KRITIK.si

Na 69. Ljubljana Festivalu smo dočakali novo slovensko opero Zora in čriček. Napisal jo je skladatelj Pavel Mihelčič, libreto pa pesnik, pisatelj in dramatik Milan Dekleva. Polna Križevniška cerkev je zelo zbrano in pozorno spremljala predstavo, ki je bila v celoti zelo dobro in prepričljivo zasnovana in izpeljana, tako da je bilo na koncu dobrih pet minut aplavzov in so se predstavili še vsi soustvarjalci.

Martin Sušnik in Nuška Drašček, vse fotografije Marijan Zlobec

Zakaj je Pavel Mihelčič izbral tako subtilen, lirsko mitološki tekst z mnogimi prispodobami, ki jih je ne le težko uglasbiti, ampak gledalcu opere razumeti in dogajanje spremljati, je vprašanje očitno bolj lirske kot epske skladateljeve osebnosti, ki proti koncu svojega glasbenega ustvarjanja bolj išče večne teme, kot jih najdemo v mitologiji in presegajo nek aktualni, zgodovinsko določljiv svet, seveda pa tudi kakšne zgodovinske like ali celo junake.

Martin Sušnik kot Titon

Eos je znana tako iz grške kot rimske mitologije. Hči titana Hiperiona in Tee, boginja jutranje zore, sestra Helija in Selene, Tritonova žena, mati kralja Memnona.

Nuška Drašček kot Eos

Zgodba vendarle govori o nekakšni poetski, grški mitološki ljubezni med boginjo Eos in trojanskim princem Titonom. Eos se pojavi vsako jutro na obzorju na vozu, ki ga vlečejo zlati konji in naznanja vrnitev sonca.

Grška mitološka ljubezen

V programskem listu (Metka Sulič) lahko preberemo, da je Eos imela nešteto ljubimcev in je rodila mnogo otrok. Bila je Astrajeva žena, vendar je imela raje Oriona, potem Kefala… Njene ljubezni z mladimi bogovi so alegorije; v zvezi z Astrajem so se rodili zvezda jutranjica, vetrovi in zvezde. Nato se je zapletla v ljubezenski odnos s Titonom, sinom trojanskega kralja Laomedonta. Ko je Eos opazila lepoto Titona, ki je bil Priamov starejši brat, mati pa je bila Strimo, hči rečnega boga Skamandra, se je v trenutku zaljubila vanj…

Operni ambient

Medtem ko je Eos ohranila večno mladost, se je smrtnik Titon staral. Eos je prosila Zeusa, da bi dal njenemu možu nesmrtnost, pozabila pa je prositi tudi za njegovo večno mladost. Čeprav Titon ni umrl, se je staral. Posušil se je in skrčil, žalostna Eos pa ga je spremenila v črička, simbol staranja.

Performerja Simona Kočar in Matej Voušek

Mihelčič je dal v svoji operi veliko večji poudarek Eosu, tu seveda ženski, kot Titonu, s čimer je nakazal absolutno dominacijo ženskega življenjskega principa, njeno nadvlado moškega, večjo moč, razsodnost, videnje sveta, razumevanja, obvladovanja, spoznanja, ki se približuje novodobni astrologiji, Eos pa je to spoznala že v pradavnini iz svoje funkcije vsakodnevnega pojavljanja in s tem pokazala svoj večji um, bi lahko rekli nekoliko v prispodobi.

Efektna igra in kostumi

Mihelčič je ta dominantni um položil s pomočjo Deklevovega libreta v glas mezzosopranistke Nuške Drašček, ki je skozi vso predstavo (45 minut) dokazovala svojo odrsko in glasovno nadvlado, medtem ko je tenorist Martin Sušnik čakal na njeno približevanje, osvajanje in epilog, ki se konča z njegovim odhodom proti vhodnim vratom Križevniške cerkve.

Skrivnostna zakritost nog

Eos je v antropomorfizaciji sveta zelo čutna ženska: “Tudi tedaj, Titon, ko sem nad Trojo preigravala oblake, še nisem slutila pelina Afroditine zakletve. Opázila sem te. Ne, nisi bil junak z bleščečim mečem. Bil si goličasti golič. Drhtel si, ko si iz potoka stopil v rosovino trave. Tvoj tiček je bil zgrbljen kakor teloh v mrazu. Še dobro, da moj smeh odnesel veter je v daljavo. Ko sem bila ob tebi in si mi pobožal prsi, si v meni zavrtinčil slo. Obliznil si mi bradavičke, vse hitreje in glasneje šepetal …” Titon: “Saj veš, preljuba Zora, kdo ob zori vstaja? Kdo vstaja, vstaja, vstaja, ko se zora zazori?” Eos: “In res je vstal in ni bil zgrbljen. Postal je živčen in poskočen detel. Bel in debel kot zasneženi stolp Olimpa. Zašel je vame, da sem razumela mrak, ki se bogovom skriva, vonj po umiranju in klitju, hrbtenico časa, resnično vrtenico biti. Na čemer čas stoji, je kroženje snovi, zasuk spomina in usločenost krvi.”

