Muzikal Chicago s profesionalnostjo in odličnostjo, zgodba pa…

Začel se je peterček ali pet izvedb celovečernega muzikala Chicago na Kongresnem trgu. Sinočnji uspešni in odmevni premieri bodo sledile ponovitve še drevi, v sredo, četrtek in petek, s čimer se bo sedanja svetovna premiera nove postavitve ali izvedbene ekipe profesionalnih pevcev, plesalcev, glasbenikov in še drugih ustvarjalnih sodelavcev, večinoma iz Londona, prav iz Ljubljane selila v svet.

Prizor iz muzikala Chicago, vse fotografije Marijan Zlobec

Muzikal Chicago izvira že iz leta 1975, a učinkuje še vedno sveže, čeprav je zgodba vsaj za naše, bolj evropske razmere, bolj ali manj, da ne rečem v celoti privlečene za lase. Glasbo za muzikal je napisal John Kander, libreto po istoimenski gledališki igri Maurine Dallas Watkins pa Fred Ebb in Bob Fosse. Predstavo je lahko vsebinsko spremljati, saj so slovenski nadnapisi (poleg angleških) v prevodu Dušanke Zabukovec.

Odlični plesalci

Poslušalec in gledalec se potem pri sebi odloči ali reagira tako, kot se pokaže med samo predstavo in ga ta potegne vase in s svojo profesionalnostjo in odličnostjo zadovolji, ali pa ga ženske, morilke svojih mož, spretne lažnivke, preračunljivke, povezane s koruptivnim ameriškim sodnim sistemom in še marsičem vseeno vsaj kot nastopajoče umetnice prepričajo.

Pevka in plesalka Celli O’Connior kot Roxie Hart

No, če se že odločiš za ogled te vrhunske predstave, ne glede na to, kaj nam pripoveduje po svoji vsebini, si vsaj kot sprejemnik glasbenega žanra, mednarodnega muzikala lahko v celoti potešen.

Madalena Alberto kot Velma Kelly in Johnnie Fiori kot “Mama” Morton

Nam je lahko, saj je Chicago daleč, dogajanje zgodbe je oddaljeno in sega v dvajseta, trideseta leta prejšnjega stoletja, kot so prav ta čas zaznamovala “kriminalna” leta in čim izrečeš besedo Chicago že vidiš mafijo, Al Caponeja, prohibicijo, streljanje povsod in za vsako stvar… in se hkrati ob tem ne sekiraš, saj tega niti ne jemlješ več kot kakšno nekdanjo realnost, ampak bolj kot neko “pravljičnost”.

Alastair Brookshaw kot Amos Hart

Muzikal vseeno ni tako zgodbeno za lase privlečen, kot izgleda; navezuje se na prebujo svetovnega feminizma, ženskega jemanja uspode v svoje roke, obračunov z nezvestimi možmi, čeprav tudi same niso čisto nedolžne, a se očitno dobro znajdejo, vsekakor bolje kot moški.

Zakonski prepir, ob katerem bo ona prej prijela za pištolo in moža ustrelila

Chicago uporablja marsikateri vzorec o ameriški družbi, kot ga srečujemo v raznih filmskih trilerjih, na primer o vlogi medijev, tu kot na tiskovni konferenci reklamiranja zločink in spreminjanja njihovih zločinskih dejanj v zagovoru pred poroto v samoobrambno obliko ravnanja v najhujši stiski, neprištevnosti, izgubi spomina…, tako da ženska nikakor ne more biti kriva, ker je bila v svoja dejanja tako rekoč spontano ali refleksno prisiljena. Zločinka, ki se ne bere v najbolj branih tabloidih, ni vredna nič; tu se morda lahko spomnimo kakšne aktualne slovenske zgodbe iz domačih zavarovalniških in sodnih potegavščin.

