Koncert flavtistke Irene Grafenauer na 69. Ljubljana Festivalu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Matetom Bekavcem sinoči na Kongresnem trgu je bil presunljiv z več vidikov; poleg potrditve glasbene vrhunskosti, ki traja že pol stoletja, še neizmerna moč obvladovanja nekoč javno objavljene bolezni, levkemije, ki jo je očitno premagala in s tem pokazala, kako so osebnostna moč, vera v življenje in glasbeno umetnost vrhunec terapije in samoozdravitvene volje ter želje biti.
Irena Grafenauer ali potrebno je biti, foto Marijan Zlobec
Ta biti je seveda filozofski in pri Ireni Grafenauer negira dilemo Imeti ali biti Ericha Fromma iz leta 1976, prav tako kot še eno njegovo psihološko knjigo Beg pred svobodo že iz leta 1941. Če obnovim osrednje misli v obeh knjigah, najprej Imeti ali biti: “Fromm v tem delu predstavi svojo tezo, da se v vsakem človeku bojujeta težnja po posedovanju in težnja po bivanju. Za sodobno industrijsko družbo je po njegovem mnenju značilna popolna prevlada \”imeti\” nad \”biti\”. Tega pohlepa po posedovanju v vseh njegovih oblikah, še posebej pa samoljubnosti, se je potrebno otresti, saj več ko kopičimo, bolj smo notranje prazni. Nasprotno pa je usmerjenost k biti povezana z ustvarjalnostjo, pristnim čustvovanjem in duhovno izpolnitvijo. Usmerjenost k biti pa ne pomeni le bolj polnega življenja, ampak tudi ukinja strah pred smrtjo.” (Maša Ogrizek)
In o Begu pred svobodo: “Osvoboditev od tradicionalnih vezi srednjeveške družbe je posamezniku podelila novo možnost samostojnosti, hkrati pa v njem vzbudila občutek osamljenosti, tesnobe in izoliranosti od drugih. Trajna negotovost kot posledica odtujitve človeka od skupnosti je v njem zasejala t. i. strah pred svobodo, s katero ne zna rokovati in je ne obvlada.
Človek si, kakor dokazuje Fromm, namreč želi zlitja z družbo, biti njen integrativen del, ter zato vede ali nevede prevzame njena prepričanja in miselne procese. Od izogibanja pristnemu svobodnemu razmišljanju do podreditve diktatorskemu režimu pa je potrebnih samo nekaj korakov.
Fromm lucidno razloži, zakaj ljudje vidijo svojo varnost in rešitev v avtoritarnih družbenih ureditvah, njegove ugotovitve pa veljajo enako za čas, v katerem je knjiga nastala, kot za sedanjega.” (Založba UMco).
Ta opis predstavlja lik vrhunske, da ne rečem svetovne glasbenice prav takih izkušenj, saj je Irena Grafenauer nastopala povsod po Evropi, po ZDA, v Južni Ameriki, Aziji, v Avstraliji in ima vsakršne izkušnje, ki ji dajejo nepredstavljivo osebnostno in hkrati umetniško izrazno moč kot oblikovalke in soustvarjalke intelektualnega sveta v širšem smislu, v glasbenem pa bolj določenem.
V Ljubljani si je lani in letos na Ljubljana Festivalu izbrala dvakrat Mozarta kot po njenem prepričanju edinega genialnega skladatelja v pravem pomenu te besede. Mozarta je verjetno igrala po svetu največkrat, prav tako z največ orkestri in dirigenti. V Ljubljani samo še z Matetom Bekavcem, muzikom posebnih kvalitet, s tremi svetovnimi študiji (Gradec, New York, Pariz), kot jih nima noben slovenski glasbenik.
Mate Bekavac je prav tako pihalec, klarinetist, ki pa je že dobrih petnajst let še dirigent, glasbeni organizator, umetniški vodja, skladatelj, aranžer s prav tako svetovnimi glasbenimi in kulturnimi izkušnjami.
Združitev takih redkosti človeškega in umetniškega bivanja je poseben trenutek, ki se seveda zgodi po svoji naravni logiki in na različnih ustvarjalnih področjih (umetnost, znanost) ter v svetu ni redek primer. A mi ga imamo tu in na očeh vseh.
