Kulturna in umetniška pojavnost slavne italijanske mezzosopranistke Cecilie Bartoli je neprimerljiva v vsem glasbenem svetu. V Salzburgu so ji ponovno podelili oziroma podaljšali umetniško vodenje Binkoštnega festivala do leta 2026, potem ko ga vodi že od leta 2012, poleg tega pa je prevzela še umetniško vodenje Opere v Monte Carlu, ki se bo sicer začelo 1. januarja 2023. Je tudi ustanoviteljica ansambla Les Musiciens du Prince-Monaco, ki je izvedel salzburško predstavo.
Il trionfo del Tempo e del Disinganno 2021: Regula Mühlemann (Bellezza), Cecilia Bartoli (Piacere), ansambel, vse fotografije SF/Monika Rittershaus
Na Binkoštnem festivalu maja so premierno uprizorili scensko verzijo Händlovega oratorija Il trionfo del Tempo e del Disinganno v dveh delih HWV 46a (1707) na besedilo kardinala, pokrovitelja in mecena umetnosti ter libretista za več skladateljev, Benedetta Pamphilija in v režiji slavnega Roberta Carsena, s štirimi glavnimi nastopajočimi pevkami in pevci, statisti in plesalci. Pamphili je pisal librete v kasnejšem času svojega življenja, nekako od leta 1687, še posebej pa od 1693 (Alessandro Scarlatti, Alessandro Melani, Giovanni del Violone), še kasneje za samega Händla, Antonia Mario Bononcinija, Carla Francesca Cesarinija, da bi se leta 1719 spet vrnil k Scarlattiju.
Regula Mühlemann (Bellezza)
Iz razlage oratorija samega režiserja Roberta Carsena je razvidno, da je Händel leta 1707 imel komaj dvaindvajset let in je živel v Rimu, kjer je bil napisan in premierno predstavljen Il trionfo del Tempo e del Disinganno. Napisan je bil v dveh delih, tako je sestavljena tudi salzburška scenska izvedba, le da spričo pandemije covida 19 med kratko pavzo ljudje ne smejo iz sicer nabito polne Hiše za Mozarta; a morajo vsi ves čas nositi maske, in sicer samo najboljše ali določene (FFP2), sicer jo je treba že v avli zamenjati.
Charles Workman (Tempo), Regula Mühlemann (Bellezza), Lawrence Zazzo (Disinganno)
Händel je v prvi izvedbi oratorija sam igral na orgle, medtem ko je bil koncertni mojster, violinist in kasneje skladatelj Arcangelo Corelli. Za Händla je prav ta oratorij postal nekakšen vzorec ali ključ oeuvre à clef, kako pisati podobna dela, ki jih je kasneje ustvaril okrog trideset. Biografi ugotavljajo, da je sam Händel prvotni oratorij še dvakrat spremenil; drugič ali po tridesetih letih je oratorij dobil naslov Il trionfo del Tempo e della Verità, tretjič ali še po dvajsetih letih pa The Triumph of Time and Truth. Časovni lok vseh treh verzij obsega petdeset let od skupnih štiriinsedemdesetih, kolikor dolgo je bil Händel živel.
Cecilia Bartoli kot Piacere
Zanimivo je omenjeno avtorstvo libreta, to je kardinala Benedetta Pamphilija (1653 – 1730), ki mu je bilo delo tudi namenjeno in je alegorična psihomahija (duhovni boj), nekakšna dialektična razprava o lepoti, resnici, moralnem nasvetu in zmagoslavju časa. Še bolj zanimivo je, da je bil njegov oče Camillo Pamphili prav tako kardinal (ne se smejati), ki pa je svoj položaj v cerkveni hierarhiji zapustil, da se je lahko poročil z Olimpijo Aldobrandini Borghese. Camillo je bil sicer nečak papeža Inocenta X. Skupaj sta imela kar pet otrok. Benedetto je leta 1704 postal vodilni knjižničar, protektor v Biblioteca Apostolica Vaticana in arhivist Archivio Segreto Vaticano. Doktoriral je iz filozofije in teologije na najbolj prestižnem rimskem Jezuitskem kolegiju. V svoji hiši, ki jo je projektiral arhitekt Carlo Fontana, je zbral sijajno zbirko umetnin. Bil je skupaj libretist za 15 oratorijev in 80 pastoral in moralnih kantat. Il triomfo je ocenjen kot vrhunsko rokodelsko delo, moralno – religiozna alegorija, dramatizirana v glasbi. Ta tradicija je bila v Rimu znana že od leta 1600, ko je Emilio de’Cavalieri napisal Rappresentatione di Anima et di Corpo, v kateri se pojavijo alegorije Piacere, Tempo in Consiglio (pri Pamphiliju je to Disinganno). S tem delom se je začela tradicija oratorija.