Ansambel je bil zadaj

Eos je svetloba, kar je znala Nuška Drašček, najprej na prižnici, od koder se pridiga o božjem kraljestvu in večnosti, poudarjati v samoizpovednih verzih, prispodobah, metaforičnem jeziku izrazito poetičnega, a ne le svojega, ampak najinega, torej že minulega skupnega doživljanja ljubezenske zveze.

Krog iskanja in najdenja

Nuška Drašček je bila Mihelčičev pravi solistični izbor, tako kot tanorista Martina Sušnika, ki pa je vsaj uvodoma dolgo časa v pričakovanju vstopa v scensko dogajanje; bolj miren, pasiven, čakajoč na njeno odločitev, a hkrati zavedajoč se do konca še neznanega pojma svobode, medtem ko se že začenja starati, ne da bi prepoznal njeno napako. Eos je močnejša v avtorefleksiji in si bo z lahkoto poiskala nove mladce.

Prizor iz predstave

“Za vse je kriva večnost. Naj se prevare in očitki nizajo brez konca? Naj, dokler Sonce ne ugasne, množim nesrečo v sebi in nič krivemu Titonu? Je še kaj hujšega kot zlomljena ljubezen, ki se večno stara?”

Sledi končni metaforični preobrat, ko Titon postane čriček, melodija zore, tolažba in omama.

Titon

Postavitev opere v Križevniški cerkvi je odlično izkoristila prostor tako za nastopajoče kot občinstvo, ki je bilo tokrat porazdeljeno po posebni postavitvi sedežev skoraj v krogu, medtem ko je bil ansambel pred glavnim oltarjem, solo rog na koru, performerja na sredini cerkve, za operno dogajanje je bila, kot rečeno, na voljo prižnica, potem pa ves krog okrog performerjev, tako da sta bila Eos in Titon čim bližje vsem, čeprav izmenjaje, v gibanju, kroženju, le malo v dialoškem petju, bolj v monološkem, ki je močnejše pri Eos.

Efektni režija in scenografija

Režiserka Eva Hribernik je skupaj s skladateljem Pavlom Mihelčičem vse zelo natančno premislila in zasnovala v celoti zelo prepričljivo predstavo; njen blagi ritem s prav tako glasbo, polno melodičnosti, poetičnosti, le na nekaterih mestih z malo večjo dramatičnostjo, a s številnimi inventivnimi prebliski, ki poganjajo tok naprej, ne da bi se za trenutek izgubili v kakšni monotonosti. Potek predstave je bil podoben rojstvu svetlobe vsako jutro, v dialogu z večnostjo ali s tistimi svetovi, od koder svetloba nenehno prihaja. Kajti najpomembnejše je prihajanje.

Izvajalci predstave

Poetičnost gledališkega je Mihelčič ustvarjalno nadgradil še na ravni izbranih sedmih inštrumentalistih, dveh vokalnih solistih in dveh performerjih, ki v bistvu izpričujeta svojo večno povezanost, skupno zraščenost spodnjega dela teles, ki jih prekriva rdeča obleka, bolj kot pregrinjalo in skriva “priklenjenost” nog ali stopal na podlago.

Nuška Drašček

Mihelčič je hornista (Marko Arh) ločil od ostalih glasbenikov, ga postavil na kor, od koder je imel več prostorskega dialoga z Eos na prižnici in je vse zazvenelo bolj polno. Ostali inštrumentalisti (Jože Kotar, klarinet, Janez Podlesek, violina, Igor Mitrović, violončelo, Matej Zupan, flavta) so imeli na posameznih mestih solistične dele, tako da smo jih razumeli kot nadomestilo za manjkajoče še druge pevske soliste.

Nuška Drašček

Še dva inštrumentalista: Luca Ferrini, čembalo, in Franci Krevh, tolkala, sta bila malo manj zasedena in bi jima bila še kakšna dodeljena minuta bolj enakovredna v smislu celotne ansambelske in zvočne prezence.

Ansambel z dirigentom Simonom Krečičem

Celotno vizualno podobo predstave sta izoblikovala Anjana Pavlič in Jaro Ješe, pogojno rečeno sta bila scenografa in mojstra luči.

Dirigiral je Simon Krečič. Zdelo se je vse zelo dobro naštudirano in skrbno vodeno. Doseženo je bilo zrelo ravnovesje ali ravnotežje vseh komponent, kar so gledalci opazili in toplo nagradili.