Mate Bekavac je za uvod izbral uverturo k Mozartovi operi Beg iz seraja. Tu se je orkester pokazal z velikim sijajem in pripravljenostjo ter voljo po nastopanju z Mozartom, prav tako Bekavac z izrednim temperamentom in sugestivnostjo.
V Mozartovem Koncertu za flavto in orkester št. 1 v G-duru, K 313, je bilo takoj začutiti orkestrovo manjšo koncentracijo in voljo po briljantni spremljavi svoje gostje, na katero bi morali biti bolj ponosni ali vsaj tako, kot so se izkazali na nekaj prejšnjih nastopih na 69. Ljubljana Festivalu. Mozart je natančen in zahteven, terja angažma na vsaki noti, v vsakem taktu, v vsaki frazi, s skupno in popolnoma natančno igro, česar ni bilo v tako opazni obliki in vsebini, da bi odprli usta od začudenja. (Če primerjam angažma glasbenikov iz Kraljevega orkestra Concertgebouw dan poprej, me kar zmrazi, kakšna je razlika).
Biti ideal, kar Irena Grafenauer gotovo je, pomeni za vse glasbenike na odru kvečjemu še večjo spodbudo, ne pa igranje kot po prehitro končanih počitnicah. Bekavac in Grafenauer sta dala vse od sebe, Irena se je še najbolj izkazala v mirnem drugem stavku Adagio ma non troppo, ko prihaja njen plemenit, topel in temen ton do polne veljave, prvi stavek Allegro maestoso bi takoj po energičnem Ireninem vstopu terjal bolj slovesno držo in intenzivnejšo orkestrsko spremljavo ter žlahtno zvočno sobivanje. Odlična je bila kadenca. Tretji stavek je bil že povsem ogret, zvočno adaptiran, poln. Težko bi rekel, da je bilo ozvočenje izkoriščeno ali v rokah tonskega mojstra. Ves festival je pravzaprav pokazal, kako različne so lahko kvalitete zvoka pri istih aparaturah.
Pri Mozartu mi je manjkala pika na i celotnega interpretativnega napora.
Rože občudovalke
Izbor celovitega Sna kresne noči, op. 61, Felixa Mendelssohna – Bartholdyja je bila drzna programska poteza Mateta Bekavca, ki je terjala veliko priprav in vaj, ki so morda zasenčile poprejšnjega Mozarta (?), sicer dolge kompozicije ne bi dojeli kot celostni glasbeno – gledališki spektakel, ki mu je osrednji delež dal gledališki igralec v mnogih podobah ali v več likih Blaž Šef, član Slovenskega mladinskega gledališča. Njegov nastop je bil vseskozi suveren in po dikciji jasen ter brez napak.
Blaž Šef
Sijajna je Uvertura, kot jo je Mendelssohn napisal že pri sedemnajstih letih, preostale dele pa sedemnajst let kasneje, po naročilu pruskega kralja Fridricha Viljema za izvedbo v novem gledališču v Potsdamu. Poslušalci najbolj poznajo Poročno kloračnico, ki je večkrat uporabljena “dobesedno” in v aktualnem svetu.
Nenehno spreminjajoči se lik, ki hkrati pripoveduje, povezuje in je več oseb zapored, počasi postaja malo dolgočasen in s svojim nenehnim “preoblačenjem” manj prepričljiv, skratka predolg, še posebej, ker je on edini scenski lik, skakajoč kot zajec iz ene osebe v drugo, medtem ko je bil dobro pripravljen Komorni zbor Dekor umaknjen globoko na desno stran odra.
Komorni zbor Dekor
Solistki
Nekako skoraj pomešani med zbor in malo opazni sta bili še solistki, sopranistka Štefica Stipančević in mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko, ki pa na koncu nista bili deležni enake pozornosti kot solistki (ob skupaj štirih glavnih) in bi ju moral Mate Bekavac, tako kot igralca Blaža Šefa, povabiti na sredino odra.
Bolj smiselna bi bila drugačna postavitev Sna kresne noči; čisto scenska, z videom in lučnimi efekti, bolj dramatično razgibana, vokalno polnejša in vsebinsko prepričljivejša, pa ne tako, da z razpustitvijo dolgih sicer spetih lasi na odru nenadoma dobimo dva leva ( Šef, Bekavac). Orkester je bil soliden, boljši v znanih melodijah, a vseeno bi pričakoval stopnjo boljše pripravljenosti.
Marijan Zlobec