Končno se je zgodilo dolgo pričakovano obljubljanje in napovedovanje slovitega ruskega muzikala Lolita. Premiero smo dočakali nocoj na hladnem Kongresnem trgu, po dolgem nočnem in dopoldanskem dežju, ko se je temperatura od včeraj, ko smo se še vsi kopali v morju pri 26 stopinjah in sončili pri 32 stopinjah (vsaj če govorim o sebi), danes pa je bilo vsaj 16 stopinj hladneje in v spogledovanju s še možno kakšno kapljo dežja. Jutri bo osem stopinj topleje in bo Kongresni trg bolj poln.
Lolita in edini prizor z očetom, vse fotografije Marijan Zlobec
No, zmagala je, tako kot vsi na odru, slavna ruska duša, ruska revolucija, ruski spopad z vsem, kar je bilo prelomno v letu 1916 in se kaže v muzikalu kot vrsta sprememb. Ni pa se pokazala ruska tradicija napeva ali ruske zdravljice, ko je z odra ob današnjem rojstnem dnevu avtorice predstave, producentke in režiserke Irine Afanasjeve, zadonela angleška Happy birthday to you in sem se ob tem spomnil slavnega Dostojevskega, ko je ob predstavitvi ruskih slikarjev za Svetovno razstavo na Dunaju leta 1873 zapisal, da Zahod Rusije nikoli ne bo priznal kot sebi enakovredne. Bo, ko bo prišel čas in bodo v EU to spoznali ter se z vseevropsko spremembo strinjali.
Je bil realni in mitski Rasputin mogoč samo v carski Rusiji ?
Bo, ko bo Rusija dala pobudo za ustanovitev Združenih držav Evrope in bodo ruski muzikali enakovredni v Londonu in New Yorku. Imajo svoje teme in zrelost, svoje zgodbe in rusko identiteto, boljšo od kakšnega Chicaga, ki smo ga videli pred dnevi in so vtisi še sveži.
Revolucija ?
Rusija vstopa s svojim slovanskim muzikalnim svetom v osrčje kulturnega evropskega dogajanja na način lastne prebuje in profesionalnih sposobnosti, ki niso nič manjše od broadwayske ali westendovske tradicije, le da nam tam vsiljujejo svojo vzvišeno normativnost, kot da muzikal še kje drugje ni ali ne more biti res, kaj šele kvaliteten.
Ko se začenja rušiti stari svet
Lolita je zgolj ena figura v muzikalu, morda niti ne v vsakem trenutku centralna, saj se nanjo navezujejo še vsi drugi v zgodbi, še posebej Rasputin s svojimi kar razvidnimi spolnimi apetiti do Lolite, ki zanj ni nihče drug kot Griša, iz česar bi sklepali, da jo je poznal že od prej.
Lolita si sama napove nov priimek kot Lolita Rayner
Muzikal Lolita je veliko bolj zapleten in mnogoplasten, ker je osnova romaneskna, čeprav je tekst po romanu Vladimirja Nabokova napisala nova avtorica Chrtistina Hancock in je Lolita še vedno glavna oseba. Druga komponenta je splošno družbeno prelomna, ki ni zaznamovala le Rusije, ampak ves svet. Tretja je pojav samega Grigorija Rasputina kot edine zgodovinske osebe na muzikalnem odru. Četrta je oseba angleškega novinarja, v resnici pa detektiva britanske obveščevalne službe in Rasputinovega likvidatorja Oswalda Raynerja. Peta je scena prevzgojnice ali poboljševalnice z madama Ju-Ju, ki totalno obvlada vsa dekleta in jih ima pod svojo komando, še posebej pa Lolito, v kateri vidi poosebljen spolni magnet za moške in je bila tja privlečena s prevaro ali podtaknjeno krajo kovčka.
Lolita in Rasputin
Šesta dimenzija je morda še bolj zapletena, namreč kaže na odnos Rasputina do dvorne dame Ane Virubove, Lolitine možne varovanke ali posvojenke, ki se je bila poškodovala med železniško nesrečo, ko se je vlak na poti v carsko mesto Sankt Peterburg iztiril in v kratkem prizoru sledimo smrti Lolitinega očeta. Gledalcu pa bo ob vsem tem morda ušla še sedma dimenzija muzikala Lolita, ki govori o dvorni zaroti proti Rasputinu; pripravljati se je začela v graščini kneza Feliksa Jusupova, ki nastopa v muzikalu. Bistveno pa je Lilitino pismo Rasputinu po naročilu Raynerja, v katerem ga vabi na zmenek opolnoči.