Piacere in Bellezza
Oratorij je bil ustvarjen v Rimu, v obdobju, ko je Vatikan močno nasprotoval posvetnim dramskim delom, vendar pa ima Händlovo delo celo vrsto da capo arij, duetov, kvartetov, seveda dramske elemente, ki jih je režiser Robert Carsen še kako efektno poudaril, tako da bi v salzburški predstavi lahko prej videli opero kot oratorij, saj je celotna predstava izključno scenska, z vso scenografijo in kostumografijo.
Regula Mühlemann (Bellezza), Lawrence Zazzo (Disinganno)
Lepota (Bellezza), ki uživa v svojem odsevu v ogledalu užitka (Piacere), prisega, da je zvesta užitku, toda čas (Tempo) in razsvetljenje (Disinganno) jo skušata odvrniti od njene obljube in jo spomniti, da je lepota cvet, ki cveti le en dan in nato odmre. Ob konca oratorija Lepota po njunih navodilih zavrne tako ime kot spomin na Piacere. Lepota se posveti iskanju resnice, umakne se iz sveta zunanjih užitkov in se posveti kontemplaciji.
Cecilia Bartoli (Piacere)
Kardinal Benedetto Pamphili seveda ni napisal libreta za odrsko uprizoritev, ampak le za koncertno izvedbo, zato je razlika, kot jo vidimo na odru sedaj, očitna. Psihologija nekdanjih časov, ki jo lahko razumemo tudi kot kakšno moralko, še posebej z vidika nastopajočega Disinganna v duhovniški obleki, se scensko le še poglobi, v bistvu pa ne odkrije nečesa novega. Lepota je pač minljiva in se tega dejstva lahko zaveš šele potem, ko si se najedel užitkov, ki te na koncu več ne zadovoljijo.
Skušnjave sodobnega sveta za Bellezzo
Robert Carsen govori tudi o širši zgodovini umetniških upodobitev tematike lepote in užitkov, od srednjeveškega Slehernika, ki je salzburškemu festivalskemu občinstvu vse od začetka znan kot Hofmannsthalov gledališki Slehernik – Jedermann, ki pa ga Carsen tokrat razlaga kot Jederfrau ali Slehernica, ki se režiserju zdi še primernejši lik v sodobni potrošniški družbi.
Regula Mühlemann (Bellezza), Cecilia Bartoli (Piacere), ansambel
Carsen je v bistvu zelo berljiv režiser. V salzburški predstavi je njegova glavna poanta v tem, da je treba iskati onkraj površnih pojavov, odkriti in sprejeti resnico o sebi ter poskušati doseči uravnoteženo dojemanje samega sebe, če hočeš živeti zrelo in vredno življenje.
Lawrence Zazzo (Disinganno), Charles Workman (Tempo), Cecilia Bartoli (Piacere), Regula Mühlemann (Bellezza)
Carsen se je želel izogniti nekdanji (cerkveni) moralki in vsebino kar se da aktualizirati, še posebej, ko v dogajanje postavi nekaj prizorov očitnega objestniškega razvrata mladih. Carsen se v predstavi sprašuje, kakšen je naš svet, ki ga vodijo pohlep, želja po lepoti in užitkih, vsakršne zunanje stimulacije, ki povečujejo nečimrnost, sebičnost, uživaštvo brez meja in sramu, da bi na vse to odgovoril s sporočilom o duhovnih vrednotah človekovega življenja.
Cecilia Bartoli (Piacere), Regula Mühlemann (Bellezza)
V tej predstavi je najpomembnejša Bellezza, ker je od nje odvisno, kam se bo preusmerila končna podoba oratorija. Njeno potovanje od narcističnega samozadovoljstva do nesebičnega razsvetljenja pokaže nekakšen razvojni ali zrelostni koncept, ne brez pomisli ali vprašanj, ki si jih proti koncu zastavlja gledalec; kakšen je v resnici namen Tempa in še bolj Disinganna v podobi duhovnika, da lahko na vse gledamo tudi kot zmagoslavje Cerkve ?
