Trojček mest in festivalov je povezal gostovanje slavnega Kraljevega orkestra Concertgebouw na 69. Ljubljana Festivalu. Nizozemski gosti so prišli k nam po koncertu na slovitem festivalu v švicarskem Luzernu (30. avgusta) in v Berlinu (31. avgusta), da bi sinoči že stopili na oder na Kongresnem trgu, kjer je bilo vzdušje podobno kot daljnjega leta 1821, ko je v Ljubljani potekal evropski kongres Svete alianse z udeležbo številnih kronanih glav, od ruskega carja Aleksandra I. in avstrijskega cesarja Franca I. do kraljev in ministrov.
Jefim Bronfman in Daniel Harding na Kongresnem trgu, vse fotografije Marijan Zlobec
Slovenija te dni gosti mednarodni Blejski forum, pa predseduje Svetu Evropske unije, a daleč stran od ljudi, družbe in še posebej kilometre in desetletja stran od kulture. Kultura je največja identiteta Evrope, a je hkrati edina vsesplošno priznana dejavnost, pa tudi stanje duha in civilizacijskega razvoja, ki v proračunu Evropske unije s kakimi 500 milijardami evrov sploh nima svojega deleža. EU sofinancira vsako slovensko vaško kanalizacijo, če uporabim zgolj eno prispodobo, ne sofinancira pa tistega najžlahtnejšega, kar nam zavidajo vse druge celine: dvatisočletni kulturni, ustvarjalni in umetniški kontinuirani razvoj in bogastvo, ki ga človek v svojem dolgem življenju ne more spoznati, razen v manjšem deležu.
Parada med Ljubljanskim kongresom leta 1821, foto arhiv
Ljubljana in Slovenija imata sedaj celo vrsto festivalov (Brežice, Radovljica, Ptuj, Maribor, Piran…), ki v celoti potrjujejo čudežni razvoj glasbene kulture, in to v družbah, ki niti v sanjah niso bile, vsaj domnevno, tako razvite, kot je ali vsaj naj bi bila ali misli o sebi da je: Evropska unija. A nje ni nikoli na spregled, tako kot se politiki bojijo kulture bolj kot covida 19. Ta zelo kratek uvod k sinočnjemu koncertu na Kongresnem trgu, kjer so nekoč sijale bakle, vse je bilo okrašeno, po Ljubljanici so vozili prav tako razsvetljeni čolni ali barke, prirejali so koncerte in plese, večerje in družabna srečanja…, kaže na neskončno odtujenost politične birokracije, ki govori sama sebi in si do onemoglosti laže.
Ljubljana sicer nima take vodne mreže kot Amsterdam, z vsemi turističnimi plovili, a so sinočnji goste prav gotovo začutili sorodnost in povezanost z nami, ne nazadnje je za Slovence Amsterdam ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij.
Kraljevi orkester Concertgebouw je tokrat gostoval že četrtič, pri čemer ostaja v spominu žal že preminuli dirigent Mariss Jansons, ki je bil v Ljubljani zelo priljubljen še poprej, predno je postal svetovno znan in je dirigiral tudi našim orkestrom. On je z amsterdamskim orkestrom prišel v Ljubljano leta 2014.
Potem so imeli doma nekaj nevšečnosti, ki so jih sedaj z odličnim dirigentom Danielom Hardingom uspešno premagali ali odpravili; svet se vrti in nihče ni nepogrešljiv, četudi je dirigent.
Ljubljana Festival ima terminsko srečo, da lahko gosti najboljše orkestre v sklopu njihovih krajših gostovanj na najpomembnejših festivalih (Luzern, Salzburg, Berlin), ki potekajo bolj ali manj sočasno. A to še ne pomeni zagotovljeno gostovanje; vse je odvisno od kvalitete programov in drugih pogojev.
Kraljevi orkester Concertgebouw je sinoči prvič doslej nastopil na odprtem Kongresnem trgu, kjer akustični pogoji niso enakovredni Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu, a je tam hkrati potekala baletna predstava, nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in Baleta SNG Ljubljana. (Zapore ali bistveno zmanjšanega števila obiskovalcev v tem trenutku še ni, je le večja distanca med sedeži, čeprav se epidemične razmere slabšajo, a je za obisk koncertov potrebo potrdilo o cepljenju ali testiranju, v dvorani pa še maske). Upajmo, da bodo v prihodnje termini v Cankarjevem domu, četudi septembra, po počitnicah, zagotovljeni. Lepota glasbe je odvisna od mnogih faktorjev, a je eden prvih kvaliteta koncertne dvorane.
Ob zgornji opombi pa naj takoj dodam, da se je koncert zvočno predstavil v vsem sijaju in je orkester potrdil svojo svetovno slavo. Za gostovaje so izbrali Tretji klavirski koncert v c-molu, op. 37 Ludwiga van Beethovna in po krajši pavzi še Brucknerjevo Simfonijo št. 7 v E-duru, WAB 107 v štirih stavkih.