Moški je avtomatično kriv

Muzikal je v teh vsebinskih segmentih precej grotesken, saj je gledalcu jasno, da gre za izgovorne laži, kot da se mi je mož desetkrat sam zaletel v moj nož, ali da sem ga za svarilo dvakrat počila v glavo…

Prizor nekdanjega izvajanja smrtnih kazni z obešenjem

Moški so v muzikalu predstavljeni kot revčki (pred svojimi ženskami), ali pa nasilneži, spletkarji, podkupljiveži, prav tako preračunljiveži…

Zaslišanje pred poroto

Priče smo kar šestim ženam, zločinkam, morilkam svojih mož ali ljubimcev, ki v zaporu ustanovijo svoj klub nedolžnic in si dajejo korajžo, pri tem pa jim pomaga neformalna voditeljica zapornic “Mama” Morton…

Velma Kelly in “Mama” Morton

Težko bi rekel, da je v Chicagu kaj družbene kritike, kaj zaresnosti, moralnega poduka ali nauka. Muzikal ni nastal v tem smislu ali kontekstu ali z nalogo kakršnega koli osveščanja, kot nekoč muzikal Lasje, ki je mogoče bil od vseh še najbolj družbeno – politično refleksiven in je v sedemdesetih letih izpričal izrazito kritiko ameriškega vojaškega vmešavanja v vojne na tujih tleh, še posebej v Vietnamu. Takrat je muzikal lasje gostoval tudi v Hali Tivoli.

Amos Hart in odvetnik Billy Flynn (Gregory Haney)

Predstava muzikala Chicago je profesionalno izvedbeno vrhunska. Vse poteka gladko, čisto, uravnoteženo, v sijajnem ritmu, kljub vsem spremembam, ki pa so scensko režijsko in koreografsko prepričljivo izpeljane. Morda je nekaj šablon v smislu osrednjega stopnišča, ki predstavlja edino odrsko vertikalo in možnost vsebinske dramatizacije ali uvajanja novih prizorov oziroma vsebine. Horizontala pa je enako odprta na levi kot desni strani odra in predstava to zelo uravnoteženo in efektno uporablja.

 

Nisem noseča

Režiser in koreograf Mykal Rand je imel vse niti v svojih rokah in je s svojimi bogatimi izkušnjami pazil na vsak trenutek predstave, boditi da na bi bila preveč nasičena, še bolj pa, da ne bi izzvenela ali učinkovala prazno. V tem smislu je imel prepričljiv občutek za mero, v tempu, spremembah scen, razvoju, jasnosti prizorov…pa je bil mojstrski.

Kovanje skupnih načrtov

Prav tako je bil odličen kot koreograf, čeprav bi se dalo ugotoviti, da množičnih koreografskih, plesnih prizorov ni ravno veliko, a so smiselni in povedni; larpurlartističnih plesnih prizorov ni. Plesalci, kar deset, so bili vsi izjemno sinhronizirani in odlični.

Roxie in Velma v novo glasbeno življenje skupaj

Dokler ne slišiš nastopajočih še peti, težko verjameš, da smo bili priče samim izjemnim vokalnim solistom muzikalnega žanra. Seveda sta bili najboljši sopranistki Ceili O’Connor in Madalena Alberto, izrazita mezzosopranistka Johnnie Fiori kot “Mama” Morton, tenorist Alastair Brookshaw kot Amos Hart, kontratenorist Jordan Lee Davies kot transvestit v podobi novinarke Mary Sunshine, tenorist Gregory Haney kot odvetnik Billy Flyn.

Pogled na ves oder

Postavitev ansambla na dvignjeni oder na levi in desni strani, se pravi delitev glasbenikov in postavitev kakih pet metrov v višino nad osnovni oder, je z izvajanjem glasbe v živo pričaral enkratnost zlitja vseh komponent v prepričljivo muzikalno celoto.

Svetlobni efekti so številni

Glasbeno vodenje sta prevzela dva pianista; Alex Parker kot prvi, in Billy Bullivant kot drugi, kar je posebnost z dvema pianinoma na odru. Zvočno podobo, kot se za muzikal spodobi, so celoti dajale trobente (Mark Harrison, Adam Bidgood), pozavne ( Joe Fenning, Adam Crighton), pihala (Rhodri Taylor, Simon Williams, Toby Kelly), kontrabas ( Adam Higgs), kitara (Craig Oxley) in bobni (Dave Pack).

Levi del ansambla

Muzikal Chicago je imel obsežno t. i. produkcijsko ekipo, kar se je med drugim pokazalo v mojstrski luči (David Howe), zvoku oziroma ozvočenju (Chris Whybrow), scenografiji ameriškega tipa (Jason Denvir) in kostumografiji nekdanjih tridesetih let (James Maciver).

Desni del ansambla

Na koncu je bilo veliko navdušenih aplavzov in ovacij.

Marijan Zlobec