Že drugo leto zapored se je na Kongresnem trgu na 69. Ljubljana Festivalu predstavil Slovenski mladinski nacionalni orkester pod umetniškim vodstvom Žive Ploj Peršuh. Tako kot so lani imeli na odru še svoje glasbene goste, je letos z njimi nastopila glasbena skupina Katalena.
Slovenski mladinski nacionalni orkester, vse fotografije Marijan Zlobec
Orkester je bil ustanovljen z namenom uvajanja mladih glasbenikov v starosti od 12 do 22 let iz vse države v koncertno nastopanje z različnimi programi. Iz simfoničnega repertoarja je bila letos izbrana le Sinfonietta Primoža Ramovša, a sta bila izvedena le dva stavka, v nadaljevanju pa je bil predviden še tretji, a ga nismo slišali. Res da je medtem začelo deževati in bi tretji stavek Vivace nastopil med dvema cikloma pesmi Katalene, a se zdi, da sama dirigentka z izvedbo prvih dveh stavkov – Allegro in Moderato – ni bila zadovoljna. Sam bi sklepal, da so ravno Sinfonietti namenili premalo študijskih naporov ter časa in je niso dovolj dobro obvladali, kar se je slišalo tako v prvem, še bolj pa v drugem stavku, kjer je prihajalo di slišnih napak. Seveda pa z dežjem takoj nastopi vprašanje intonacije godal, ki se znižajo, pa ša vetra, tako da so do polovice dvignili zaveso na koncu odra, da so bili tolkalci in trobilci vsaj nekoliko na varnem.
Živa Ploj Peršuh
Tako se je koncert spremenil v nastop bolj izkušenega ansambla Katalena, orkester pa spretno uporabljen za njihovo spremljavo, za izvajanje aranžmajev, kot jih je prispeval Matija Krečič, pa tudi drugi že od poprej, kot Danilo Bučar (1896 – 1971). Z njegovim prvim stavkom Ob Kolpi iz suite Belokranjske pisanice so se spomnili petdesetletnice skladateljeve smrti. Orkester se je tako najprej predstavil z belokranjsko ljudsko motiviko.
Pevka je imela svoj koncert
Skladateljica in inštrumentalistka Polona Janežič je napisala Shod, ki smo ga poslušali v aranžmaju Matije Krečiča in s tem se je začel nastop Katalene. Krečič je bil aranžer še Norih gob in Zagovora Boštjana Narata pa Inferna Alda Ivančiča. Seveda je postalo takoj jasno, da bo glavna zvezda večera pevka Vesna Zornik s svojo izrazno polivalentnostjo, z opazno teatraličnostjo, a tudi prefinjenim smislom za podajanje identitete ali vsebine petega. To se je le še stopnjevalo ob vedno bolj izrazitem nastopanju vseh članov Katalene, ki so takoj prevzeli dominantno vlogo in s svojo samozavestjo dajali spodbudo mladinskemu orkestru za njimi, da jih je s svojo spremljavo podpiral, dopolnjeval in skupaj gradil novo akustično podobo, ki vendarle daje svojski glasbeni rezultat, kot ga Katalena sama ne bi dosegla.
Multiinštrumentalist Boštjan Gombač
Sinfonietta, kot rečeno, ni bila najbolje naštudirana, bolj korektna so bila pihala, kot piccolo, angleški rog solo, a se je izkazalo tako mešanje žanrov, pa še deljenje ene kompozicije na dva dela, potem pa drugega enostavno ni bilo, nesmiselno. S tem pa nastopi bistveno vprašanje programskih vsebin v sicer le enotedenskem delovanja orkestra, če že ni izrecno rečeno, da je to simfonični orkester, čeprav po zasedbi seveda je.
Polona Janežič na klaviaturi
Po nedokončani Sinfonietti smo slišali še celo vrsto v bistvu pesmi različnih avtorjev in spet v aranžmajih Matije Krečiča, tako da je na koncu ali do konca prevladoval njegov stil.
Violinistka Jelena Ždrale
Tybor Mihelič Syed je tako napisal ali povzel ljudsko Ko bo fantič na vojsko šel, Boštjan Narat še Mrzle so njive in Pehtino pesem, tako da smo nenadoma začutili še filmsko glasbo, ki se je zatem stopnjevala še z Mojčino pesmijo z osnovno melodijo Marjana Kozine iz leta 1951 in potem še z več aranžmaji. Menda gre za del iz glasbe za balet Kekec (v SNG Maribor in v koreografiji Edwarda Cluga) s Kataleno. To je seveda namenjeno otrokom in mladim, ni pa nič slabega, če slišimo še mi in si priznamo, da so te pesmi večne. Pehtina pesem je v bistvu nova in dopolnjuje glasbeno – pesemski identifikacijski manjko v triadi Kekec- Mojca – Pehta. Začenja se z žvižganjem melodije, ki seveda ni njena, ampak Kekčeva. Tu je bila pevka Vesna Zornik nekoliko bolj glasovno rezka, groteskna in baladna. Najbolj je bil opazen verz: “Ni ga zdravila za trdo srce!” Konča pa se s Kekčevo melodijo.
Solistka Vesna Zornik
Podobno je bilo z Enci benci Katalenci, pri kateri se je pevki s ploskanjem pridružil ves orkester. Tu so v ospredju besedilna igrivost (katalenci na kamenci) in jazzovski ritmi.
Bobnar Robert Rebolj
Prav tako baladna je bila podoba ljudske Križ kraž (kralj Matjaž) v vokalni izvedbi Vesne Zornik, ki se ji pridružijo še drugi (ženski) kot spremljava, a v skupnem napevu.
Kitarist Boštjan Narat
Inštrumentalno zelo razgibana pa je bila Zvezda Polone Janežič, prav tako v aranžmaju Matije Krečiča. Petje me je spomnilo na nekdanjo Dušo Počkajevo, ki seveda nikoli ni bila poklicna pevka.
Glasbeno ujemanje
Verjetno je bila res najbolj primerna za konec ljudska Rad imel bi jabuko, najprej v verziji kot jo izvaja pevec in piščalkar Boštjan Gombač, za njim pa povzame melodijo Vesna Zornik in še vsi drugi iz skupine Katalena, na odru pa je zazvenela seveda v aranžmaju Matije Krečiča.
Če so vztrajali nastopajoči na odru, smo jim mi v parterju “držali marelo”.
Marijan Zlobec