Rasputin si Lolito vzame vpričo Ane
Še bolj skrivnostni sta dimenziji v nekaterih prizorih opaznega Demona in Lolitine Duše v obliki njene fizične dvojnice na odru, pa pojav ne Lolitinega očeta, kot beremo v nadnapisu, ampak očeta njenega moža po tajni poroki, mladega Gregorija, ki mladoletno prešuštnico, v bistvu pa svojo nevesto, z bičem pobije menda do smrti, a potem dekletce vendarle še oživi. Skrivnostni je še poprej prizor Lolite in mladega Gregorija ter njuna poroka z Rasputinom izza hrbtov obeh, potem pa še prizor Rasputina in Lolitine Duše, iz česar bi se dalo sklepati, da vsi skupaj niso čisto prištevni oziroma živijo v svojih fantazijah ali fantazmagorijah.
Stari carski svet bo propadel ali pa bo ubit
V muzikalu se umor Rasputina zgodi proti koncu predstave, a na prvi pogled bolj v kontekstu ljubosumja in ljubezenskega, strastnega, pohotnega rivalstva, bi lahko celo rekli, ne pa iz kakšnega političnega ozadja, saj bi iz vedenja Angleža Oswalda Raynerja težko sklepali, da bo prav on iz tujine poslani Rasputinov likvidator, ki je zlorabil Lolitino ljubezensko zaupanje, Rasputinu nastavljeno past, sam streljal nanj, potem pomotoma zadel še Lolito, dokler ga še njega ne zadane krogla iz samokresa v rokah ženske, iz ozadja prihajajoče Ane. Torej imamo na koncu muzikala kar tri nepričakovane samrti.
Umirajoča Rasputin in Lolita
Rasputinov misticizem se ves čas kaže kot nenehno pretvarjanje, igra, zamaknjenost z določenimi vplivnimi nameni, težko bi rekli, da kaže kakšne psihoterapevtske sposobnosti, čeprav jih izgovarja, kot je že svarjenje pred potovanjem, češ da se bo zgodila nesreča, potem pa prepričevanje Ane, da jo bo kot hromo spet ozdravil in bo lahko hodila, kar se deloma zgodi.
Rasputinova kontroverznost
A v Rasputinu je prevladujoča in premišljena želja obvladovanja bližnjega sveta ali še bolj določenega vplivnega kroga ljudi, saj sam ni imel nobene odločujoče javne funkcije. K temu spada vsekakor tudi njegov spolni delikt nad trinajstletno Lolito, za katero bi, za razliko od nekaterih drugih prizorov, težko rekli, da ga je izzivala in spodbujala, prej, da je bila v nekaj trenutkih nanj zaupljivo navezana.
Lolita in njena željena, nadomestna mama Ana Virubova
Lolita je potrebovala varnost kot sirota, hkrati pa je v obdobju pubertetniškega erotičnega razcveta, vsakršnega ljubezenskega fantaziranja, želja (med drugim po poroki) in vizij o sebi v bodoče, bila preveč zaupljiva, zmedena, hitra, predvsem pa žrtev zlorab. Kot mladoletni spolni objekt Lolita odpira vprašanja, kakšni so moški v resnici do mladoletnic, ko se začenjajo spolno prebujati.
Rasputin s svojim Demonom
Ali je v muzikalu Lolita potreben ali celo nujen še Demon, če že imamo Rasputina in kaj naj bi on novega prinašal ? Deloma bdi nad dogajanjem, le malo posega vanj, nima kakšne “nadnaravne” funkcije. Nima svojega vsebinskega, petega teksta.
Lolita s svojim angleškim novinarjem oziroma detektivom britanske obveščevalne službe v Rusiji
V dramaturgiji predstave je ves čas prisoten Anglež Oswald Rayner in do konca ne slutimo, da bo on morilec Rasputina, kar kaže muzikal kot triler ali celo kriminalko. Rayner pa se na koncu vendarle zjoče, seveda ne nad sabo, ampak nad Lolitinim umiranjem.
