Prva uprizoritev Intolleranze 1960 Luigija Nona po šestdesetih letih na Salzburških slavnostnih igrah – po siceršnji svetovni praizvedbi v beneškem Teatro La Fenice leta 1961 – odpira vrsto vprašanj, še posebej po odmevni predstavi dirigenta Dunajskih filharmonikov in Koncertnega združenjna zbora dunajske Državne opere Inga Metzmacherja ter režiserja, scenografa in avtorja videa Jana Lauwersa.
Intolleranza 1960 v dvorani Skalne jahalne šole, fotografije SF/Maarten Vanden Abeele
Predstava, ki je po Nonu določena in predstavljena kot “azione scenica” v dveh delih po ideji publicista Angela Marie Ripellina, terja najprej odgovor na vprašanje, kakšen je libreto moderne opere. Iz analiz je razvidno, da gre za precej hibridni, ne pa enotni avtorski tekst, kot je v operi običaj. Res da je končno podobo libretu dal sam Luigi Nono, a si je pomagal še s teksti Bertolta Brechta, Paula Eluarda, Juliusa Fučika, Vladimirja Majakovskega, Angela Marie Ripellina in Jeana Paula Sartra. K temu je dodana še pesem ali recitacija Slepega pesnika Jana Lauwersa. S tem bi lahko rekli, da je sam režiser k Nonovi izvirni partituri v predstavi dodal še samega sebe kot soavtorja in s tem delo aktualiziral ali predrugačil ?
Sarah Maria Sun (Spremljevalka), Sean Panikkar (Emigrant)
Drugo vprašanje ob Intolleranzi 1960 je čas in kraj dogajanja. Letnica 1960 je seveda zelo določena, ni pa jasno, na kaj vse se glede na samo vsebino opere nanaša. Nedvomno gre za prelomni čas, ki pa ga ni toliko zaznamovala Evropa, kot pa svetovno gibanje neuvrščenih držav (Tito, Naser, Nehru), tu vsekakor z afriško vsesplošno revolucijo (tu še posebej alžirsko med 1954 in 1962, a že z de Gaullovo odločitvijo leta 1959, da omogoči Alžircem odločitev o lastni usodi) in še širšega osvobajanja izpod kolonialističnega jarma (Togo, Slonokoščena obala, Čad, Benin, Mavretanija, Senegal in Centralnoafriška republika so si pridobile osvoboditev izpod Francije), mimo je bila že uspešna kubanska revolucija s Fidelom Castrom…
Plakat s svetovne premiere Intolleranze 1960 na razstavi, foto Marijan Zlobec
Luigi Nono je vse to poznal in spremljal veliko bolje kot poznamo mi danes. Sam je dogajanja “zacementiral” z letnico 1960 in jo bolj predstavil na simbolni ravni, tematsko ali tipološko, kot so v predstavi protesti proti izkoriščevalskemu kapitalizmu, socialni nenenakosti, še posebej v operi opazni podrejeni, suženjski vlogi rudarjev pod zemljo, še posebej nebelih, torej prišlekih, emigrantih, beguncih na drugi strani, plus še nekatere ideje, še posebej tedaj aktualnega eksistencializma.
Razstava pokaže Nonovo sodelovanje s slikarjem Emiliom Vedovo, foto Marijan Zlobec
Iz vse te hibridne tekstovne freske je težko razbrati, kakšen je Nonov svetovni nazor, kakšno ideologijo zagovarja, kakšen družbeni in socialni red, kakšno “bratstvo in enotnost”, delavske pravice, svobodo in “intolleranzo” do vsega, kar bi to oviralo. Kakorkoli gledam na vse tekste v gledališkem listu, si njihovi avtorji ne postavljajo bistvenih vprašanj. Kdo je “intoleranten” in proti komu, saj nasprotnika na odru ni, razen prisilnega aparata ali izvajalca vsakršnega nasilja nad protestniki, med katerimi se slučajno na poti domov znajde osrednji lik v operi, to je Emigrant. Njega zajamejo, zaslišujejo, mučijo in zaprejo skupaj z drugimi v koncentracijsko taborišče. A kje je to ? Iz analiz v gledališkem listu tega ne izvemo, se pa da razbrati iz enega stavka v tekstu predstave: “Lo buttiamo nella Senna ?”, da gre za Sartrov Pariz, a je salzburška predstava to spremenila v Ga vržemo v reko ?