V Ljubljano se je vrnil sloviti ruski pianist Jefim Bronfman; spominjam se ga, ko je v CD na Zlatem abonmaju izvedel Tretji koncert Sergeja Rahmaninova. Njegova interpretacija Beethovna je bila bolj epska, odločna, dramska, z dinamično in zvočno močjo, še posebej v nizkih tonih, ki so spričo votlega odra dajale posebno obogaten in barvno niansiran zvok. Verjetno se bo to dalo še bolj ugotoviti po poslušanju radijskega posnetka.
Bronfman nosi v sebi pravzaprav rusko in judovsko tradicijo in zgodovino, izkušnjo, ki je hkrati lahko osebna in generalna, vedno pa se mora strniti v eni sami poustvarjalni koncertni osebnosti in njeni moči. Bronfman je svojo interpretativno moč pokazal z neverjetno suverenostjo že v kadenci prvega stavka – Allegro con brio, v široki zvočni paleti. Sorazmerno dolg uvod samega orkestra je takoj pokazal njegovo pripravljenost in razpoloženje vseh glasbenikov na odru, tako da se je pianist nanj v bistvu le še žlahtno navezal. Ta glasbeno odrska simbioza je takoj pokazala samoumevno in hkrati bogato izkušnjo skupnega muziciranja. Bronfman je dajal ves čas karakter dramatičnosti, le z nekaj manjšimi lirskimi mesti, tako da pri Beethovnu vedno pomisliš, da mu je v globini duše kakšen odtenek čustev manjkal. Bronfman znanim melodijam, kot že uvodni v prvem stavku, ni dajal kakšne emotivnosti, raja je imel dramatičnost in svojo solistično moč, združeno s številnimi bravuroznimi, tudi ponavljajočimi se pianističnimi okraski, poudarjal tako da je bil prvi stavek v bistvu kar dolg. Kadenca je bila, kot rečeno, izjemna in smo jo slišali, kljub ozvočenju, zelo čisto in do skupnega efektnega konca.
Začetek drugega stavka Largo vedno daje misliti; tako nam tu in sedaj, kot nekdaj Beethovnu. Koga nagovarja in kaj mu želi sporočiti ? Bi bila to lahko refleksija o lepoti življenja že samega po sebi, kot neskončen dar, da sploh smo ? V teh minutah je Beethoven veliko bolj miselno moderen. Če pomislim na glasbena sporočila solo fagota, česar ne bi pričakoval, ali flavte in kratkega solo violončela, pa seveda zelo počasno igro pianista, ki pa ima proti koncu nekaj izrazitih ornamentov, da bi se pomiril in izpel v skupni igri, ki se zatem nadaljuje brez premora in zlije z začetkom tretjega stavka Rondo. Allegro, bi potegnil sklep, da je povezanost ali prehod brez pavze še najbolj smiseln. Tu Beethoven postane bolj radoživ, sproščen, igriv, osvobojen poprejšnjih refleksij, kot da bi jih odvrgel in zaživel po svoje, pri čemur mu pomagata “folklorni” klarinet s svojim solom, malo še fagot. Dramatični ponavljajoči se poudarki pianista, ki se nadaljujejo z znano melodijo, napovedujejo optimizem, zato je celotno Beethovnovo sporočilo tako.
Bronfman je to izrazil z vso svojo interpretativno močjo, ki nikakor ni kakšna vehementna igra, vizualna, kot jo vidimo pri novodobnih azijskih pianističnih telovadcih, tako da so pianist, orkester in dirigent Daniel Harding, ki je bil bolj občutljiv spremljevalec, dosegli impozanten končni zvočni efekt.
Pri Brucknerjevi Sedmi simfoniji se vedno spomnim Lovra von Matačića in posnetka, poleg celotne simfonije, še odlomka z vaje s Slovensko filharmonijio v Cankarjevem domu, kjer se sliši njegov glas in na koncu zahvala:“Ljepo je bilo raditi sa vama!” Drugi spomin seže na Praško pomlad in dirigiranje slavnega Sergiua Celibidacheja Münchenskim filharmonikom v Smetanovi dvorani.
