih vplivov in pretoka idej ter s tem izvedbene (obutvene) prakse. Ne nazadnje smo hodili po dobre čevlje v Trst; nismo bili zadovoljni samo s Pekom ali Borovom.
Meksikajnarji moških
Knjiga v nekem smislu izloča nekatere kategorije ali vrste obuval, še posebej športne, rekreativne, planinske, alpinistične, vojaške…, čeprav je jasno, da se “štirje srčni možje” 26. avgusta 1778 niso povzpeli na Triglav bosi, pa tudi v coklah ne, kot je nekje opisano leta 1851. Bolj je verjetno obuvalo na stari razglednici Triglav z Malega Triglava iz let med 1905 in 1908, kot jo je Knific našel in spretno vkomponiral v knjigo.
Težka tema je ali bi bila za avtorja ugotavljanje dosegljivosti obuval celotnemu prebivalstvu slovenskega etničnega ozemlja. Na več mestih omenja, kako so otroci najraje hodili bosi, si izposojali čevlje od bratov, ne glede na njihovo velikost…in so čevlje obuli za obisk nedeljskih svetih maš, za prvo sveto obhajilo ali za birmo.
Poseben problem je sezuvanje škornjev mrtvim vojakom med prvo svetovno vojno na Soški fronti… Zakaj je ravno ta motiv tako pogosto v vojaškiih filmih vseh obdobij, je lahko odgovoriti: ker so bili vojaki z obuvali slabo preskrbljeni.
Obuvali žene in dekleta iz Poljanske doline v Beli krajini, akvarel Franza Kurza zum Thurna und Goldensteina, 1838 (Makarovič 1971: 80)
O čevljih se da pisati tudi filozofsko in psihoanalitično, danes ali v zadnjih desetletjih še posebej o ženskah; če imajo moški danes največ kakih trideset obuval vseh vrst in namenov, jih imajo ženske toliko kot je velika omara zanje. Če se spomnim slavne ali zloglasne Imelde Marcos, žene nekdanjega filipinskega diktatorja, ki ni imela 3000 parov čevljev, kot so ji očitali, ampak “samo” 1060.
Poročni prizori iz Štajerske okoli 1890
Morda je strukturno knjiga nekoliko nepričakovana; začenja se, po uvodu in utemeljitvi, zakaj je knjiga taka, z zelo podrobnim poglavjem Zagonetke slovenskega obutvenega besednjaka, kar pomeni, da avtorja najprej zanima terminološka opredelitev vseh vrst obuval, šele zatem pridemo do sorazmerno kratkega poglavja Obujanje v svetu. Sledi Zgodovinski pregled obuvanja na Slovenskem od poznega srednjega veka do prve polovice 19. stoletja in po pokrajinah: Kranjska, Štajerska, Koroška, Primorska, Prekmurje. V nadaljevanju spremljamo pregled druge polovice 19. stoletja pa do prve svetovne vojne in še naprej do sredine 20. stoletja. Naslednje poglavje Obuvala, njihova razširjenost, videz, izdelava in druge posebnosti se navezuje na prvo, terminološko poglavje, a tokrat z bolj vsebinskega vidika, pa tudi zgodovinskega.
Samostojno poglavje Posebnosti izdelovanja škornjev in čevljev razširja različne podrobnosti, na katere prvi hip niti ne pomislimo, kot so vezalke, zaponke, gumbi, kaveljčki, pritiskači, zadrge in elastike. Poglavje Vzdrževanje in popravljanje obuval nas pripelje do nekdanjih šuštarjev.
Avtor zatem opozori na problem, kako se obuvala stapljajo s kostumografijo: Obuvanje v okviru kostumiranja.
Zadnje poglavje je Epilog: odmevi v knjigi obravnavanih virov ter njihova pričevalnost in sporočilnost.
Nepričakovan problem knjige je okrog 3000 opomb k tekstu, ki pa so potisnjene na konec knjige, tako da ima bralec več težav in malo koristi, kot če bi jih ne bilo (toliko), ali pa če bi bile sproti ob tekstu, a je že tako, da je gladkost branja s takim principom objave večja.
Knjiga se v veliki meri poslužuje likovnih ali ilustratorskih upodobitev noš, figur, čevljev…skozi različne likovne ustvarjalce, ki pa poimensko ne najdejo svojega avtonomnega mesta v Virih in literaturi.
Nizki moški in ženski čevlji, Osilnica ob Kolpi, po akvarelu Franza Kurza zum Thurna und Goldensteina iz leta 1838 objavljena upodobitev v Carnioliji, 1844 (Stopar 1993: 93)
Marijan Zlobec