Charles Workman (Tempo), Regula Mühlemann (Bellezza)
Lahko se odpre ali zastavi vprašanje, zakaj bi bila Lepota nekaj “slabega” ali prav tako Užitek ? Je to v bistvu mentaliteta nekdanjega totalitarizma, največjega v zgodovini ? Zakaj bi bili prizori disca, plesa, celo uživanja mamil, alkohola, nenehne medijske prisotnosti lepotic, zrcaljenja vsega, kar se dogaja in se hkrati lahko pogleda v ogledalo ? Carsen trdi, da je Bog v vsem tekstu omenjen le dvakrat; v resnici je enkrat, ker je en Bog iz predstave, ki je na mnogih mestih za kakšne izseke skrajšana, črtana. A je Bog bistven v končni poanti: Bellezza se mora na koncu oratorija pokoriti Bogu in ga brezpogojno sprejeti. Zmaga Cerkev, Vatikan, duhovnik na odru salzburške predstave, čeprav ves scensko-režijski, pojavnostni vidik predstave v resnici ni tak.
Regula Mühlemann (Bellezza), Cecilia Bartoli (Piacere)
Mezzosopranistka Cecilia Bartoli kot Piacere učinkuje odrsko kot nekakšna spodbujevalka in hkrati mefistovska zapeljevalka Lepote, ji dopušča sproščenost življenja, uživanja, vedenja v skladu s samo sabo, vsekakor je bolj “materinska”, kot da bi dejansko šlo za kakšne sorodstvene vezi. Gre za starostne razlike, iz katerih pa ne bi mogli razbrati zavračanja vsakršnih življenjskih radosti in užitkov. Še več, v posameznih prizorih je vtis, kot da Piacere spodbuja Bellezzo k uživanju življenja, dokler je še mlada in lepa, širše prepoznana in zaželjena spričo svoje privlačnosti, kar vidimo v predstavi s celo vrsto sodobnimi scenskimi prizori, od šnofanja mamil do televizijskih kamer, ogledala, ki v enem prizoru postavi celo steno namesto odrske zavese kot zrcalo in se v njem vidijo vsi v dvorani, ne le nekaj likov pred njim na odru.
Cecilia Bartoli (Piacere)
Namen zrcala naj bi bil dvojen; ugledati svojo zunanjost in ob njej razvijati refleksijo o svoji notranjosti, rečeno na kratko. Ugledanje sebe ni fizično, kot je spoznavno.
Predstavo je izvedel ansambel Les Musiciens du Prince – Monako, sestavljen poleg izbranih celotnih godal, dveh blokflavt, dveh oboi, fagota in še posebej za zahtevnost partiture in s poudarkom na solo orglah, continuo čembalu, continuo violončelu, continuo harfi, dvem continuo theorbam. V predstavi s prizori uživanja nastopa cela vrsta statistov, kot je DJ, simbol sodobnega disca, še večji poudarek pa ji dajejo plesalci, skupaj kar osemnajst.
Regula Mühlemann (Bellezza), Cecilia Bartoli (Piacere), Lawrence Zazzo (Disinganno), ansambel
Glasba takoj pokaže izjemno nadarjenost mladega Händla; če pomislimo na kompozicijsko neznanje sodobnih generacij na glasbenih akademijah, potem je z nami nekaj hudo narobe. Händel je že pri dvaindvajsetih letih imel izrazito sposobnost ustvarjanja monumentalnih dveurnih del na način sijajne zgradbe, ki se tu začenja s Sonato dell’overtura in prvo arijo Bellezze, v kateri med drugim takoj izreče ugotovitev: Sempre bella non sarò. S tem pa dokazuje, da ni tako naivna. V nadaljevanju se izmenjujejo arije in recitativi ter s tem hitra predstavitev vseh štirih alegoričnih oseb, ki se scensko izmenjujejo. Prvi duet je z Bellezzo in Piacere, kar pomeni, da pojeta o istem skupaj. Zaporedje recitativov kaže, kako spretno ali dramaturško efektno je Pamphili napisal ves tekst. Prvi del oratorija zaključi Piacere, s čimer bi se dalo ugotoviti, da je ona gospodarica situacije, iz katere še ne moremo razbrati, kam se bo tehtnica nagnila.