Kako bo orkester z dirigentom Danielom Hardingom vzdržal celotno interpretacijo kakih 65 minut dolge simfonije (pri Celibidacheju interpretacija naraste na 80 minut) je bilo vprašanje, na katerega smo dobili odgovor že pri prvem dinamičnem vzponu po kakšnih sedmih minutah igre v prvem stavku Allegro moderato in so se že izkazale vse sekcije, dirigent pa pokazal svojo presenetljivo dirigentsko eleganco, razkošno sugestivnost leve roke, s katero se je od časa do časa oprl na dirigentsko ograjo, kot nekoč slavni Carlos Kleiber. Harding je takoj dal veliko priložnosti obema solistoma v prvem stavku; flavtistu in oboistu, pa violončelom kot izpovedovalcem usodnih momentov, ki so se z Wagnerjevo smrtjo zgodili tako rekoč med samim ustvarjanjem simfonije. V nadaljevanju prvega stavka vstopijo v ospredje bogata trobila in dajejo skupaj z violinami, pa spet soli pihal (še klarinet) naraščajoči slavnostni, da ne rečem vzvišeni karakter. Harding je vse to poudaril s svojo sijajno in že kar prevzemajočo dirigentsko tehniko in finesami, kot jih med sodobnimi dirigenti ni (dovolj). Ta celovitost občutljivega notranjega Hardingovega sveta kaže na njegovo glasbeno sobivanje s skladatelji in njihovimi deli, ki jih v vsakem trenutku izvaja. V bistvu bi ves večer lahko gledal samo njega in njegove kretnje, da bi se učil, kako nastaja in kakšen je odnos dirigenta do glasbenikov in izvajanega dela. V prvem stavku s fenomenalno napisanim crescendom Brucknerjevega zvočnega sveta.
Drugi stavek Adagio. Sehr feierlich und sehr langsam je slaven že po posvetilu Richardu Wagnerju, po dodanih štirih Wagnerjevih tubah, po vzvišeni počastitveni glasbeni komemoraciji, ki jo je možno razumeti v celovitosti skladateljevega poslednjega popotovanja od Benetk pa vse do Bayreutha s posebnim vagonom in vlakom, kar se danes ne bi zgodilo, razen ob slovesu predsednika Tita od Ljubljane in potovanja krste do Beograda z Modrim vlakom, nikomur v sodobni Evropi (počakajmo sicer še na kakšno kraljevsko smrt, pa da vidimo). Stavek ima nekaj vmesnih bolj mirnih, melodičnih, emotivnih mest, ki pa s svojo meditativnostjo povezujejo razkošje skladateljevega spominjanja in sodoživljanja umirajočega Wagnerja, z izrazitimi poudarki godal pa nakazujejo sočutje in žalost. Koliko je Bruckner mislil še na svojo avtorsko molitev, pa je prav tako relevantno vprašanje. Tu je bil Bruckner svobodnejši od ustvarjalne svobode v Te Deumu ali mašah. Harding je dajal v svoji interpretaciji močne poudarke na vodilni melodiji, spet z izrazitimi pihalci, na katere se navezujejo trobila, mehkobo pa celoti vendarle dajejo violine. Klic trobent nakazuje pot v nebo, a se potovanje kot začenja na novo, počasneje, tišje, in spet se oglasijo Wagnerjeve tube, godala dajejo jokajoči melodični že kar pesemski motiv, kar bi bil lahko samostojen samospev. Konec je požlahtnjen in je Bruckner vsekakor iskal svoje vzporednice z najbolj simfoničnim Wagnerjem v njegovih operah.
Sinoči se je zdelo posebno vzdušje v ambientu pod Ljubljanskim gradom, čez Ljubljanico do Kongresnega trga. Harding morda ni izbral najpočasnejšega tempa, je bil pa dovolj intenziven in vseobsegajoč, da nehote pomisliš, kam v Ljubljani pride lahko še Bruckner, (če samo tu že dočakali Mahlerjevo Osmo simfonijo z več kot 1100 nastopajočimi glasbeniki, med njimi 23 zborov iz Slovenije in Hrvaške).
Tretji stavek Scherzo. Nicht schnell – Trio. Etwas langsamer mi je bil najmanj všeč, že zaradi slabega prvega vstopa solo trobentača, ki se nekako do tretjega vstopa (še) ni opomogel. Scherzo nekako ne sodi v poprejšnji simfonični okvir, je pa obvezen v simfonični strukturi in zgradbi. Njegova plesnost je prežeta z dramatičnostjo, še posebej trobil, ki pa so bila vidna zgolj s pomočjo kamer in videa. Spet sta bila odlična sola flavte in oboe. Melodični motivi se ponavljajo in variirajo ter poudarjajo pogojno rečeno plesno folklornost.
Četrti stavek Finale. Bewegt, doch nicht zu schnell takoj nakaže svojo epiloškost, ki bo prav tako epska in zvočno drugačna, s še večjim poudarkom na drzno odrezavih trobilih, energičnih violinah, potem v umirjanju s soli pihal, ritmičnimi poudarki posameznih zvočno prelivajočih se sekcijah, kar se kaže kot igrivo povezavo s Scherzom. Drugi del je le še en ekrazit Brucknerjeve zvočnosti širokih zamahov, a spet kontrastov, ki nakazujejo, da je imel skladatelj kljub že doseženi dolžini simfonije še kaj za povedati in dodati. Maratonski crescendo do končne zmage.
Veličasten večer za vse nastopajoče. Ovacije in dolg aplavz polnega Kongresnega trga pa niso izzvali dodatkov.
Marijan Zlobec