Sinočnji koncert z naslovom José Cura z gosti na Kongresnem trgu v okviru 69. Ljubljana Festivala je dal zlasti slovenskim glasbenikom, članom Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Zbora Slovenske filharmonije in Mladinskemu zboru RTV Slovenija veliko študijskega dela, kot bi ga morda pričakovali ob kakšni posebni prisotnosti ali vrhunskem programu in bi spričo njegovega pomena bila nujno zraven še televizija s svojimi kamerami. Nasploh je treba reči, da javni zavod RTV Slovenija svoje javne funkcije, zlasti na področju kulture, ne opravlja: ne v zadostni meri; to bi bilo premilo rečeno, ampak je najbolj viden ignorant vsega kulturnega, še posebej pa do svojih nastopajočih profesionalnih ansamblov, saj letos ni posnela niti enega koncerta ali dogodka, čeprav je dobila ničkoliko ponudb in prošenj. Ta kader, ki je sedaj tam, ni vreden, da je odpuščen, ker tam nikoli ne bi smel biti.
José Cura kot Samson, vse fotografije Marijan Zlobec
Trudijo se vsi drugi, medtem ko je RTVS z veseljem odšla najmanj za dva tedna v Tokio, da je prenašala večinoma športne dogodke, še posebej razne tekme, ki jih ne bi nikoli ne avstrijska, ne italijanska, ne nemška in še kakšna nacionalna televizija. Kjer je bil interes posameznikov, so našli vse možnosti, očitno pa zastopniki kulture na RTV Slovenija ne pomenijo nič in s tem seveda ne kultura kot celota. Bodo pa vsi mediji do onemoglosti komentirali nek trk na Kredarici, kot da je šlo najmanj za državni udar.
Uvertura k operi Moč usode
Program sinočnjega koncerta je bil razdeljen na dva dela, a tako, da bi se s podrobno analizo prvega in drugega dela vendarle dalo reči, da je šlo za povezavo opernih tem o usodi z oratorijem Ecce homo, nastopajočega tenorista in hkrati skladatelja dolge tristavčne kompozicije v drugem delu.
Dirigent Mario De Rose
Program se je začel z uverturo k Verdijevi operi Moč usode in nadaljeval s sopransko arijo La Vergine degli angeli Leonore de Vargas, a ob spremljavi moškega dela zbora Slovenske filharmonije, kar je nakazalo pomen zborovske spremljave v tokratnem programu. Uvod je bil dober, še posebej, ker je bila sopranistka Elisa Balbo v odlični formi in je v svoji interpretaciji ujela usodnost Leonorine odločitve ob koncu drugega dejanja opere, da vstopi v samostan in so jo tam sprejeli bratje frančiškani; zato le moški del zbora, ki skupaj s patrom gvardijanom nastopi prvi: La Vergine degli Angeli vi copra del suo manto, e voi protegga vigile di Dio l’Angelo santo. Leonora isti tekst potem ponovi.
Sopranistka Elisa Balbo
Sledil je slavni Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavaleria rusticana Pietra Mascagnija; dirigent je izbral počasnejši tempo Spet je to tema usode ali prelomni trenutek, ki s pomočjo glasbe nakaže, da se bo v nadaljevanju nekaj hudega zgodilo. Prav tako je bilo programsko logično nadaljevanje z zborom in arijo Inneggiamo, il Signor non è morto. V bistvu je to uvodni mešani zbor ob velikonočnem vstajenju z nadaljevanjem arije Santuzze za mezzosopran, kar je zelo prepričljivo odpela Nuška Drašček ob spremljavi mešanega zbora, ki pa je bil tokrat manj kompakten, manj operni, učinkoval je precej “mladinsko” in nedoživeto, kaj šele dramatično, prav tako kot je bila slaba spremljava orgel. Pod nivojem; nastopajoči te opere očitno nikoli niso videli in ne začutili pretresljivosti prizora.
Mezzosopranistka Nuška Drašček
Tenorist José Cura je na koncu prvega dela zase izbral Samsonov monolog Vois ma misère, hélas iz Saint – Saënsove opere Samson in Dalila. To je tožba ostriženega Samsona in s tem brez moči. Samson je v ječi v Gazi, kamor so ga zaprli kot Hebrejca in sovražnika ljudstva, s prevaro pa ga je izdala Dalila na strani Filistejcev. Vsi skupaj pa so pozabili, da bodo Samsonu lasje spet zrasli in bo tako postal spet močan, a tega v tem prizoru še ni. Samsonov monolog je v operni izvedbi otežen z njegovim porivanjem mučilnega kolesa, ob katerem se Samson od naporov zgrudi. Cura je bil s svojim temnim dramatičnim glasom čim bolj pretresliv, kot vase zamaknjenec, ki se kesa, da je nasedel Dalili, ki vanj niti malo ni bila zaljubljena, tako kot on vanjo, čeprav so odrske interpretacije teh odtenkov različne. Škoda, da Cura ni v tej operi dal možnosti še Nuški Drašček, da bi bila Dalila (seveda še pred tem prizorom). Tu v ozadju nekajkrat pevca spremlja zbor, ki je bil nekoliko boljši kot poprej, a ga je bilo še vedno premalo, da bi predstavljal vso izrazno dramatičnost v operi.