Oswald Rayner in mrtva Lolita
Muzikala Lolita ne bi bilo, vsaj ne v tako uspeli produkciji, brez mlade, devetnajstletne sopranistke Evdokije Malevske. Na odru dejansko učinkuje kot kakšna trinajstletnica, samozavestna, drzna in vsevedna trinajstkletnica, ki bo v svojem življenju lahko dosegla marsikaj, še posebej pri moških. Padec v sirotišnico in zatem poboljševalnico, iz katere s pomočjo na ruto kolegice napisanim sporočilom Raynerju s prošnjo naj jo reši, predstavlja novo razvojno etapo, tako v njenem življenju kot v sami zgodbi in dogajanju v muzikalu, saj bi sicer obtičali pri madami Ju-Ju.
Dinamičnost družbenih sprememb v Rusiji leta 1916
Evdokija Malevska je imela izrazit, čist, mladosten, ne pa otroški, glas, s katerim je z lahkoto izražala vse odtenke svojega mišljenja, izražanja, dialogiziranja, ravnanja, fantaziranja, spontanosti, vedrine in ne nazadnje življenjskega optimizma, kljub navidez brezizhodnemu položaju. Malevska je Liliti dala svoj prepoznaven, da ne rečem trajni pečat. Cela vrsta je melodij, bodisi solističnih ali v duetih in širši vokalni zasedbi, ki dajejo muzikalu bolj izrazito muzikalno – melodično podobo ter poudarjajo samo glasbeno zvrst.
Rasputin dobi Lolitino ljubezensko pismo, ki je vabilo s smrtnim izidom zanj
Grigorij Rasputin je bil Vsevolod Makarov, prav tako idealen interpret, tak, kot si ga kot Rasputina po mnogih drugih informacijah (npr. filmski dokumentarec) predstavljamo. Ta večplastnost, večpomenskot, vseprisotnost, prepričljivost in prepričevalnost…ostajajo prepričljivi od začetka do konca, pravzaprav še malo prej, ko si sam napoveduje svojo smrt, se zaupa Bogu, prosi za odpuščanje, le da ne more ugledati, kako bo do smrti prišlo.
Skoraj umirajoča Lolita in njen mladi ženin Gregorij
Zelo močna je bila še tretja odrska figura, lik Angleža Oswalda Raynerja, kot ga je interpretiral Denis Kiriakov. V njem ne vidimo kakega detektiva, kaj šele pomislimo na možnega likvidatorja, bolj ali predvsem nekega zunanjega opazovalca situacije v Rusiji na sluteni in v razvoju že jasni prelomnici družbenega in političnega dogajanja. Vprašanje je sicer odprto, kdaj je bil pridobljen za sam atentat, verjetno ne še na začetku zgodbe ali svoje prisotnosti v samem muzikalu. Ostaja tragična figura, morilec in umorjeni, a z nekaj trenutki ljubezenske sreče z Lolito, ki ga je seveda po svoje iskreno ljubila.
Lolitina Duša in Grigorij Rasputin
Dvorna dama Ana Virubova je bila Anastasija Makejeva (in drugi večer Natalija Faerman). S svojo žalostno usodo po železniški nesreči, invalidnostjo, zaupanju v Rasputinovo moč, različnih pričakovanj z Lolito…, do končnega obračuna z Raynerjem, je sklenila svoj življenjski krog.
Rasputin s svojo nitjo usode, ki jo bolj napoveduje drugim kot sebi
Zelo simpatična je bila mladostna ali mladeniška figura mladega Gregorija, kot ga je interpretiral Anton Avdejev. On že po starosti ve, da spada k Loliti, ona pa pokaže njuno vez s tajno poroko, ki ji bo v nadaljevanju predstave prinesla maščevanje ali kaznovanje ženinovega očeta, na koncu muzikala pa se oba pokažeta v sodobnem Sankt Peterburgu znova in kot da bi izstopila iz nekdanjega sanjskega sveta ali se prebudila iz zgodbe, zaživita novo življenje.
Lolita
Odlična je bila Margarita Kolganova kot odločna, da ne rečem okrutna madama Ju-Ju, v svoji sicer nam moč sumljivi poboljševalnici, v katero je Lolita na silo prinešena kot tatica in proglašena za prostitutko, oboje s prevaro.