Regula Mühlemann (Bellezza), Charles Workman (Tempo)
Drugi del začenja omenjeno ogromno ogledalo. Bistven je obračun med Bellezzo in Disingannom, se pravi med življenjskimi radostmi in Cerkvijo ali oblastjo ali moralnimi zakoni ter normami. Tu bi morali slediti vsakemu verzu teksta posebej, da bi sledili počasnemu spreminjanju občutkov Bellezze, ki se brani in želi ostati avtonomna. Ali v tem lahko vidim že feminizem one dobe, še posebej radikalen, če pomislimo na tekst kardinala, je vprašanje, na katerega bi dal odgovor prevod glavnih Pamphilijevih libretov in njihova izdaja v samostojni knjigi. Iz dosegljivih podatkov ni razvidno, da to obstaja.
Regula Mühlemann (Bellezza), Lawrence Zazzo (Disinganno), Charles Workman (Tempo)
O Ceciliji Bartoli sem že povedal skoraj vse. Ima najboljšo vokalno tehniko med vsemi, še posebej z lahkoto poje vse težke kolorature, a zna biti tako lirična kot dramatična. Njen glasovni razpon je vse večji, od sopranskih višin do nizkega alta. Ima poseben dar odrskega povezovanja, sugestivnosti, ansambelske pozitivne energije, osrediščenosti, vplivnosti, dajanja samozavesti vsem in še bi lahko našteval. V tej celovitosti je unikatna in nenadomestljiva, študiozna in raziskovalna, v celoti graditeljska. Bartoli je še odlična igralka in je pravi balzam za občinstvo, ki jo vedno nagradi z ovacijami in skandirajočimi aplavzi, da se dvorana kar trese.
Regula Mühlemann (Bellezza)
Boj kot ona je na odru bila presenečenje mlada švicarska sopranistka Regula Mühlemann, ki se je npr. na odru dunajske Državne opere uveljavila šele v tekoči sezoni, sicer pa nastopa mednarodno le nekaj let in je pred njo še velika kariera. Je čedna in ustreza Bellezzi, a je hkrati izvrstna igralka, zna pokazati temperament, jezo, se bori za svoj prav, v nekem smislu predstavlja “revolucionarno” žensko iz začetka 18. stoletja, kar je režiser Carsen še poudaril, tako da smo na pragu epohalne spremembe v javni funkciji (neodvisnih) žensk.
Regula Mühlemann (Bellezza)
Oba moška sta nekako bolj “pridigarska”, moralizirajoča, prepričevalna, zagovornika nekega višjega reda, za katerega se samovoljno postavljata, še posebej Disinganno kot eksponent Cerkve. Ameriški kontratenorist Lawrence Zazzo je bil kot Disinganno igralsko in nasploh scensko nekoliko bolj omejen, a z željo vplivnosti. Ameriški tenorist Charles Workman je bil efektni Tempo, glasovno soliden, v igri pa so bili markantni prizori, ko smo bili priče nekakšni višji kontroli ravnanja in mišljenja same Bellezze, ob čemer je Piacere čakala na svoj radostni osebni “izplen” in se na koncu zdi, da je še najbolj pametna, čeprav ima seveda kot ženska rada fantaziranje in se na koncu sprašuje, kako bo lahko sama živela v resničnosti.
Vrtnica za dirigenta, foto Marijan Zlobec
Brez sodobne scenografije in kostumografije Gideona Daveya, podprte s koreografijo Rebecce Howell, svetlobnih efektov Roberta Carsena in Petra Van Praeta, rocafilm video in (zame precej vprašljive) dramaturgije Iana Burtona, ki nenehno svojevoljno in svojeglavo posega v tekst in briše pomenske odtenke brez razloga, predstava ne bi bila tako močna in na koncu za vse navdušujoča.
Cecilia Bartoli, foto Marijan Zlobec
Dirigent predstave je bil Gianluca Capuano, sicer šef dirigent ansambla Les Musiciens du Prince-Monaco. Händla igrajo lahkotno in po potrebi zelo dramatično, v sijajnem dialogu z nastopajočimi na odru, z vsemi solističnimi inštrumentalnimi spremembami, skratka vsem, kar podpira in dopolnjuje štiri vrhunske vokalne soliste. Ves potek predstave izpade hkrati bravurozno, sodobno in lahko, logično ali samo po sebi umevno. Vse je čisto in vse je velika nagrada za v bistvu še študenta Georga Friedricha Händla (1685 -1759) v Rimu. Vse je dokaz, da velika dela nikoli ne zbledijo.
Marijan Zlobec