Dirigent Mario De Rose
Drugi del je bil v celoti posvečen oratoriju Ecce homo (Glejte, človek) samega gosta večera Joséja Cure. Ali je oratorij celovita kompozicija ali v bistvu štiridelna lepljenka iz različnih sprva samostojnih kompozicij, je vprašanje muzikološke analize. Cura se je odločil za svoj avtorski dokončani projekt, potem ko je očitno jedro dela nastalo že zelo zgodaj, menda celo v študentskih letih, in ostalo nedokončano. Tako delo predstavlja najmanj tridesetletni ustvarjalni lok, iz katerega pa bi se vendarle dalo povleči sklep, da je stilno izrazno precej poenoteno, čeprav ostaja odprto vprašanje tekstovne strukture (dogajanja) v posameznih delih: uvodni recitativni, ne peti Ecce homo, ki ga je v slovenskem prevodu (iz španščine) prebrala Nuška Drašček, potem peti Magnificat, Calvarium in Stabat Mater z zborom angelov kot paradisi gloria in sklepnim amenom vseh pevcev na odru.
José Cura
Uvodni originalni španski del z naslovom Ecce homo (Glejte, človek) nima glasbene funkcije in je potemtakem v zgolj recitativni obliki nepotreben. Govori o tem, da je nekoč živel kralj, ki ni imel ne krone ne žezla, ne podložnikov ne vojske, ne zemlje ne dvora… Umrl je na križu. Šele tedaj je dobil krono in žezlo, iz trnov in žebljev. Končni verz se glasi: “Nekoč je živel kralj, ki je bil nepredvidljiv.”
Sopranistka Elisa Balbo kot Marija
Ko sem na tiskovni konferenci Curo vprašal, od kod je tekst za njegov oratorij, je odgovoril, da je iz Biblije. Ne vem, če je res tako, kajti če bi bilo to res, bi pod vsakim besedilom bilo navedeno, od kod je vzeto in citirano, torej kdo je v resnici avtor uvodnega španskega teksta Ecce homo, po katerem je bil Kristus “nepredvidljiv”, (kar bi se dalo razumeti, kot da se je sprenevedal ali da je celo sleparil ali lagal), potem Magnificata, Calvarium in Stabat Mater. Stvari morajo biti filološko natančne in jih mora skladatelj znati predstaviti in seveda zagovarjati. In ker jih ni, ni tega moč razbrati niti iz koncertnega programa.
Basist Marcell Bakonyi kot Kaifa
Izvedba takega dela sakralne vsebine bi bolj spodila v kakšno ljubljansko cerkev, a se je pred kakimi desetimi leti odnos Vatikana do kulturnih prireditev v vseh cerkvah zelo spremenil. Spomnimo se koncertov Ljubljana Festivala v stolnici, frančiškanski cerkvi, cerkvi sv. Jožefa…, ki jih ni več. Ostal je na voljo le še sv. Jakob.
Nuška Drašček
Vsebinsko so bili izraziti vsi trije peti deli, ker so ohranili dialoškost, lahko bi rekli scenskost, dogajalnost, identiteto likov, v določeni vsebini iz Nove zaveze o Kristusovih poslednjih dnevih, pri čemer je seveda bil bistven sam Kristus v interpretaciji skladatelja in tenorista Cure. Morda je drugi del Calvarium še močnejši od sklepnega Stabat Mater z Marijo, Marijo Magdaleno, angeli, samim Kristusom, ki pa je zelo “kratek”, le z nekaj kratkimi verzi, kot Blagor njim, ki žalujejo, Ženska, poglej svojega sina, poglej svojo mater in Konec je z mano.
Tenorist Peter Balczo
Calvarium je, kot rečeno, najmočnejši del in je skladatelju najbolj uspel; največ je dramatične moči, z nastopom vseh solistov v vlogah konkretnih ljudi (Marija, Kajfa, Pilat…) in obeh zborov, pa seveda Kristusa, kar bi v omenjenem cerkvenem okolju pokazalo še več izvajalske identitete.
Solisti
Cura je moral svoj nekdanji skladateljski začetek s tem delom zaokrožiti in dopolniti v nekoč začetem stilu, zato ni bilo pričakovati nekega modernizma, sodobnosti, kaj šele kakšnega bolj drznega kompozicijskega pristopa. To je v celoti sakralna tema, s katero se sodobni poslušalec lahko sooči ali pa jo sprejme kot nekaj tujega, če že ne kar zastarelega, če bi morda s tem pomislil na uporabljeni gregorijanski koral. Odločitev je bolj individualna kot pri kakšnem drugem sodobnem delu. Morda, nikoli se ne ve, saj tudi modernizem sam po sebi ne prinaša še ničesar.
Aplavz za skladatelja Curo
Na prvi pogled izražen glasbeni tradicionalizem pa vendarle ni “prilagodljiv” kakšnim cerkvenim potrebam, saj je Cura vse ustvaril zgolj s koncertantinimi željami, kar se mu je v Ljubljani uresničilo, verjetno šele med prvimi (izvedbami celotnega dela po Pragi). Če sam sebe vidi kot Kristusa ali se izvajalsko to začuti, je zgolj njegova notranja dilema. Meni se je zdelo, da mu “vloga” Kristisa kar ustreza.
Zahvala skladatelja za topel sprejem njegovega oratorija
Izvedba študijsko zahtevnega dela, še posebej za en sam koncert, je bila solidna, kar velja za vse nastopajoče. Argentinski dirigent Maria De Rosa je ves večer imel v svojih zanesljivih dirigentskih rokah, a je morda bilo preveč počasnih tempov in premalo dinamičnih, dramatičnih sprememb, ki bi večer naredile bolj izrazit.
Marijan Zlobec