Prizor iz predstave
Luigi Nono je bil po svojem svetovnem nazoru komunist, član KPI (PCI) od leta 1952, in nadaljevalec Gramscijevega idejnega gibanja, ki je svoj vrhunec doseglo z Enricom Berlinguerjem, ki pa je postal vodja partije precej let po Nonovi operi. Tu je treba dodati, da je bil Nono, rojen leta 1924, med vojno pripadnik italijanskega odporniškega gibanja proti poraženemu fašizmu. Nono se ni aktiviral v ideološkem, partijskem ali političnem delovanju, ampak je takoj in izrecno zašel v glasbene, tedaj moderne tokove, začenši z Gian Francesco Malipierom na Beneškem konservatoriju, potem Brunom Maderno, še bolj pa v Darmstadtu ob Hansu Wernerju Henzeju, Pierru Boulezu in Karlheinzu Stockhausnu, kjer je Nono v petdesetih letih postal eden izmed vodilnih članov Nove glasbe.
Razstava Emilia Vedove na festivalskih hodnikih, foto Marijan Zlobec
Intolleranza 1960 je tako nastala že kot zrela kompozicija, čeprav je v njej moč razbrati skladateljevo predzgodovino. Opere pa vendarle ne sklene z nekim lastnim idejnim sporočilo, v smislu kakšnega manifesta, razen v upanju na čas, ko bo človek postal človek. Nono v bistvu opero začenja z istim prepričanjem, kot jo končuje. Uvodni zbor namreč poje o tem, kako mora človek v svojem življenju dajati iz sebe vse najboljše, živeti in imeti življenje rad…, po vsem doživetem se na koncu pojavi katarzično razodetje, kako je treba družbo spremeniti iz nekdanje nepravičnosti, razrednih bojev, izkoriščanj in bodo (nove generacije) dočakale čas, ko bo človek človeku človek, in se bodo le spominjale, kaj se je dogajalo nekoč, a ne tako daleč.
Antonio Yang (Alžirec), Sean Panikkar (Emigrant), Musa Ngqungwana (Mučenec), ansambel
Tu pa smo sedaj pri bistvenem: ali se je Luigi Nono v svojih, pogojno rečeno socialističnih nazorih in upanjih, v bistvu zelo zmotil ? Se je svet po Intolleranzi 1960 izboljšal ali poslabšal ? Jasno je, da je vse samo še slabše, zato se zdi salzburška opera (predstava) kot napisana danes. Ideje socializma je premagal najbolj grobi izkoriščevalski kapitalizem, ideje družbene enakosti in sodobnih demokratično urejenih držav pa vsakršne oblike posameznih državniških diktatur, pa tudi ideološkega nasilja in terorizma (talibani).
Upor in protest
Luigi Nono je svojo glasbo, ki je močnejša od teksta, zasnoval na več nivojih, pri čemer je najvišja, če že ne kar posvečena vloga dana mogočnemu opernemu zboru, s čimer se je skladatelj skril v idejo “moč ljudskih množic”, opaženih v revolucijah, kot si jih gledalec opere sam obudi v spominu; ni treba da je to ravno Lenin s svojo oktobrsko revolucijo. Verjetno pa bo gledalec prej pristal na “nižjo” obliko, to je javnih protestov ali demonstracij, kot posledico “intolleranze”. Spekter opernih prizorov je tako bogat in zahteven, da to lahko izvedejo samo najboljši profesionalci, tako kot nekoč Schönbergovo opero Mojzes in Aaron, pri katerem se je Nono, vsaj v zborovskem smislu, zgledoval. Zbor tako prevzame še osrednjo scensko vlogo, saj je uporabljen v vseh funkcijah in vsebinah, ne da bi se zunanji izgled (kostumografija), kaj spreminjal. Zbor je izjemno scensko razdelan, razpršen, dinamičen, večvsebinski, skratka moderen.
Sean Panikkar (Emigrant)
Nonov orkester je bil v salzburški dvorani Skalne jahalne šole razvrščen na tri lokacije: dvanajst tolkalcev je bilo postavljenih na poseben oder na desni (gledano z odrske strani), drugi del (trije timpanisti, harfa, cimbale, triangel, tam tam, celesta, marimba, vibrafon, cevasti zvonovi, zvončki) na kamniti balkonček na skrajni levi, medtem ko je 26 trobilcev in pihalcev ter 40 godalcev bilo postavljenih v osrednjo orkestrsko jamo. Dirigent Ingo Metzmacher za pogled na celotni izvajalski aparat, razpršen na distanci okrog šestdeset metrov, vsekakor ni imel že po tej plati lahkega dela.