Lolita z Ano Virubovo
Duša Lolite, precej nejasne funkcije v muzikalu, razen da je povečevala fantastičnost, surrealnost je bila Sofija Roždestvenska, Felix Jusupov je bil Nikolaj Soldatkin, Demon Sergej Hudjakov… Vsi nastopajoči v gledališkem listu niso navedeni.
Vmeša se Rasputin, ki naj bi pozdravil v nesreči ranjeno, ohromelo Ano Virubovo
Režija Irine Afanasjeve je tipična za muzikal; dinamična, dogajalno spretno izmenjalna, hitra, razvojna, na mogih mestih vsebinsko nepričakovana, stopajoča iz intime v širši družbeni kontekst, ne brez prizorov najprej železniške nesreče, potem že družbeno-revolucionarnega vrenja, s katerega prikazovanjem je režiserka izstopila iz Lolitine zgodbe v prikaz usode Rusije.
Rasputinova poročna povezava Lolite in mladega Gregorija
Irina Afanasjeva je bila še scenografinja (skupaj s Sofijo Tjuremnovo) in kostumografinja, tako da je imela vse producentske niti v svojih rokah. S tem je glavna avtorica predstave, razen seveda posnete glasbe, kot jo je bil napisal skladatelj Anton Tanonov.
Lolitina Duša, Lolita in mladi Gregorij
Močna in izratita je bila koreografija Anastasje Melnikove in Svjatoslava Melnikova. Ves čas je bila podrejena celotni vsebini, a tako, da je v določenih trenutkih vstopila zelo izrazito v ospredje, kot se za muzikale spodobi in pričakuje, kar jim daje ognjevitost in žanrski smisel. Poleg navedenih baletnikov Sofije Roždestvenske in Ariane Kabanove je omenjen še ansambel Profesionalne plesne šole Jagger.
Prizor s kaznovanjem Lolite in njenega skrivnega moža, mladega Gregorija, ki ga kruto izpelje njegov oče
Nejasno ostaja, kdo je pravzaprav avtor številnih videov, vstavljenih kot dogajalni trenutek v zgodbi, kdo je avtor vseh bogatih scensko-lučnih efektov, skratka oblikovalec luči. Manjkata vsaj še dve imeni.
Skladatelj Anton Tanonov je izjemmno spreten pisec z bogato vizijo, predvsem pa s sposobnostjo njene odrske ali spektakelske realizacije. Zna vzpostaviti ravnovesja na vseh ravneh, kar pomemni, da se je pred tem lahko zgodilo vse, kar vodi k razvoju, iz ene scene v drugo, kar pomeni, da ima izjemen smisel za dogajalni trenutek, da ne rečem minutažo, ki je v muzikalu prav tako pomembna kot v filmu ali operi. Tanonov vse to odlično obvladuje, vprašanje je morda le, ali se je vsaj ena melodija ali Lolitina pesem uveljavila po svetu kot njena identifikacijska. Nismo dobili podatka, kdo je izvajalec celotne glasbe in seveda avtor posnetka.
Lolita s svojim Angležem
Gledališče LDM Nova scena iz Sankt Peterburga je s svojo vseobvladovalno voditeljico Irino Afanasjevo enakovredno ameriškim in angleškim muzikalom in ansamblom, s to razliko, da v zgodbenem smislu ni tako ceneno ali pocukrano. Je pa ruski muzikal za gledalca zahtevnejši, a hkrati širi svetovno tematiko te gledališko-glasbene zvrsti. Kam bodo še prišli, upajmo, da bomo že kmalu spet doživeli ob njihovem vnovičnem gostovanju na Ljubljana Festivalu. Menda so celo pripravljeni na kakšno rusko-slovensko muzikalno koprodukcijo, saj smo v zadnjem obdobju dočakali že nekaj uspešnih izvirnih slovenskih muzikalov.
Lolita, Rasputin in Demon
Meščanski svet je še močan
Duša Lolite in Rasputin
Madama Ju-Ju in Lolita
Lolita v poboljševalnici pomiva posodo
Rasputin je bil ustreljen 31. decembra 1916, kar je nova verzija njegovega konca
Lolita in njen mladi Gregorij v postrevolucijskem, sodobnem času, ko sta se prebudila iz sanj o nekdanjem svojem življenju
Lolita kljub vsemu v za nekatere danes zloglasni rdeči barvi
Marijan Zlobec