Anna Maria Chiuri (Ženska) in ansambel
Koliko je v operi kot množični družbeno kritični freski individualnih usod in kako pomembne so, se zdi v sami predstavi manj pregledno, ker je razdalja do odra precejšnja in na njem ljudi preveč, tako da je režiser Jan Lauwers manj jasen, kot bi si želeli in bi bilo hkrati smiselno, saj je množica nenehno prisotna in je težko opaziti, kakšen je odnos Emigranta do Ženske, ki mu očita bolj izživljanje nad njo, kasneje pa postane neuspešna rivalke njegove nove spremljevalke. Med moškimi sta v ospredju le še Alžirec in Mučenec, se pravi še dve žrtvi.
Zadnja stran rokopisa opere, foto Marijan Zlobec
Posebnost je dodan Slepi poet, ki ima stoječ na posebnem podstavku, kot da bi bil kakšen prometni policist na sredini križišča, nekaj kratkih nastopov v obliki citatov tujih odlomkov (po izvirnem libretu), še posebej pa se uveljavi s svojim avtonomnim “političnim” manifestom, kot že rečeno samega režiserja Jana Lauwersa, postavljenim kot uvod v drugi del predstave, potem ko je bil dejanski Nonov začetek ali prva scena (z zborom, najavami v časopisih, ki nakazuje vsaj tri identifikacije, to je cono Cocasson, kjer je eksplodirala tretja atomska bomba in se radioaktivni žarki širijo k nam, Dummyland in bazo XY 200), črtana. To je velik poseg v skladateljevo avtonomno delo, saj gre za črtanje in svojevoljni ideološki dodatek. Sam bi sklepal, da so se ti uvodni glasovi na začetku drugega dela opere režiserju Janu Lauwersu zdeli v sami vsebini kot celoti tujek. In je začel s samim sabo in po svoje.
Victor Afung Lauwers (Slepi poet)
Nonov glasbeni jezik je moderen in v kontekstu tedanje evropske opere pomeni drzni podvig, ki je veliko večji, kot so bili neglasbeni vplivi, zlasti ruske pesniške, likovne in filmsko – gledališke avantgarde Vladimirja Majakovskega, Vladimirja Tatlina, Dzige Vertova, Sergeja Eisensteina, Vsevoloda Mejerholda in Kazimirja Maleviča, ki jih v salzburški predstavi ne prepoznamo kot nekaj umetniško predeksistenčnega ali celo vplivnega. Morda bi bili v tem kontekstu še najbolj opazni končni verzi v zboru Alžircev in emigrantov: “Battete sulle piazze il calpestio delle rivolte!” (Udarjajte na trgih cepetanje upora), ki naj bi izviralo iz Majakovskega.
Knjižnica, foto Marijan Zlobec
Nono je bil preveč samosvoj, da bi lahko sploh bil pod kakšnim bistvenim vplivom. Uporabljal je metodo in tehniko dvanajsttonskega serializma, kot ga je spoznaval na poletnih tečajih ali akademijah v Darmstadtu v petdesetih letih. S svojim serializmom je uspešno nadgradil svoje ideje in vse skupaj podredil odrski prezenci ter dogajanju, nad katerim je imel odlični nadzor.
Trpljenje
Če salzburška predstava ne bi imela tako odličnega zbora, ki je vse seveda pel na pamet, pa Dunajskih filharmonikov, ki so sicer osvežili svoj repertoar in dokazali, da jih sodobna ali moderna glasba še kako zanima, če je le dobra (Mozartovega Don Giovannija letos niso izvajali oni), efekt ne bi bil tako močan in skladatelja ne bi tako rekoč poveličal.
Dirigent Ingo Metzmacher, foto Harald Hoffmann
Seveda bi bilo primerjalno nujno pogledati še na nekatere druge opere, ki se jim salzburški festival izogiba, na primer cikel sedmih oper Luč Karlheinza Stockhausna. Malokdo bi verjel, da 80-milijonska Nemčija še do danes ni bila sposobna izvesti celotnega cikla v enem tednu, tako kot je bil v tridesetletnem Stockhausnovem ustvarjanju z neizmerno energijo in voljo ter uprizoritvenimi cilji napisan. Glasbeni operno uprizoritveni svet je v zadnjih petdesetih letih najbolj izdal ravno Stockhausna. Spominjam se, kako sem leta 1981 pisal o premieri Donnerstag aus Licht (Četrtek iz Luči) v Scali. Richard Wagner je imel s svojim Nibelungovim prstanom več sreče.
Sklepni aplavz, foto SF/Marco Borrelli
V salzburški predstavi Intolleranze 1960 je morda še najbolj vprašljiv pojav plesalk in plesalcev Bodhi Projecta in SEAD – Salzburg Experimental Academy od Dance, ki so s svojo številčnostjo in odrsko vseprisotnostjo na nekaterih mestih preobremenjeni motilci jasnosti in čistosti odrskega dogajanja, še posebej v prizorih, ko gre za individualne nastope ali izrazito komornost in jih vsi (plesalci in zbor) s svojo “nadležnostjo” prekrivajo ali celo gibalno “komentirajo”, da ne govorim o policijsko zasliševalni ter taboriščni krutosti, še posebej paznic krvavih rok. Ogromno je krožnega korakanja, poltekanja, raznega vlačenja ljudi po odru, v drugem delu celo Slepega pesnika, ne da bi ob tem delili s trpečimi kakšno sočutje, ampak je to del pogojno rečeno “brutalnega gledališča”, na katerega pa Luigi Nono ni mislil.
Pogled na dvanajst tolkalcev, foto Marijan Zlobec
Glasbena freskantnost je s svojimi fortissimi že v zborih neverjetno impozantna, proti koncu pa še z vsemi omenjenimi tolkalci, na veliko mestih skozi vso predstavo pa še posebej v trobilih in pihalcih, rezultat Nonove skrajne drznosti, samozavesti in poguma. Pojma lirike tu ni, pa tudi dramatika, ki bi izhajala iz psihologizma, je spričo omenjene “gostote” ljudi na odru, manjša ali vsaj manj prepoznavna, kot že omenjene individualne notranje, pogojno rečeno emotivne ali celo ljubezenske dimenzije opere.
Timpani in harfa, cimbale, marimba, vibrafon… na drugi strani, foto Marijan Zlobec
Med nastopajočimi solisti izstopa najprej ameriški tenorist šrilanških korenin Sean Panikkar kot Emigrant. Že s svojo monumentalno pojavnostjo je utelešen simbol emigrantskega ter hkrati uporniškega sveta, posledično nekakšen internacionalist, ki pa si želi domov.
Glasbeno doživetje z Luigijem Nonom, foto Marijan Zlobec
Emigrantova spremljevalka je bila nemška sopranistka Sarah Maria Sun, svetovno znana interpretka zlasti sodobne glasbe (omenjajo 1500 kompozicij). Kot igralka je v tem trenutku že dominantnejša kot je njena vokalna sposobnost, ki se ji starost že malo pozna, a je vseeno izzvala največje ovacije.
Nastopajoči solisti, foto SF/Marco Borrelli
Žensko je interpretirala italijanska mezzosopranistka Anna Maria Chiuri. Njena vloga se izkaže v dvojni podobi; kot individuum, ko je Emigrantu leta dolgo dajala zatočišče in vse drugo, potem pa je od nje začel bežati kot veter, da ga prekolne. Njena druga podoba je bolj kolektivna, a do slučajnega novega srečanja z Emigrantom s svojo novo spremljevalko, še vedno zelo napadalna in celo kliče na pomoč španskega velikega inkvizitorja Torquemado.
Med opaznejšimi nastopi so bili še: južnokorejskega baritonista Antonia Yanga kot Alžirca, južnoafriškega basbaritonista Muse Ngqungwana kot Mučenca in recitatorja, belgijskega dramatika, pesnika in pisatelja ter igralca Victorja Afunga Lauwersa kot Slepega pesnika.
Slepi pesnik, foto Marijan Zlobec
Aplavz za dirigenta Inga Metzmacherja, foto Marijan Zlobec
Duša predstave je bil nemški dirigent Ingo Metzmacher; brez njega bi bila predstava verjetno manj intenzivna, dinamična, dramatična, zvočno in glasovno izrazita, močna, sugestivna, na posameznih mestih skoraj ekstremna in s tem prepričljivo opojna, k čemur so seveda prispevali vsi nastopajoči. Intolleranza 1960 namreč omogoča veliko individualnih konotacij vseh nastopajočih in žal v vse smeri savetovnega aktualnega dogajanja.
Išče se nova operna snov z aktualno vsebino, foto Marijan Zlobec
Čakamo na Intolleranzo 2021 ali še kakšno leto zatem. Išče se skladatelj, dirigenta in druge izvajalce že imamo. Navdušeno občinstvo bo zanesljivo prišlo.
Marijan Zlobec